Saj ne moreš verjeti … Vse zgodbe o kraji novorojenčkov v nedavni preteklosti so se dogajale iz ideoloških razlogov. Irske redovnice so dajale v posvojitev (tudi za denar) otroke nezakonskih mater, češ da so grešnice, Francov režim je jemal otroke svojih političnih nasprotnikov in jih podarjal svojim neplodnim privržencem, enako se je dogajalo med vladavino hunt ponekod v Latinski Ameriki. V Srbiji so dojenčke očitno kradli za denar. No, ne samo v Srbiji, od marsikod se slišijo posamični primeri, ko so nezakonskim in revnim porodnicam lagali, da je otrok umrl, gre za države s slabim zdravstvenim sistemom in še slabšo državno administracijo. V Srbiji ni šlo ne za eno ne za drugo – ampak za pogoltnost.
Tisoči neprespanih noči Stanice Blagojević. Stanica je rodila 4. aprila 1984 v Valjevu, štiri dni je dojila svojo hčerkico, prepričana je bila, da se ji je že nasmehnila, peti dan, ko bi morala domov, pa so ji rekli, da je ponoči otrok umrl. Trupelca ni videla, tudi nobenih papirjev ji niso dali, in ko je prišla domov, so jo moževi starši nagnali, češ da bi lahko ostala le, če bi rodila sina. Mož ji je napisal pismo, češ da jo zapušča, ker da so v njeni družini štiri hčere, in da bo tudi z njo očitno tako, on pa hoče naslednike. Ko je Stanica prišla k sebi, je začela iskati svojega otroka, saj je upravičeno sumila, da je ukraden – nikoli ni dobila mrliškega in obdukcijskega dokumenta, podatki, ki so sploh bili, so bili popolna zmešnjava (ni čudno, ker je nekdanji mož delal v občinski upravi). Sumljivo je bilo tudi to, da je videla v porodnišnici priči pri svoji poroki, srbski par, ki je živel na Dunaju, vendar pa je ni obiskal. Kaj sta zakonca delala tam? Kmalu se ji je posvetilo, da sta odnesla njenega otroka, nedvomno s privolitvijo njenega moža.
Stanica je v drugem zakonu rodila sina, nikoli pa ni nehala iskati hčere. Leta 2015 je šla na Dunaj in prek zvez našla družino, ki je vzgajala njenega otroka, po dolgih peripetijah je obiskala tudi hčer, ki jo je pretresla, saj je bila zelo podobna njej, ko je bila enako stara. Ni znala srbsko, a je očitno vedela, za kaj gre. Čez čas jo je Stanica obiskala v bolnišnici, kjer dela, Petri je v ihti izpulila šop las, potem sta obe pobegnili vsaka v svojo smer in se nista več videli. Analiza DNK je pokazala, da je Petra 99,9-odstotno Staničina hči. Stanica noče nikogar tožiti, tudi hčeri se noče vsiljevati, le resnico bi rada, tako kot tisoči drugih staršev ukradenih otrok. Le da je Staničina zgodba nekoliko drugačna, v krajo je bil vpleten njen mož, pri večini drugih »smrti« pa so bili prisotni zdravniki, babice, celo čistilke, socialni delavci, policisti in matičarji. Med seboj so si razdelili od 15.000 pa do 45.000 evrov, eni pa niso dobili nič, molčali so, da so obdržali službo.
Zorica Jovanović proti Srbiji. Zorica je rodila sina oktobra leta 1983 v Kliničnem centru v Ćupriji. Otrok je bil zdrav, ocenjen z desetko, pravi nesrečna mati, dva dni ga je dojila, tretje jutro pa ji je medicinska sestra povedala, da je zaradi možganskih krvavitev umrl. Z možem sta ga iskala po bolnišnici, rečeno je bilo, da so ga peljali na obdukcijo, njo so hoteli umiriti z injekcijo, a je ni hotela. Vse do danes ni dobila nobenih papirjev, kaj se je zgodilo z njenim otrokom.
Leta 2002, dve leti po padcu Miloševićevega režima, so se starši opogumili in začeli množično prijavljati izginotje svojih otrok. Tudi Zorica, pravzaprav je prijavo spisal in podpisal njen mož in to je bil tudi izgovor države, zakaj je ni vzela resno – krajo otroka bi morala prijaviti mati. Starši ukradenih otrok imajo zelo podobne zgodbe – dokumenti, ki so jih iskali po bolnišnicah in matičnih uradih, so bili »uničeni« v požarih ali poplavah, tisti, ki so jih le nekako našli, pa so bili ena sama zmešnjava. Še največ jasnosti je bilo na pokopališčih, kjer so imeli zelo natančno zapisano, da otroci nikoli niso bili pokopani.
Zorica je leta 2002 našla podatek, da je bil njen sin vpisan v matično knjigo, ni pa bil vpisan v knjigo umrlih. Za svojega otroka sta se z možem neuspešno bojevala nekaj let, dokler se nista obrnila na Evropsko sodišče za človekove pravice. To je leta 2013 Zorici dosodilo 10.000 evrov odškodnine in 1800 evrov sodnih stroškov, ki jih je morala poravnati Srbija, za povrh pa bi morala država sprejeti zakon, ki bo raziskal in razrešil krajo in preprodajo lastnih otrok. Prav ta zakon je zdaj v obravnavi, a o tem nekoliko pozneje. Zorica, mož ji je pred leti umrl, ob strani ji stoji mlajši sin, se še zmeraj bojuje, javno nastopa in opozarja – nisem tožila zaradi odškodnine, kot številni drugi starši hočem resnico!
Kako se je dogajalo? Tudi človeška domišljija ima meje – razumeš, kako so irske redovnice (s privolitvijo države in spodbudo Cerkve) grobo trgale materam dojenčke iz naročij, ker so »pač bile grešnice«, ne razumeš pa, kako so v državi, ki ni bila ravno podsaharska republika, ampak vodilna med neuvrščenimi (Srbija je bila takrat v SFRJ), kradli in prodajali otroke. Bilo je nekako tako: v porodnišnice so očitno dobili naročila, kakšnega otroka potrebujejo, in osebje si je poiskalo primerno žrtev. Seveda se niso lotili znanih, zelo izobraženih žensk, ampak po možnosti nezakonskih mater ali takšnih, ki niso bile nič posebnega in so rodile prvič (nehaj sitnariti, saj si mlada in boš še rodila, so babice pogostokrat nadirale jokajoče porodnice). V posebni nevarnosti so bili dvojčki – enega so pustili materi, drugega pa razglasili za mrtvega. Očitno pa niso bile vse medicinske ekipe vpletene v zločine, saj se je dogajalo, da je ena babica hvalila otrokovo zdravje, tista iz druge izmene pa je prišla povedat, da je umrl. Zgodilo se je celo to, da so materi povedali, da je otrok umrl, sestra iz naslednje izmene pa ji ga je prinesla, naj ga doji. Seveda je otrok pozneje vseeno izginil – na pediatrično kliniko, ker da je zbolel, kot je pojasnilo osebje, pozneje pa na patologijo. Sporočila, da je otrok žal umrl, so bila v takšnih primerih večinoma telefonska. Staršem je bilo praviloma rečeno, da bodo dokumente dobili pozneje, a jih niso.
Med porodnišnico in pokopališčem se sled izgubi. Seveda se normalen človek vpraša, kako je kaj takega sploh mogoče. Starši praviloma prevzamejo trupelce svojega dojenčka, in če ga je mati nekaj dni dojila, ga seveda pozna. Ampak prav tu je usodni kavelj. Enim so sporočili kar takoj po porodu, da je otrok mrtev (odnesli so ga iz sobe, preden je utegnil zajokati). Po pričevanjih so bileporodnice, ki so jim nameravali ukrasti otroke, omamljene s formidalom, tako da se dogodkov po porodu niti ne spomnijo dobro, so pa nekatere podpisovale papirje, mislile so, da so mrliški listi, bili pa so očitno papirji o posvojitvi. Tako so sklepale pozneje, ko so se starši ukradenih otrok začeli združevati in pripovedovati svoje zgodbe.
Materam je medicinsko osebje svetovalo, naj prepustijo pokop »umrlih« novorojenčkov njim, češ da je to dobro za njihovo čustveno stanje, pa še stroškov družina ne bo imela. Večina je privolila, vsi pa ne. Neki oče, ki sta se mu predčasno rodila dvojčka, fantka, enako težka in velika, je tako dolgo sitnaril, da ga je zdravnik godrnjaje odpeljal v hladilnico, kjer je odprl predal z zamrznjenimi dojenčki. Pokazal mu je dva, češ da sta njegova, bila ste različno velika, eden je imel po oceni pogrebcev vsaj štiri mesece. V državljansko knjigo so vpisali oba, je pozneje ugotovil, vendar je bil po podatkih en eno leto »mlajši« od drugega.
Staršem so lagali, da so malčke sežgali ali pokopali na pokopališčih, očitno pa so imeli tiste, ki so zares umrli, v zamrzovalnikih za vsak primer, če bi starši ukradenih otrok zagnali vik in krik. Preiskav DNK takrat še ni bilo, potencialne starše so lahko s krvnimi preiskavami izločili, ne pa zanesljivo potrdili, pri obdukcijah pa obveznih koščkov tkiva, ki bi lahko pozneje služili kot dokaz v sodnih sporih, v glavnem niso jemali. Ali pa so jih, le »našli« se niso, ko so jih starši iskali. Sploh pa, zakaj bi jih jemali živim otrokom?
Očitno so kupci otrok prišli v porodnišnico in od tam novorojenčke kar sami odnesli, tako kot se je to zgodilo pri Stanici. Medtem ko je prava mati objokovala svoje dete, je lažna mati v spremstvu koga iz bolnišnice in svojega moža ukradenega otroka mirno odnesla v beli svet.
Mar to ni genocid? Ukradeni otroci (posamični primeri dvomljivih smrti dojenčkov se pojavljajo vse do leta 2014) so seveda velika sramota in madež za Srbijo, zakon, ki bo vse to razčistil, je eden od pogojev, da bo država sploh lahko sanjala o vstopu v Unijo. Leta 2005 je bil na državni ravni ustanovljen tako imenovani anketni odbor, ki se je ukvarjal s posamičnimi primeri, ugotovljeno je bilo, da so podatki nekompatibilni, lažni, da se po »smrti« za nekaterimi dojenčki zabriše sled, ni jih niti v mrliških listih niti v pokopaliških knjigah, skratka nikjer. Ali pa v enih listinah piše, kje bi naj bili, tam pa nimajo zabeleženih. Člani odbora še danes pripovedujejo, kako so s svojimi ugotovitvami seznanili državni vrh, pa ni nihče nič ukrenil, odbor pa so razpustili.
V arhivih srbskih medijev lahko najdete številne intervjuje in okrogle mize o ukradenih otrocih, zmeraj so prisotni prizadeti starši, strokovnjaki in aktivisti, na drugi strani, kjer bi morala nastopati država, torej ljudje iz medicinskih ustanov in z ministrstev, pa ni nikogar. Država je problem pometla pod preprogo zastaranja – ker ne gre za vojne zločine, od kraje otrok pa je minilo več kot 25 let, o krivdi in krivcih ne bodo razsojali. Bodo pa, če bodo zločini res dokazani, izplačali odškodnino, merilo je vsota, ki jo je evropsko sodišče prisodilo Zorici Jovanović. Starši seveda besnijo – le kdo lahko poplača ukradenega otroka? Prepričani so, da je država zagrešila genocid nad njihovimi otroki, genocid pa spada med vojne zločine, ki ne zastarajo.
Seveda jih številni sprašujejo, kaj bodo dosegli s tem, če bodo matere našle svoje že zdavnaj odrasle otroke, mnogi sploh ne vedo, da so posvojeni. Olsen iz Danske je moral recimo prisiliti svoje starše, naj mu povedo, zakaj so vsi v družini svetlolasi in svetlooki, on pa ne. Ko je končno izvedel, da je iz Srbije, je šel iskat svoje korenine in jih seveda ni našel, saj po podatkih v resnici sploh ne obstaja. Poleg Stanice je analizo DNK opravilo le še 53 drugih mater, vse so same poiskale svoje potomce in nekatere sline, las in drugega materiala za analizo niso dobile po posebno legalni poti. Starši ukradenih otrok pravijo, da resnica mora na dan in da se morajo tudi otroci sprijazniti z dejstvom, da so bili ukradeni, prodani in kupljeni.
Ivan Miljković (na fotografiji zgoraj) je eden najbolj prepoznavnih obrazov v boju za pravice staršev ukradenih otrok. Rodil se je 7. maja 1979 v Sviljancu, kmalu po porodu so sporočili staršem, da je brat dvojček, imenovali so ga Nenad, umrl, in naj ne sprašujejo preveč o njem, ker je tudi Ivanovo zdravje ogroženo. Dokumentov družina ni dobila nobenih, je pa mama sumila, da so otroka ukradli, in leta 2003, ko je že veliko staršev prijavilo krajo otrok, to storila tudi sama. Ivan je s pomočjo dobrih zvez ugotovil, da so Nenada prodali bogati albanski katoliški družini, ki se je med vojno preselila v Beograd. Dokopal se je do bratovega telefona, in ko ga je poklical, je takoj povedal, da je brat dvojček. Ko je prvi šok minil, sta se srečala in dvomov ni bilo, saj sta enojajčna dvojčka, tudi analizo DNK sta za vsak primer opravila. Nenadovi starši niso nikoli hoteli povedati, kako je prišel v družino …
Pa mi?
Se je lahko kaj takega dogajalo tudi v Sloveniji, se lahko sprašujemo po zgodbi, ki je bila pred nedavnim objavljena v Zarji, ko Melita Osojnik že 38 let sumi, da njen otrok morda ni umrl. Vsi, ki se kaj spoznajo na to, odkimavajo. Že dolga leta imamo eno od najnižjih smrtnosti novorojenčkov v svetu in dokumentacija je urejena in sledljiva. Tudi zamenjave so tako rekoč nemogoče, saj dobita mati in otrok zapestnici v trenutku, ko sta še povezana s popkovnico. Res je, da zdravstveni delavci težko pokažejo materi umrlega otroka in da je tudi pri nas mogoče, da ga družine ne pokopljejo same, vendar je društvo Solzice zadnja leta precej spremenilo odnos do mrtvih novorojenčkov. Če mati in drugi družinski člani trupelce pestujejo in če imajo grob, ob katerem lahko žalujejo, številnim prej odleže.
