Divji klic šakala, srednje velikega predstavnika družine psov, nekakšnega mešanca med lisico in volkom, se že trideset let intenzivno širi po Evropi. Vrsta je v zadnjih desetih letih osvojila tudi Slovenijo, čeprav so prve tri primerke opazili že pred šestdesetimi leti. Ker je njihovo število začelo naraščati in s tem sprožilo številna vprašanja o razmeroma malo znani vrsti ter o njenem vplivu na okolje in družbo, so jih strokovnjaki zadnji dve leti intenzivno raziskovali. Dejstvo je, da se okolje spreminja in se lahko kar pripravimo, da bomo v prihodnje dobili še kakšnega takega prišleka. A kar se šakala tiče, smo lahko brez skrbi. Ni nevaren in ne bomo ga kar tako srečali. Biolog Ivan Kos z biotehniške fakultete, ki je vodil raziskavo, pravi, da je žival izjemno plašna, človeka se izogiba, prehranjuje pa se predvsem z malimi sesalci in mrhovino.
Najstarejši fosilni ostanki šakalov v Evropi so bili najdeni v Grčiji, stari so od sedem do osem tisoč let. Na Hvaru so fosilni ostanki iz obdobja pred 6.500–7.000 leti, do 16. stoletja je šakal živel na obali Dalmacije, Grčije, Bolgarije. Današnji šakali v Evropi izvirajo s Kavkaza, Peloponeza in iz Dalmacije. Danes šakal živi v 30 evropskih državah. V Sloveniji so bili prvi pred več kot 60 leti, najstarejši zanesljivi podatki o šakalu pri nas so iz zime 1952/1953, ko so odstrelili tri živali, in sicer dve na Zaplani pri Vrhniki in eno v Smastu pri Kobaridu.
»Zgodba šakala je izredno zanimiva,« svojo pripoved začne Kos. »Prednika šakala in volka sta bili dve volkom podobni živali, ki sta na evropskem prostoru živeli pred milijonom let. V eni od glacialnih nihanj ledene dobe sta se pomaknili proti jugu in razvili v različne vrste – iz ene je nastal šakal, iz druge pa volk. Šakal se je najverjetneje razvil na območju Irana, Gruzije in Indije. Po zadnji ledeni dobi, ko se je otoplilo, pa se je začel s tega južnega dela širiti. V evropskem prostoru so bile ohranjene populacije v Dalmaciji, kjer naj bi bil prisoten že več tisoč let, druga taka populacija pa naj bi bila v Grčiji. Iz Gruzije se je preko Črnega morja začel širiti v Romunijo, Srbijo in Podonavje.« Strokovnjaki pravijo, da je bil eden od razlogov za njegovo širjenje zmanjšanje števila volkov v 19. in 20. stoletju. »Volkov je danes bistveno manj, kot jih je bilo pred 200 leti, drugi razlog za širjenje šakala pa so klimatske spremembe – s segrevanjem ozračja postajajo temperature višje in razmere pri nas za šakala primernejše.« Tretji razlog, ki ga izpostavi strokovnjak, pa je izsekavanje gozdov; tako je nastal prostor – polja, kanali s pasom grmičevja, ki šakalu najbolj ustreza.
Spremljanje šakalov v Sloveniji
Ker je pri nas precej primanjkovalo znanja o tej živalski vrsti, podatki raziskav iz Indije, recimo, pa se ne morejo kar tako povzemati, so strokovnjaki v sodelovanju z lovci pripravili projekt Prostorska razporeditev, številčnost, ocena populacijskih trendov in potencialno širjenje zlatega šakala v Sloveniji. Raziskavo v sklopu raziskovalnega programa Zagotovimo si hrano za jutri so zaključili konec septembra. Pri projektu so sodelovali oddelek za biologijo na biotehniški fakulteti, gozdarski inštitut in visoka šola za varstvo okolja, finančno pa sta ga podprla ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter javna agencija za raziskovalno dejavnost. »S tem projektom smo naredili orodje za monitoring – spremljanje šakala, ki je danes že skoraj po vsej Sloveniji. Največ jih je okoli spodnjega Posavja, v ljubljanski kotlini, v vzhodni Sloveniji, na Krasu in v Posočju. Število šakalov se pri nas stalno spreminja, dejstvo pa je, da narašča.« Kos ocenjuje, da jih je pri nas že več sto. »Drastičnega porasta ne pričakujem, bo pa gotovo smiselno omejevati hitrost njihovega širjenja.«
Mešanica lisice in volka
Po videzu je šakal nekakšna mešanica lisice in volka. Kožuh je obarvan podobno kot pri volku, a z več okrasto-oranžnih odtenkov po bokih in nogah, ki prevladujejo zlasti v poletni dlaki. Pogosto vidna je tudi svetla proga na spodnji strani vratu. Težki so od deset do petnajst kilogramov ter dobri tekači in plavalci. Živijo v parih oziroma družinskih tropih (starša, mladiči – potomci) in tvorijo teritorialne skupine. Ker se prehranjujejo večinoma z mrhovino, nimajo potrebe po skupinskem lovu, kot je izražena pri volku, zato ni treba, da ostane več živali skupaj. Ko dobita samec in samica mladiče (od dva do osem) in ko ti odrastejo, po navadi ostanejo z mamo samo še samice; še kakšno leto po tem, ko pri desetih mesecih spolno dozorijo. Ker je žival zelo plašna in bistveno previdnejša od volka ali lisice, jo je zelo težko zasledovati ali celo ujeti. Kljub temu jim je enega, poimenovali so ga Luka, uspelo. Opremili so ga s telemetrično ovratnico. Sicer pa je šakale včasih mogoče opazovati na krmiščih, ki jih imajo lovci, ampak še tam so izredno previdni. Drugače je recimo na Pelješcu v Dalmaciji, kjer jih je na velikem smetišču naenkrat mogoče videti tudi od 20 do 30.
Kaj pomeni njegovo širjenje za naše okolje?
»S prihodom k nam je prišla žival v stik z drugačnim okoljem, z drugimi živalskimi vrstami in zato še ne vemo, kakšen bo njen vpliv. Zato je tako pomembno znanstveno spremljanje. Nihče recimo ne ve, kakšen je odnos med šakalom in srno – tam, od koder šakal izvira, srn namreč ni bilo. Ko nova žival prihaja v stik z drugimi vrstami, se ustvarijo nove razmere, ki jih je treba preučiti in se prilagoditi. Razporeditev organizmov na planetu se stalno spreminja. Pri šakalu gre za naravno širjenje, nanj pa lahko malce usmerjeno vplivamo. Naša raziskovalna skupina zagovarja umirjanje tega širjenja, neke vrste številčno regulacijo. In na podlagi našega projekta se bo država odločila, kako bo uredila status te vrste.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
