Zavarovalnica Triglav in njen zavod za družbeno odgovorne aktivnosti Vse bo v redu že od leta 2013 z raznimi dejavnostmi podpirata mlade talente in jim omogoča lažjo pot k uresničitvi njihovih ciljev. Poleg finančne pomoči vsako leto Mladim upom pripravijo tudi brezplačna predavanja s koristnimi vsebinami.
V tem duhu so nadaljevali tudi letos, in tako v torek, 27. 11. 2018, organizirali 4. Alumni srečanje, tokrat premierno v digitalnem centru Triglav Lab. Letošnji gostje so bili trije vrhunski slovenski športniki, alpska smučarka Špela Pretnar, hokejist Ivo Jan in smučarski skakalec Jernej Damjan. V pogovoru, ki ga je vodil najmlajši v trojici, Jernej Damjan, so klepetali o izzivih profesionalnega športnika in o življenju po končani karieri.
Bistvo pogovora je bilo, da mlade spodbudijo k temu, da že med svojo športno kariero začno razmišljati tudi o življenju po njej. Dejstvo je, da se zanje karierna pot zaradi takšnih ali drugačnih razlogov konča in tako so soočeni z novim načinom življenja in dela, na katerega morda niso dovolj dobro pripravljeni.
»Naenkrat nisi več v centru pozornosti, za vse si sam,« je poudarila Špela Pretnar in dodala, da je ravno ta prehod iz individualizma in po svoje zaslepljenosti pred realnostjo v svet težak, saj ugotoviš, da si preveč stvari jemal kot samoumevne, do marsičesa si prej prišel brez večjega napora. Kdaj je torej sploh smiselno začeti razmišljati o življenju po karieri? Med športno kariero. Ravno tu pa imajo pomembno vlogo tako starši kot trenerji in ne nazadnje sponzorji. Banke bi jih lahko poučile o ravnanju z denarjem, zavarovalnice pa predstavile ponudbo, ki je zanje v resnici pomembna.
Po mnenju Pretnarjeve danes mlade muči predvsem to, da se preprosto ne znajdejo. Vse jim je treba povedati, vse razložiti. S tem se je strinjal tudi Ivo in dodal, da je za to v resnici kriv tudi napačen pristop pri treningih. »Otrokom več ne pustijo, da bi sami razmišljali,« je povedal in dodal, da je preveč diktiranja, kaj mora kdo delati, premalo pa širine. Prezgodaj se morajo specializirati, posledično jim je odvzeto raziskovanje.
Kaj pa šolstvo?
»Povezanost med športom in šolstvom je v Sloveniji precej zadaj,« je opozoril Ivo Jan in dodal, da je ravno to nekaj, kar bi se lahko spremenilo. Pogledati bi morali tudi na šolske ocene oz. uspešnost mladega športnika, in če so te prenizke, trening odpade. Ravno z izobrazbo si lahko namreč predčasno uredijo tudi kariero po karieri. Kot je omenila Špela Pretnar, športna kariera vzame eno tretjino življenja … kaj pa se bo delalo še preostali dve? Na tej točki je svoje mnenje podal tudi direktor smučarske zveze Slovenije, Franci Petek, in poudaril, da se je treba zavedati, da v športu (in tudi na drugih področjih) uspe le redkim.
Kaj športniku lahko pomaga pri prehodu
Vsekakor je glavni atribut ta, da kot športnik premoreš delavnost in vztrajnost. Stremiš k doseganju cilja in za to si se pripravljen veliko bolj zagrizeno boriti. Redki med njimi so lenuhi, a vseeno izjeme obstajajo. Športniki ne čakajo, da se nekaj naredi samo od sebe, ampak iščejo več možnosti, kako bi lahko dosegli želeni cilj. Navajeni so trdo delati.
Zaposlitev po gimnaziji?
Jernej Damjan je imel svojevrstno izkušnjo, saj se je že v času treningov preizkusil tudi v drugi obliki dela. Posledično je prišel do ideje, da bi lahko vsi mladi športniki takoj po opravljeni srednji šoli za en mesec šli delat. Zaposlitev bi jim tako lahko ponudili različni sponzorji, preko tega pa bi se lahko pripravili tudi na prihodnost. A sogovornika te ideje nista podprla. »Vsi imajo vsaj enajst mesecev zasedenih, tako da potrebuješ tisti mesec pavze,« je menila Špela Pretner in dodala, da je ravno to, da bi ga po napornih treningih silili še v nekaj čisto drugega, napačno. Po njenem je tako bolje, da si vzamejo pavzo, se napolnijo z novo energijo.
Način treningov
Porodilo se je vprašanje, kako dobro je, da se mladina že tako hitro specializira v en šport in še več, da so v zgodnjem otroštvu že deležni tekem. Jernej Damjan je tako mnenja, da vsaj do desetega leta tekem ne sme biti, saj to otrokom vzbudi premočno potrebo po tem, da so prvi. »Ni narobe, če želiš biti prvi, a moraš znati sprejeti tudi poraz,« ga je popravila Pretnarjeva. Težavo vidijo tako v trenerjih kot v starših in ne nazadnje sponzorjih. Vsi v resnici gledajo le na uspehe, rezultate. Ivo Jan pa je izpostavil še nekaj: morda je treningov preveč. To, da so šestkrat na teden deležni različnih treningov, pri različnih trenerjih, ni ravno dobro, saj na koncu ne vedo več, koga sploh še poslušati. Sam je izpostavil, kako to poteka pri hokeju: veliko mladih gre po ekipnem treningu še na individualne in tako pridejo do vsaj šest treningov na teden. Preveč se dela na kvantiteti namesto na kvaliteti. Gleda se kratkoročno, ne pa dolgoročno. Vsi gledajo le na rezultate, saj so to stvari, ki te plačajo.
Nasveti tokratnih govorcev:
1. Otroci naj do svojega 14. leta poskusijo vsaj deset različnih športov, ne pa se že pri osmih specializirati le za enega. Kdo sploh pri teh letih ve natančno, kaj bi rad delal do konca življenja?
2. Trenerji naj nehajo programirati mlade upe in jim dovolijo, da raziskujejo tudi sami.
3. Vzgajati je treba tudi starše in jim dopovedati, da se v šport ne morejo vmešavati. Eno je, da otroka podpiraš na njegovi poti, si mu v oporo, drugo pa, da se vmešavaš v proces treninga ali ga celo prevzameš. Šport navsezadnje tudi ni vse in dobro se je izobraziti o več stvareh.
4. Mladina mora raziskovati, se preizkusiti na več področjih.
5. Pomembna je priprava na kariero po karieri. Ne zapostavljajte pomena izobrazbe.
Za konec pa še vprašanje: Je vrhunski profesionalni šport zdrav? Težko verjetno. Kot je povedal Jernej Damjan, vse, kar je v ekstremu, ni ravno zdravo. Tako je toliko pomembnejše, da imajo mladi upi v času svoje rasti pravo podporo in pravo znanje. Naj raziskujejo, starši pa naj jih pri tem podpirajo.
