O tem smo se pogovarjali s strokovnjakoma s področja celične biologije, prof. dr. Petrom Veraničem, univ. dipl. biol., predstojnikom, in doc. dr. Andrejo Erman, univ. dipl. biol, oba sta z Inštituta za biologijo celice Medicinske fakultete v Ljubljani, kjer preučujeta spremembe celic med nastankom raka in med bakterijskimi okužbami.
Bolezen se začne v celici. »Če celice ne delujejo pravilno, zbolimo. To bolezensko stanje lahko pod mikroskopom zaznamo kot spremembo oblike in notranje zgradbe celice,« povesta sogovornika, ki se s sodelavci Inštituta za biologijo celice posvečata predvsem delovanju celic sečnega mehurja. »Preučevanje sečnega mehurja je pomembno zato, ker je ta mehur tarča številnih obolenj. Najpogostejše je vnetje sečnega mehurja, ki vsaj nekajkrat v življenju prizadene številne ženske, še zlasti starejše. Pri moških pa je med obolenji zelo pogost rak sečnega mehurja.«
Poudarjata, da je bil sečni mehur dolga leta pozabljen organ, saj je veljalo, da je to le vrečka za shranjevanje urina. Novejše študije pa kažejo, da je to občutljiv organ z zelo svojevrstnim delovanjem. »V notranjosti ga namreč obdaja posebna plast celic, ki deluje kot zaščitna krvno-urinska pregrada – ta preprečuje prehajanje urina v žile in omogoča izločanje urina iz telesa.«
Nova metoda luščenja. Na Inštitutu za biologijo celice že 30 let raziskujejo delovanje senčnega mehurja. »Potrebnih je bilo 20 let temeljnih raziskav, da smo pridobili dovolj znanja o delovanju normalnega oziroma zdravega mehurja, da smo lahko v zadnjih nekaj letih svoje raziskave usmerili v iskanje novih oblik diagnostike in zdravljenja obolenj sečnega mehurja.« Pravita, da vsak korak v znanosti zahteva čas, in sicer od študij na celicah do raziskovanja na poskusnih živalih, šele nato so na vrsti klinične študije, ki lahko vodijo v nove oblike zdravljenja. »Zadnja leta raziskujemo predvsem vnetje (cistitis) in rak sečnega mehurja. Pri cistitisu je bilo ugotovljeno, da so glavni problem ponavljanja tako imenovane 'speče' bakterije (E.coli), ki ostanejo v steni mehurja tudi po zdravljenju z antibiotiki. Ko pade odpornost organizma, se bakterije znova prebudijo in znova izbruhne bolezen. To je začarani krog,« sta poudarila.
Ko se razvije okužba z bakterijami, se s klasičnim zdravljenjem z antibiotiki torej nikoli ne znebiš vseh bakterij. »Naša odkritja na poskusnih živalih pa so pokazala, da s posebnimi naravnimi luščilci notranjih plasti celic sečnega mehurja v kombinaciji z antibiotiki lahko odstranimo 'speče' bakterije tudi iz globljih plasti sečnega mehurja in se okužba tako popolnoma pozdravi.« Ugotovili so, da je hitozan, pridobljen iz lupin rakov, eden takih naravnih luščilcev, ki so nenevarni za človeško telo. »Ta terapija gre tudi v prid zmanjševanju uporabe antibiotikov, proti katerim so bakterije vse bolj odporne!«
Še letos bodo skupaj z urologi UKC Ljubljana začeli klinično študijo, v kateri bo potekalo zdravljenje prostovoljk s ponavljajočimi se vnetji sečnega mehurja. »Bolnice bomo zdravili z uporabo naravnega luščilca v kombinaciji z antibiotiki.«
Rak sečnega mehurja. Drugo področje raziskovanja zaposlenih na Inštitutu za biologijo celice pa je usmerjeno v preučevanje raka sečnega mehurja, ki spada med najpogostejše oblike raka pri moških. Raziskave na tem področju so trenutno še na ravni preučevanja »obnašanja« rakastih celic v sečnem mehurju. Z različnimi mikroskopi opazujejo, kako iz njih v mehurju poskusnih živalih nastane tumor. »Do zdaj smo ugotovili, da rakave celice sečnega mehurja veliko raje sprejemajo snovi iz svoje okolice kot zdrave celice. To pa pomeni, da jih lahko specifično označimo na primer s kovinskimi nanodelci in jih tako zanesljivo ločimo od zdravih celic. Ta lastnost rakavih celic, da hitreje sprejemajo snovi iz okolice, pa daje v prihodnosti tudi možnosti tarčnega zdravljenja raka sečnega mehurja.«
Te raziskave so še posebno dragocene tudi zato, ker spada zdravljenje raka sečnega mehurja med najdražje vrste zdravljenja raka zaradi pogostih ponovitev razvoja tumorjev. »Da o težavah bolnikov ne govoriva,« skleneta.
Raziskave na živalih
Brez raziskav na živalih kot ustreznih modelov za študije bolezni žal ne gre. Tudi najosnovnejša zdravila, kot npr. zdravila proti bolečinam ter cepiva, so bila preizkušena najprej na živalskih modelih. Zakonodaja v Sloveniji je na tem področju zelo stroga in določa, da raziskovalci vse poskuse na poskusnih živalih izvajajo tako, da živali ne trpijo.
