Znanstvenike je dolgo begalo, kako je mogoče, da najdejo zelo podobne viruse na zelo različnih krajih, ki so med seboj oddaljeni na tisoče kilometrov. Že kakšni dve desetletji so postavljali najrazličnejše teorije, kako je to mogoče – in zdaj, se zdi, so končno našli odgovor. Nedavna študija dokazuje, da so virusi (in tudi bakterije) strastni popotniki, ki visoko nad tlemi letijo na tisoče kilometrov daleč in potem dobesedno z neba popadajo nazaj na tla na povsem drugem koncu sveta.
Leti, leti … Raziskovalci z različnih univerz so v španskem gorovju Sierra Nevada nekje na 1750 metrih nadmorske višine postavili dva zbiralnika in ju nato dve leti praznili na vsak teden ali dva, vsebino pa analizirali. Tole so ugotovili: bakterije in virusi – vendar bistveno več virusov kot bakterij – se oprimejo prašnih delcev ali vodnih delcev nad oceani, zračni tokovi pa jih ponesejo v troposfero, to je del Zemljinega ozračja na višini 2500–3000 metrov. Torej nad oblaki, a pod višino, na kateri letijo letala. Ker so tako visoko, lahko v zraku ostanejo dlje in tudi dlje pripotujejo. Lahko torej zajezdijo veter na eni celini in jih nazadnje dež splakne z neba na drugi.
Ugotovili so, da se jih daleč največ drži vodnih delcev, da so torej svoje potovanje začeli nekje nad oceanom. Slednjič pa virusi spet pristanejo na tleh ali na vodi. Izračunali so, da na vsak kvadratni meter površine vsak dan prileti 800 milijonov virusov. Bakterije so manj pustolovske, čeprav tudi one potujejo visoko nad tlemi, jih je tudi do 461-krat manj kot virusov.
Največji del virusov je takih, ki okužijo zgolj bakterije. Koliko različnih virusov obstaja, nihče ne ve, ocenjujejo pa, da je samo tistih, ki okužijo sesalce, okrog 320.000 različnih tipov. Tole je pa zelo približno ocenjeno število vseh virusov: če bi vse zemeljske viruse naložili skupaj, bi površino, ki bi jo virusi prekrili, prepotovali v sto milijonih svetlobnih let. Če povzamemo na kratko: zelo veliko jih je.
Virusi, naši prijatelji. Virusi so vsepovsod okrog nas, pa tudi na naših telesih. Ampak obstajajo že vsaj 300 milijonov let, pa smo še vedno tu. Virusi se tudi ne morejo sami razmnoževati, za to potrebujejo gostitelja. Potujoči virusi, ki si planet ogledujejo iz zraka, so torej neaktivni in pretežno neškodljivi. Nasprotno, pogosto so celo koristni in včasih nujni za obstoj. Nepogrešljivi so za naš imunski sistem, za mikrobiom v našem črevesju, pa za ekosisteme na tleh in v vodi, za regulacijo podnebja in za evolucijo vsega živega. Virusi vsebujejo kopico še neznanih genov, ki jih nato širijo na druge vrste. Tem to včasih koristi. Včasih pa ne. Če se na primer v oceanu razbohotijo cvetoče alge, jih že v enem samem dnevu lahko ukroti virus.
V neki drugi raziskavi so odkrili virus, ki je vcepil svoj genom v štirinožne živali, prednike bodočih ljudi. Ta drobni košček genetske kode nosimo s seboj še danes. Ocenjujejo, da je od 40 do 80 odstotkov človeškega genoma verjetno povezanih s pradavnimi virusi.
Dr. Curtis Suttle, eden od znanstvenikov, ki so sodelovali pri raziskavi, pravi: »Virusi niso naši sovražniki. Zaradi nekaterih bolj zoprnih sicer lahko zbolite, vendar je treba priznati, da so virusi in drugi mikrobi absolutno nepogrešljivi za ekosistem.«
Vesoljčki, resno? Od kod so se vzeli vsi ti virusi? Večina znanstvenikov meni, da vsi ti jezdeci zračnih tokov izvirajo z Zemlje, le manjši del pa podpira teorijo, da so virusi prileteli k nam iz vesolja. Saj bi vesoljske viruse vendar sevanje skurilo že zdavnaj pred prihodom na Zemljo, ugovarjajo zagovorniki teze, da smo vse te viruse pridelali kar na domačem planetu. Vendar pa so nekateri znanstveniki priporočili Nasi in drugim vesoljskim agencijam, naj začnejo v tekočih vzorcih s Saturna in Jupitrovih lun iskati tudi viruse. Astrovirologija, še precej majhna in osamljena veda, namreč meni, da virusi obstajajo tudi v vesolju. Ampak, so še posvarili, pri raziskovanju je vendarle treba biti previden, saj vedno obstaja tveganje, da nam potencialni vesoljski virusi lahko škodijo.
