V izjemno težkem obdobju, ko se je spopadala z anoreksijo in bulimijo, ni nikomur pustila, da bi ji ponudil roko. Že kot deklica se je ob bolečini zaprla med štiri stene in se vrnila na plan šele, ko je bila pomirjena. Po petnajstih letih je spet zadovoljna s sabo, srce ji znova bije v ritmu glasbe, ki ji je pomagala do samozavesti. Tako zelo, da je nastopila pred občinstvom ljubljanske Opere in žiranti oddaje Slovenija ima talent. Koroška gre naprej, se huronsko zasmeje in boksne visoko v zrak!
Da bo kdaj del take televizijske oddaje, si nikoli ni predstavljala, kot si nikoli ni zamišljala sebe kot pevke. »Moj glas se mi je zdel grd in prisegla sem, da nikoli v življenju ne bom pela.« Ampak pred dvema letoma je zaradi spleta naključij, sodelovanja s koroško raperko Nušo Kamnik in prišepetavanja lastnega notranjega glasu »odvezala« svoje glasilke. In danes pravi: »Kakšna sreča, da lahko pojem!« Kot glasbenici ji je jasno, da je tehnika zelo pomembna, zato že nekaj časa hodi na ure solo petja na Glasbeno in baletno šolo Maribor.
Ko so ji namignili, naj se prijavi na talente, je odločno odkimala. »Vendar mi je srce potiho pravilo ja in potrebovala sem tri tedne temeljitega notranjega pogovarjanja, preden sem se prijavila na avdicijo. Dokončno so me prepričale sanje, saj sem sanjala o svojem prihodu na avdicijo, a so me zavrnili, ker se poprej nisem prijavila. To sem dojela kot znak, da se na avdicijo v resnici moram prijaviti. Priznam, da bi mi bilo res žal, če tega ne bi storila. Zato sporočam ljudem, naj nikar ne omahujejo in naj se preizkusijo. Ne morem vam opisati, kako zelo dobro mi dene sodelovanje v tej oddaji.«
Sama, izgubljena
Poleg tega, da jo bo naredila prepoznavno in ji približala stopničke na mnogo slovenskih odrov, vidi oddajo kot preizkušnjo, česa vsega je sposobna. Dunja ocenjuje, da je potrebnega za uspeh zgolj deset odstotkov talenta, vse drugo je trdo delo in vaje, vaje, vaje. Sama vadi vsak dan po nekaj ur, potem ko odloži kamero, ki jo na ramenih nosi že od osemnajstega leta, je tudi montažerka – pač pripravna hči svoje mame, ki je v domačih prostorih na noge postavila koroško regionalno televizijo.
Vendar se koroško dekle pred kamero ne počuti kot riba v vodi. Bolj kot igranja in petja jo je bilo strah tega, kaj bo povedala. Na začetku sploh ni vedela, koliko sebe je pripravljena deliti z javnostjo, nato pa je spregovorila tudi o anoreksiji in bulimiji, saj bo v njeni zgodbi morda kdo našel uteho.
Pri sedemnajstih je odšla na šolanje v drugo državo, v tuje mesto, stran od domačih, kar ji je kot najstnici godilo, vendar je bila na Dunaju v resnici tako in drugače izgubljena. »Še vedno nisem povsem prepričana, zakaj se mi je zgodila najprej anoreksija in nato še bulimija, verjetno pa se je začelo s slabo samopodobo, ki se je zakoreninila v otroštvu. Težave, problemi, zamere so se dolgo kopičile v meni in nato izbruhnili na tak način. Čeprav nisem bila nikoli debela, sem se odločila, da bom shujšala. Vstajala sem ob treh zjutraj in telovadila kot obsedena! V tistem obdobju sem se ukvarjala samo s hrano – to je bila moja prva in edina misel. In bil je pekel!«
Prepustila sem se bolečini
»Prepustila sem se bolečini, za mano je prišlo vse, kar se mi je v preteklosti dogajalo. Veliko sem jokala.«
V mesecu in pol je izgubila 20 kilogramov in v nekem trenutku je na tehtnici zagledala manj kot 40 kilogramov. »Sploh nimam besed, s katerimi bi lahko opisala, kako težko se je bilo izkopati in kako težko je bilo v tistem stanju. Ne želim se smiliti drugim niti sama sebi. Je že moralo biti tako, da sem danes tukaj in takšna, kot sem –močnejša.«
Pred dvema letoma se je odločila, da se odmakne od vseh ljudi in poišče svoj smisel, sebe. »Na živce mi je šlo, da ne napredujem v življenju, ampak se nenehno vrtim v začaranem krogu. Vedno so bili pomembni drugi, pozabljala pa sem nase. V vseh teh osebnih problemih, v katerih sem se znašla, sem se začela ozirati v vesolje, k energijam, opirati sem se začela na višjo silo. Prepustila sem se bolečini, za mano je prišlo vse, kar se mi je v preteklosti dogajalo. Veliko sem jokala. Sedaj verjamem in vem, da je vesolje dalo signal mojemu srcu, srce pa možganom, naj znova začnem igrati kitaro.«
V kaosu sem našla glasbo
Šest let ni povohala kitare in med ponovnim intenzivnim seznanjanjem s strunami jo je mučila kondicija, njeni prsti pa so bili zaradi neutrjenosti večkrat povsem krvavi. »Srce mi je z vso močjo govorilo, naj samo igram. A klasike nisem več čutila, našla sem se v popu in rocku. V kaosu sem našla glasbo in sebe. Vesolje je tako hotelo, to vem.« Zdaj se znova ceni, spoštuje in se ima rada ter je hvaležna za vso podporo, ki so ji jo njeni Korošci namenili po nastopu v oddaji. »Koroško nosim v srcu. Je najlepša pokrajina na svetu! Se opravičujem vsem, ampak tako čutim.«
V prihodnosti si želi rasti, se nenehno učiti in si postavljati cilje tako visoko, da jih nikoli ne bo povsem dosegla. Prepričana je, da jo bo življenje še mnogokrat premetavalo. Sloveniji želi pokazati svoja čustva, talent in v bližnji prihodnosti tudi svojo pesem.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
