Ko se zavemo, da imamo moč to spremeniti, je naslednje vprašanje: »Kako razširiti področje, v katerem zmoremo dosegati spremembe?« Tretje vprašanje je: »Kako zagotoviti, da ne pademo v škodljive vzorce, da nas moč ne opije in se nazadnje znajdemo tam, kjer bi si najmanj želeli?« Da ne bi zašli, se moramo naučiti pridobivati in odgovorno nositi moč ter je ne zlorabljati. A kako?
Mišja prevzetnost
Miš je čarovniku potožila, da jo nadleguje mačka, in ga prosila, naj jo spremeni v mačko. Čarovnik je tlesknil s prsti, in že je bila mačka. A kot mačko jo je nato začel nadlegovati pes. Spet je prosila za pomoč in čarovnik jo je spremenil v psa. A kaj ko je to prav malo pomagalo! Že kmalu jo je začel napadati tiger. Čarovnik jo je nazadnje spremenil v tigra. Tedaj se mu je začela grozeče bližati. Čarovnik jo je vprašal, kaj bi rada. Odvrnila je, da je lačna in da ga bo pojedla. Takrat je čarovnik tlesknil s prsti in vzkliknil: »Spet postani miš!«
Rek punar mušiko bhava (spet postani miš) v indijski logiki ponazarja zmoto prevzetnosti in zlorabe moči, ki je nismo sposobni nositi. Uči nas:
- naj ne ogrožamo moči, ki nas je ustvarila (prav to počnemo ljudje, ko ogrožamo naravo; s tem ogrožamo predvsem sebe);
- moč je dvorezna – ko jo pridobimo, se izpostavljamo večjim težavam;
- nevarno se je igrati z močjo, če ne vemo, kako deluje in kako z njo upravljati;
- kadar imamo moč in jo podelimo drugim, moramo zagotoviti, da jo bomo lahko tudi odvzeli, če jo začnejo zlorabljati (zagotoviti moramo reverzibilnost);
- zgodba nas med vrsticami svari pred nepovratnimi (ireverzibilnimi) procesi: če mistik ne bi znal tigra spremeniti v miš, bi bilo po njem (nepovratni procesi so, kadar razbijemo skodelico, iztisnemo pasto iz tube, pokurimo vso nafto na planetu …).
Večina procesov v naravi je nepovratnih. Prav zato smo navajeni zadeve preizkusiti, preden jih delamo na veliko. Želimo se v nadzorovanem okolju prepričati, kakšne bodo posledice, ker se zavedamo, da potem ne bo poti nazaj. Ko smo prepričani, da nas sprememba vodi naprej, jo začnemo izvajati v večjem obsegu.
Če naknadno ugotovimo, da sprememba prinaša negativne posledice, imamo več možnosti:
- čim prej si priznamo napako, jo ovrednotimo, ocenimo posledice, hitro ukrepamo in se trudimo iz vsega skupaj čim več naučiti (da napake ne bi ponavljali);
- ne priznamo si napake, je ne ovrednotimo, ne ocenimo posledic, ne ukrepamo in se iz vsega skupaj ničesar ne naučimo (ter nazadnje napako še ponavljamo);
- delno priznamo in ovrednotimo napako ter le delno ukrepamo in se naučimo le tisto, kar je očitno.
Druga in tretja možnost vodita v večje ali manjše poglabljanje težav. Prvo možnost od drugih dveh loči pomemben mejnik: znanje.
V znanju je moč
Silak lahko s surovo močjo premakne skalo. Kdor zna upravljati z bagerjem, jo premakne z njim. Dekle jo lahko premakne z nasmehom in prijaznim »prosim«, naslovljenim na skupino fantov. Kot pravi rek: Um vlada, moč pa klade vali. V šoli nas učijo marsičesa, ne pa tega, kako zrelo in odgovorno nositi moč in znanje.
Človek v sebi nosi potencial prirojenega znanja (da hodi, plava, govori, razmišlja ipd.). Če temu dodamo tehnično znanje, se lahko vozi z avtom, ladjo, se pogovarja po telefonu ipd. Ljudje smo s tehničnim znanjem in posledično s svojimi neštetimi izumi tako povečali našo skupno moč, da lahko z njo dobesedno premikamo gore ali s pritiskom na gumb sprožimo atomsko bombo in (nekje daleč stran) povzročimo katastrofo. Prav zato si moramopostavljati meje z moralnim znanjem.
Že od začetkov civilizacije ljudje opažajo, da je tehnologija dvorezna, naj gre za kamnit nož, sistem tržne menjave ali atomsko energijo. Po eni strani si s tehnologijo lajšamo življenje, po drugi strani lahko povzročimo nesrečo, uničenje.
Zato je razvoj tehničnega znanja in velike moči, ki ga znanje prinaša, vedno spremljalo moralno znanje. Ljudje so postavljali meje (potencialni) zlorabi moči. (Prirojenemu znanju postavlja meje neposredno narava.) Vsa navodila za uporabo so moralno znanje: učijo nas, kako uporabljati predmete v skladu z njihovim namenom, ne da bi škodovali sebi, drugim ali predmetom samim.
Opoj moči
Kdor je kdaj okusil moč, si je želi še! Naj sedite v formuli 1 ali na predsedniškem stolčku, v obeh primerih okušate opojno moč. Zato je moč tudi grožnja! Če z močjo ogrožamo sebe, bo to družba še trpela, če pa začnemo ogrožati druge, se bo odzvala tako, da bo zlorabi moči poskusila postaviti meje.
Družba človeka, ki zlorabi moč, včasih le ustavi, včasih pa tudi prisili, da popravi narejeno škodo. A moralni vzvodi so učinkoviti le, če za njimi stoji tudi tehnična moč – policist ukrepa na podlagi zakonov (prava oz. morale), a ima tudi pištolo za pasom.
Moč je tak opij, da se je težko upreti njeni skušnjavi. Kdor ima velikansko moč, se ne more ustaviti. Kopiči jo in kopiči ter je onstran dosega tako morale kot pištole. Eden največjih izzivov sodobne družbe je, kako prekiniti strašansko koncentracijo moči v rokah peščice nesramno bogatih.
Moč se začne pri posamezniku
A pustimo mogočneže ob strani. Saj imamo že med seboj dovolj težav z igrami moči. Kaj je sploh moč? Moč je zmožnost vpliva na spremembe. Kakršne koli spremembe. Če zmoremo kar koli premakniti iz enega stanja v drugo (ali preprečiti to spremembo), s tem izkazujemo moč.
Kadar vidimo skalo, znamo približno presoditi, ali jo zmoremo dvigniti ali ne. Kadar se znajdemo pred duševnimi in socialnimi izzivi, je ta presoja mnogo težja. Kako prekiniti odvisnost? Kako premakniti podjetje, ki je tik pred stečajem, do uspešnega poslovanja? Kako skupino, ki je zagozdena v hud spor, izvleči iz zagate? Kako prepričati državljane, naj podprejo dobro zamisel ali se uprejo škodljivi? Kako ustaviti razdejanje, ki ga za sabo pušča globalna doktrina rasti?
Osnova prav vsakega navedenega premika je znanje o modri rabi in zrelem posedovanju moči. Ljudje, ki se tega naučijo ali to spontano nosijo v sebi, izžarevajo visoko integriteto, zbujajo zaupanje, ne oddajajo dvojnih signalov (delajo to, kar govorijo), ne zlorabljajo moči. Z mednarodno skupino strokovnjakov pravkar oblikujemo učni in podporni inkubator, da bi to znanje prišlo do čim širše javnosti. Na voljo bo jeseni 2017.
Igre (ne)moči
Ker nas nihče ni naučil zrelo nositi moči (in nemoči!), se v družbi spleta velikanski klobčič iger moči. Igre moči zasledimo vse od otrok v peskovniku in družin do politične in gospodarske arene. Najstrašnejši izraz iger moči je vojna.
V besedni zvezi »igra moči« lahko poudarimo besedo »moč«: takrat nehamo izbirati sredstva in poskušamo izigrati nasprotnika – zdaj že sovražnika! Rezultat je nasilje in uničenje. Kadar poudarimo besedo »igra«, se z merjenjem moči igramo, urimo, učimo. Rezultat sta veselje in učenje.
Morala pri uporabi moči se meri po tem, ali jo oseba:
- grabi in koncentrira: zelo močen človek pripravi manj močne od sebe, da mu predajo lastno moč in njega naredijo še močnejšega; ker ne obvladuje lastne moči, ne zaupa drugim, saj bi ga, če bi postali močnejši, verjetno izpodrinili;
- obvladuje in deli: zelo močen človek uči manj močne od sebe o rabi in obvladovanju moči; vlaga v sinergijo in zaupa drugim, saj ne zaseda položaja, s katerega bi ga bilo mogoče izpodriniti.
Največja moč na svetu je nadzor nad močjo. Za tak nadzor je nujen samonadzor. Samonadzor je neločljiv od duhovne zrelosti. Zato knjigo Slovenija: navodila za uporabo začenjam prav s temo duhovnega zorenja. Skozi knjigo nato ponujam orodje, kako obilje tehničnega znanja, ki smo ga razvili skozi stoletja, postaviti v sodoben okvir morale in prava, ki upošteva dejanske razmere v svetu. Kako obvladovati in usmerjati skupno moč nas vseh tako, da bo delala dobro.
Sodobno družbo je nemogoče urejati z biblično moralo in rimskim pravom. Tehnika je postala tako gromozanska sila in se spreminja tako strahovito hitro, da ni nobena skrivnost, da je človeštvo nima več pod nadzorom. Da bi jo sploh lahko začeli urejati, potrebujemo izredno neposredno in agilno moralo, ki jo gradimo pri posameznikih in majhnih skupinah. Če sebi postavimo meje, jih bomo prav s tem postavili tistim, ki zlorabljajo moč – in jih razorožili.
Zgodba o prevzetni miški prikazuje premoč tehničnega znanja čarovnika nad prirojenim znanjem živali. Mistik je dobrosrčen in samoobvladan – z moralnim znanjem postavlja meje tehničnemu. Miška ne premore morale, njena moč postane nevarna, zato ji jo čarovnik odvzame.
Zanimivo bi bilo videti, kaj bi se zgodilo, če bi čarovnik miško spremenil v čarovnico. Bi mu postala enaka? Bi si ga morda podredila? Ga zapeljala? Se z njim poročila? Moder čarovnik bi ji skupaj z močjo podaril tudi razsodnost in skromnost, da bi si zmogla postavljati meje. Postavljanje mej samemu sebi je nekaj, kar bi bilo treba negovati od vrtca do parlamenta. To je temelj zdravja tako posameznikov kot družbe.
