V letošnje leto sta umeščeni pomembni obletnici, 145-letnica rojstva in 60-letnica smrti arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957), čigar ustvarjanje bo najbrž kmalu ustrezno zaščiteno z Unescovo listino, za kar si prizadeva posebna skupina tim. 'plečnikologov'. Strokovnjaki prepoznavajo v njegovih klasičnih oblikah, ki jih je predeloval na svoj oseben in zelo izviren način, posebej Plečnikovo Ljubljano, ki ji je posvetil največ svojega razmisleka in časa, za pomemben svetovni urbanistični fenomen.
Tudi sam Plečnik je do smrti vztrajal v prepričanju o umetniškosti svojega poklica stavbenika, ki je medtem postal urbanistična znanost. V nasprotju z modernistično arhitekturo je Plečnik vseskozi dosledno razvijal svojevrstno, v marsičem izvirno arhitekturo, kar ga je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, z večjimi predstavitvami najprej Parizu leta 1986, nato še v Pragi in kulturni prestolnici Evrope Gradcu leta 2003, ki so jih pripravili François Burkhardt, Boris Podrecca, Damjan Prelovšek in Lojze Gostiša, vrnilo v arhitekturni fokus. Ob izteku prejšnjega stoletja je bil torej Plečnikov opus znova deležen resnih strokovnih obravnav v obsežni publicistiki doma in na tujem. Že pred 44 leti je bila ustanovljena Plečnikova nagrada za dosežke v arhitekturi, urbanizmu, krajinski arhitekturi in strokovni publicistiki, ki jo podeljuje državni sklad. Plečnik sam se je kljub očitkom, da je nemoderen in zastarel arhitekt, kar je doživljal na stara leta, zavedal pomena svojega opusa. Malo pred smrtjo je dal zapisati na friz stavbnega krila v Križankah: »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.« Plečnikovo leto 2017 sproža nove poglobljene razmisleke o izjemnosti njegovih arhitekturnih dosežkov. »Plečnik je živel v paradoksalnem položaju,« ugotavlja eden od poznavalcev njegovega dela dr. Peter Krečič, »saj so ga nekateri kovali v zvezde, a se hkrati ni vedelo, kateremu slogovnemu svetu pripada. Že med vojnama je doživljal očitke tako od modernistov, vzgojenih v tujini, kot od disidentov svoje šole, da ni dovolj sodoben, da sodi njegov 'klasicizem' v neki drugi čas, da je največja zavora razvoju slovenske arhitekture, kot se je izrazil eden njegovih sodobnikov. Po vojni je sicer dobil pomembna javna priznanja, Prešernovo nagrado, častna doktorata dunajske in ljubljanske arhitekturne šole, večjega naročila, kar si je najbolj želel – razen prenove Križank – pa ne. Zanimanje za njegovo neobičajno arhitekturno ustvarjalnost zlasti med tujimi arhitekti pa nikdar ni zamrlo,« poudarja dolgoletni direktor Arhitekturnega muzeja dr. Krečič.
Raziskovanje Plečnikovega dela in življenja se je v zadnjih tridesetih letih zaposluje tako domače kot tuje raziskovalce. Njegova ustvarjalnost zaznamuje zlasti tri srednjeevropska mesta, v katerih je pustil neizbrisne sledi, Dunaj, Prago in Ljubljano. Posamezne Plečnikove stavbe, mostove, parke, posvetne in sakralne spomenike lahko najdemo po različnih slovenskih pokrajinah, v manjših in odročnih krajih, kjer je po drugi svetovni vojni dobival skromne naloge, tudi ponekod v nekdanji državi Jugoslaviji, denimo na Brionih. Zapustil je res mogočen opus, na katerega smo lahko ponosni in ki ga občuduje stroka po vsej Evropi. Na Dunaju, kjer se je šolal pri arhitektu Ottu Wagnerju, se je mladi arhitekt na začetku 20. stoletja odlikoval z znamenito palačo Zacherl, ki sodi po splošnem mnenju kritike med pionirska dela evropske moderne arhitekture. Poleg nekaj družinskih hiš, notranjih ureditev in vodnjaka Karla Boromejskega je svoje dunajsko obdobje leta 1912 sklenil s cerkvijo svetega Duha na Ottakringu, eno prvih sakralnih stavb monarhije, izvedenih v železobetonu.
Njegov praški opus obsega velike preureditve praškega gradu in vrtov po naročilu češkoslovaškega predsednika Tomaša G. Masaryka v letih od 1920 do 1933. V preureditvi predsednikove rezidence se na njegovo posebno željo zrcalijo ideje svobode in demokracije. Kar se danes sliši nekoliko nenavadno, saj je mojster Plečnik v naših krajih nekaj desetletij veljal za premalo modernega, preveč v antiko zazrtega stavbarja in secesijsko navdahnjenega dekoraterja. V zadnjih letih življenja so ga od vsepovsod prosili za pomoč pri urejanju cerkva, pri čemer se je opiral na nekdanje učence in obrtnike, ki jih je z leti sam vzgojil. Kljub visoki starosti je do konca ohranjal zavidljivo ustvarjalno moč.
Plečnikova Ljubljana
Po prihodu v Ljubljano leta 1921, kjer so mu ponudili mesto profesorja na novoustanovljeni ljubljanski univerzi, je vse ustvarjalne moči posvetil urbanističnemu oblikovanju mesta. Pred očmi je imel novo nastajajočo prestolnico Slovencev in ji namenil vizijo ' novih Aten'. Celotni videz Ljubljane naj bi postal po njegovem sredozemski. V mestu je ob dveh oseh – kopni in vodni – zasnoval opus ključnih javnih stavb, ki so zaznamovale tudi antične Atene. Od svoje hiše v Trnovem je oblikoval kopno os, ki pelje po Emonski in Vegovi cesti naravnost v osrčje mesta na kongresni trg in park Zvezdo. Oblikoval je tudi vodno os ob porečju Ljubljanice skozi mesto; nedaleč stran od njegovega doma se reka Ljubljanica sreča z Gruberjevim kanalom, tam je nastala tako imenovana Špica. Od Špice mimo sprehajališča z vrbami ob Trnovskem pristanu in izliva Gradaščice, ki ji je tudi olepšal in osmislil nabrežja, mimo šentjakobskega in Čevljarskega mostu do Tromostovja, ki pomeni vrh v nastali kompoziciji obvodne Ljubljane, je misel nadaljeval s kolonado na tržnici in jo sklenil z zapornico kot slavolokom, kjer Ljubljanica zapušča mesto. Na ti dve osi je potegnil pravokotnice, Zoisovo cesto z iztekom na Šentjakobskem (danes Levstikovem) trgu, ki se nadaljuje s potjo na grad, ter ambiciozno zasnovano os od Rožnika čez Tivoli do Tromostovja in na Ljubljanski grad. V nastalo mrežo je postavljal stavbe, ki dajejo mestu osnovne poudarke: Križanke, Narodno in univerzitetno knjižnico, Uršulinsko gimnazijo, Vzajemno zavarovalnico in druge; marsikatere so iz finančnih razlogov ostale zgolj v načrtih, na primer načrti za novi parlament. Zunaj ožjega središča so nastali cerkev svetega Frančiška v Šiški, Stadion za Bežigradom in Baragovo semenišče, pokopališki kompleks Žale in na južnem obrobju Ljubljane v Črni vasi na Barju še cerkev svetega Mihaela.
Po Plečnikovih sledeh po Sloveniji
Čudovita Plečnikova dela lahko občudujete tudi drugod po Sloveniji, med njimi najbolj slovi imenitna župnijska cerkev v Bogojini. V Rogaški Slatini je leta 1930 s študenti preoblikoval zdraviliško kapelo svete Ane in naredil načrt za svetilke v zdraviliškem parku. Plečnik je avtor številnih predvojnih in povojnih cerkvenih prenov, krstilnic in nagrobnikov po državi. V Ribnici so po njegovih načrtih leta 1956 prezidali mogočna zvonika župnijske cerkve svetega Štefana, na Rakeku pa že pred vojno prenovili staro cerkev svetega Urha iz 17. stoletja in jo posvetili Srcu Jezusovemu … V Mariboru je med njegovimi najlepšimi deli jezuitski samostan iz leta 1932. V Celju boste Plečnika prepoznali v stavbi nekdanje Ljudske posojilnice, v bližini železniške postaje vas bo pozdravil njegov paviljon, pomagal je reševati tudi zunanjo podobo celjskega gledališča, ki so ga začeli zidati Nemci med vojno. V Kranju stoji na poti v staro mestno jedro po Mohorjevem klancu Plečnikov vodnjak z arkadami, njegovo delo je tudi fasada kranjskega Prešernovega gledališča. Nad Blejskim jezerom se nad vilo Bled dviguje razgledni paviljon Belvedere, del mojstrovega načrta za kraljevi dvorec.
Veličina Plečnikovega dela je bila po mnenju njegovih občudovalcev in poznavalcev njegovega dela prav v sposobnosti prilagajanja dejanskim razmeram in pogosto zelo skromnim možnostim. Kljub vztrajanju pri klasičnem arhitekturnem izrazu ga je stik z deželnimi stavbnimi značilnostmi, povsod, kjer je ustvarjal, ves čas navdihoval pri delu in spodbujal k iskanju novih rešitev. S poznavanjem njegovih navidezno manj pomembnih stvaritev, razpršenih po slovenski krajini, lahko razumemo svet njegovih asociacij, invencij in posebnosti kompozicijskih metod. Pogosto so odmev Plečnikovih večjih projektov za prestolnico.
