Črni delfin, kot ga imenujejo, je zaporniški kompleks, v katerem je 700 zapornikov, ki jih ves čas nadzoruje 900 ječarjev v polni pripravljenosti. V drugih zaporih je sicer značilno, da je razmerje med zaporniki in pazniki najmanj obratno, a Črni delfin ni običajen zapor. V njem so namreč najhujši kriminalci v Rusiji, tudi Vladimir Nikolajev, ki je bil leta 1997 obsojen zaradi dvojnega umora in kanibalizma leto poprej, ko so na njegovem balkonu našli več kosov človeškega mesa, ki ga Nikolajev še ni pospravil v želodec.
Vzeli 3500 življenj
Zaporniki so pod 24-urnim videonadzorom, saj je med njimi ogromno nasilja, preprodaje pa tudi naklepov pobega. Vsi zaporniki, ki so trenutno v strogo varovanem zaporu, so vzeli okrog 3500 življenj, kar pomeni, da je vsak izmed njih umoril povprečno pet ljudi. Varnostni sistem v zaporu je zato skrbno dodelan, saj so jetniki zaprti kot babuške, v celicah znotraj večjih celic. Bivalno celico, ki je velika štiri in pol kvadratnega metra, si delita dva zapornika. Ječarji po potrebi izvajajo tudi nadzor s 15-minutnimi intervali.
Ni pobega
Kakšna menza?!
V Črnem delfinu zaporniška menza ne obstaja. Obsojeni kriminalci tako hrano dobivajo neposredno v svoje zaporniške celice. Najpogosteje gre za običajno juho in malo kruha.
Ko zapornik zapusti svojo celico, mora hoditi sklonjene glave, čez oči pa mu nadenejo črno prevezo. Pazniki si namreč ne želijo, da bi si zaporniki zapomnili razpored zgradb v zaporu, saj bi jim to olajšalo načrtovanje pobega. Zaporniki lahko telovadijo in se sprehajajo v celici, ki stoji na dvorišču, a tudi tu je njihova svoboda gibanja močno omejena. Medtem ko so zaporniki »na sprehodu«, čuvarji v celicah zapornikov iščejo prepovedane predmete. Iz temačnega zapora v srednjeazijski stepi ni pobegnil še nihče.
Bestialna izpoved ljudožerca
Vladimir Nikolajev povsem odkrito in brez obžalovanja govori o svojih dejanjih. »Po zabavi sem se domov vračal vinjen,« pripoveduje morilec. »Pred vrati zgradbe je stal neki človek in zahteval vžigalnik. Sprla sva se, nato me je udaril, jaz pa sem mu vrnil. Umrl je. Kaj bi lahko storil? Zvlekel sem ga v kopalnico in razkosal,« nadaljuje Nikolajev, ki pa se ni ustavil samo pri tem. Potem ko mu je odsekal glavo in okončine, se je domislil, da bi lahko pokusil njegovo meso. Ker mu skuhano ni bilo všeč, je bedro razsekal na manjše koščke in ga popekel. »To mi je bilo bolj všeč. Meso sem dal prijatelju in njegovi ženi ter jima povedal, da gre za meso kenguruja. Jedli so tudi otroci. Saj ne vedo, za kakšno meso gre, očitno pa tudi ne vedo, da v Rusiji ni kengurujev,« hladno zaključi Nikolajev.
