V naravi se pojavljajo predvsem v Amerikah – od juga ZDA prek Srednje Amerike pa vse do osrednjega dela Južne Amerike. Rastejo od obmorskih do goratih predelov; najdemo jih tako v tropskih deževnih gozdovih kot tudi v subtropskih puščavah in stepah. Tako različna rastišča razumljivo pogojujejo vse bogastvo njihove raznolikosti.
Kot druge ananasovke tudi tilandzije lahko rastejo kot priraslike na drevju (epifiti) ali skalah (litofiti), druge pa kot večina rastlin – v tleh (geofiti). Prevladujejo priraslike; te svoje korenine pretežno uporabljajo zgolj kot organ za pritrditev na osnovo (drevesa ali skale), minimalno količino hranilnih snovi, ki jo potrebujejo za rast in razvoj, pa posrkajo kar iz vlažnega ozračja – od tod tudi njihovo ime v angleškem jeziku air plants. Prirasliški značaj številnih vrst s pridom uporabljajo tudi sodobni gojitelji, tako da jih na različne načine pritrjujejo na veje, naplavljen les ali epifitna debla, korenine pa prekrijejo z mahom. Na različne kamnite podlage, korale in školjke jih je moč prilepiti tudi z lepili, ki ne vsebujejo razredčil.
V osnovi ločimo dva osnovna tipa ananasovk, kar velja tudi pri rodu tilandzij. Prve imajo ozke podolgovate zelene liste, ki pri osnovi oblikujejo listno rozeto. V njej se zadržuje vlaga, v njenem dnu pa so posebne sesalne luske, ki rastlini omogočajo srkanje vode in v njej raztopljenih hranilnih snovi. Praviloma jih najdemo v vlažnih deževnih gozdovih – ena od predstavnic tega tipa je tudi velecvetna tilandzija (T. cyanea).
Drugi tip tilandzij, ki prevladuje med gojenimi sobnimi rastlinami, pa ima ozke suličaste, tudi mesnate liste sive ali srebrne barve, ki so prekriti z luskami. Z njimi so sposobne vpijati vlago iz ozračja. Navadno uspevajo v suhih stepskih in puščavskih predelih, na razmere v njih so prilagojene tako, da so v suši sposobne zapreti listne reže in tako preprečiti čezmerno izhlapevanje. V to skupino spadajo T. caput-medusae, T.argentea in številne druge, seveda z mnogimi svojimi različki.
Bradasta tilandzija ali španski mah (T. usneoides) je tudi primer tilandzije, ki »živi od zraka«, vendar s to razliko, da raste v vlažnih tropskih območjih Srednje Amerike. Tam pogosto visi z dreves, pa tudi električnih drogov, ki včasih tudi popustijo pod težo njenih gosto razraščenih poganjkov.
Zanimiva lastnost ananasovk (in s tem tudi tilandzij) je, da cvetove skrivajo v obarvanih ovršnih listih, ki obdržijo svojo barvitost več tednov, za razliko od cvetov, ki so razmeroma kratkega veka.
Ker so tilandzije razmeroma nezahtevne kot sostanovalke, njihov delež med sobnimi rastlinami z vsakim letom strmo raste. Ob upoštevanju njihovih razmeroma skromnih zahtev bomo v njihovi družbi lahko preživeli kar nekaj časa, bodisi doma ali morda tudi na delovnem mestu.
Prostor, kamor jih postavimo, naj bo svetel, z veliko posredne svetlobe. Poleti bodo zadovoljne tudi kje na prostem, kjer ne bo nevarnosti, da bi jih neposredno dosegli sončni žarki.
Njihove toplotne zahteve so zelo blizu našim – zadovoljne so s temperaturami okrog 25 0C, pozimi vsaj 18 0C, za kratek čas pa prenesejo tudi nekoliko nižjo temperaturo.
Glede vlage so potrebe tilandzij odvisne od tega, v kateri tip spadajo – tiste z listno rozeto zalivamo vanjo. Voda naj bo mehka in nikakor hladna – najbolje, da je ogreta na temperaturo, ki je vsaj kakšno stopinjo višja od tiste v prostoru. Zalivanje v listno rozeto opustimo le, če temperatura prostora, kjer jih gojimo, pade pod 15 0C, kar pa prenesejo le za krajši čas. Tilandzije, ki izhajajo iz sušnih predelov, zalivamo razmeroma malo. Bradasti tilandziji zadostuje že, če jo občasno (na nekaj dni) namočimo v topli vodi.
Za vrste, ki izhajajo z območij tropskega deževnega gozda, je razumljivo, da jim prija visoka zračna vlaga, medtem ko bodo tiste iz druge skupine zadovoljne tudi s prostorom, kjer je zračne vlage razmeroma malo – in tako je praviloma v vseh bivalnih prostorih pozimi. Zato bodo seveda hvaležne, če jih večkrat orosimo s toplo vodo.
Če se bomo odločili za tilandzije v lončku, izberimo prepusten substrat za orhideje, ki ustreza tudi ananasovkam. Pri t. i. zračnih rastlinah, pritrjenih na les ali kamen, pa skrb za substrat odpade; enako je tudi pri bradasti tilandziji – le na kakšno vejo jo obesimo in uživamo ob pogledu nanjo.
