Tja smo poslali mlada turista iz Španije, ki sta v Sloveniji na študijski izmenjavi in počasi že zapuščata zeleno deželo, skrito na sončni strani Alp. Žirovnica je mestece, ki sramežljivo skriva svoje zaklade in jih pokaže le najvztrajnejšim.
Alex je študent energetike, njegovo dekle pa študentka medicine. Povesta, da se v Sloveniji dobro počutita, všeč so jima ljudje, način življenja, ki je precej drugačen od njihovega, in narava. Na pot proti Žirovnici sta se odpravila v petek v poznih popoldanskih urah. Za prevoz do Žirovnice sta najela avto. »Najprej sva se odpeljala do hostla, odložila prtljago in se spoznala z domačini. S prijavo nisva imela nobenih težav. Receptor je bil prijazen in gostoljuben. Razkazal nama je sobo in nama razložil pravila,« pove Alex.
Tic deluje le med tednom
Po nastanitvi sta se odločila, da obiščeta turističnoinformacijski center (Tic), a je bil na njuno veliko žalost zaprt, saj posluje le med 8. in 15. uro, od ponedeljka do petka. »Menim, da je delovni čas Tica zelo nesmiseln, sploh za turiste, ki si želijo kraj ogledati med vikendom. Takrat ni delovnih ur in turisti tako težko pridejo do informacij,« pograja Alex.
Sprehodila sta se po mestecu, da bi raziskala njegove skrite kotičke. Med sprehodom sta našla veliko informativno tablo, na kateri so bile označene kulturne znamenitosti, pomembne postojanke in restavracije, ki jih je mogoče najti v okolici. »Odločila sva se, da v sobotnem dnevu doživiva čim več, kolikor je le mogoče,« pravi Alex. Zavila sta še v bližnjo trgovino, kupila nekaj prigrizkov za večerjo in se vrnila v hostel.
Veselo, lahkih nog naokrog
Sobotno jutro je veliko ponujalo, zato se je španski parček že navsezgodaj odpravil na kulturno raziskovanje po Žirovnici. Najprej sta obiskala rojstno hišo Matije Čopa, tam posnela nekaj fotografij in nadaljevala pot do Zabreznice.
Ogledala sta si tudi cerkev svetega Lovrenca, ki stoji na bližnjem hribu, in ob tem uživala v čudovitem razgledu. Sprehodila sta se skozi vasi Breznica, Doslovče in Smokuč, uživala ob odkrivanju ozkih poti in čudovitih razgledov, na kratko pokramljala s kom z bližnje kmetije, ki je bila na poti, in občudovala urejene vrtove, kjer se je rastje že šibilo od poletnih plodov.
Na poti sta si ogledala še čebelnjak, ki je bil spominsko postavljen v poklon Antonu Janši, in rojstno hišo Frana Saleškega Finžgarja. »Kot sva lahko razbrala s spletne strani in iz brošure, ki sva jo dobila na eni izmed postojank, velja Anton Janša za pionirja čebelarstva v Evropi, o čemer nisva bila seznanjena. Tako sva se med potjo tudi kaj naučila. Vasice so lično urejene, v vsaki je zaznati tudi kakšno posebnost, kot so recimo poštni nabiralniki, spremenjeni v panjske končnice.
Ko sva prispela do domačije Frana Saleškega Finžgarja, naju je nagovorila gospa. Vprašala je, kaj iščeva. Povedala sva, da sva turista in si želiva ogledati posestvo. Povedala je, da je sicer vodička, vendar ne govori angleško, zato nama ne more podati ustrezne razlage, a si lahko domačijo vseeno ogledava. In sva si jo, no, nato pa sva jo mahnila na kosilo,« pove Alex.
O, Vrba, srečna, draga vas domača ...
Čeprav je bil že čas kosila, še nista prehodila in si ogledala vsega, kar sta si zadala do kosila, a sta se odločila obiskati še Vrbo, rojstno vas in hišo Franceta Prešerna. Ko sta prispela, sta najprej zagledala veliki doprsni kip, tam posnela nekaj fotografij, nato pa že uzrla tudi Prešernovo domačijo. »Hiša je spremenjena v muzej, kjer je mogoče spoznati način življenja v času Franceta Prešerna. Najprej v bližini nisva videla nikogar, nato pa sva našla vodičko, ki nama je hitro ponudila razlago. Ogledali smo si sobo z rokopisi in knjigami; tam nama je prijazna vodička pokazala tudi posebno izdajo Poezij, v kateri je Zdravljica zapisana v različnih jezikih, knjiga pa je med drugim opremljena z reprezentativnimi ilustracijami, ki naj bi simbolizirale določene države. Vodička je vprašala, ali je povezava z ilustracijo primerna oziroma ali opiše Španijo, in tega res nisva morala zanikati. Pokazala nama je črno kuhinjo ter opisala način dela in priprave hrane, pa tudi dnevni in spalni prostor, ki ga je krasila velika krušna peč, ki so jo uporabljali tako za ogrevanje kot za peko. Pojasnila nama je, da je ohranjenih veliko originalnih delov pohištva in dekoracije; med njimi postelja, miza, blazine, ura … Zares zelo navdihujoče,« pohvali Alex, ki ga je 200 let stara hiša povsem prevzela.
Vaška lipa
»Vodička nama je povedala še za lipo, ob kateri so se zbirali domači. Tam je za vsakega člana družine tudi kamen, na katerem je sedel,« očarano pripoveduje. Po ogledu sta prijazno vodičko vprašala po priporočilu lokalne restavracije; svetovala jima je in ob tem dejala, naj za kakšen nasvet povprašata tudi na Ticu, ki je vsak četrtek in soboto odprt do 17. ure. Zahvalila sta se in odhitela na kosilo ter po informacije. Gostilna, ki sta jo izbrala, se je ponašala s čudovito teraso, ki je bila kot nalašč za uživanje v sobotnem popoldnevu. Za pomoč pri izbiri jedi sta prosila natakarja in priporočil jima je ljubljanski zrezek ter pečen krompirček. Sita in spočita sta se nato odpravila do hiše Matije Čopa, da si jo ogledata še odznotraj. Tam ju je sprejela prijazna gospa, ki ju je poučila o tem, da je bil Matija Prešernov tesen prijatelj in je govoril kar devet jezikov. »Pokazala nama je rokopise in razstavo o življenju na gori Ajdna. Razložila je, da so našli ostanke iz pozne antike, ki pričajo o načinu življenja, odkrili pa so jih šele pred nekaj leti. Zares zelo vznemirljivo,« vneto pripoveduje Alex.
Po ogledu sta se z avtomobilom zapeljala do jezera Završnica, si tam privoščila nekaj počitka, nato pa se podala na ogled gore Ajdna. Povesta, da sta ob ogledu uživala, a sta se v hotel vrnila precej pozno zvečer in utrujena. Naslednje jutro, po udobni nočitvi, sta uredila vse potrebno za odjavo in se odpravila v Ljubljano. Pravita, da sta na poti uživala, v kratkem vikendu pa doživela toliko kot sicer med skoraj celotnim bivanjem pri nas.
