Tovrstno zdravljenje zahteva, pravi psihologinja Martina Kuzman, aktivno sodelovanje staršev, saj je zelo pomembno, kako se v družini uporabljajo telefoni in računalniki. Pedopsihiatrinja in strokovna vodja Jerneja Maček dodaja, da elektronika ni samo nekaj slabega, je pa njena pravilna uporaba umetnost. A z majhnimi koraki se lahko daleč pride, na Rakitni so zelo zadovoljni, ko otroci spet odkrijejo igro, šport in umetniško ustvarjanje.
Rakitna je zeleni biser nad Ljubljano in program Digitalni detox je nekaj posebnega, saj ima veliko dejavnosti v naravi. Ta k sreči mladostnike popolnoma prevzame. Kaja je navdušena nad zelenjem, svežim zrakom in prijaznostjo ljudi, Tina pa po pravici prizna, da so jo starši kar malo prisilili, da je prišla. In kdo se po navadi znajde v takšnem programu? Tisti, ki večino prostega časa, več kot dve uri na dan, preživijo pred zasloni. Poruši se jim spanje, upade jim koncentracija, imajo težave s spominom ter učenjem in še bi lahko naštevali. Za starejše od 18 let je zdravljenje nekemičnih odvisnosti, kamor sodi pretirana uporaba zaslonov, mogoče v Psihiatrični bolnišnici Idrija. »Starši izgubijo upanje, da bi lahko pri otroku vzpostavili strukturo,« pravi Stanislava Grachova, psihologinja, njena sodelavka Martina pa dodaja, da se mladostniki na začetku zelo upirajo strukturi dneva, ki jim jo želijo približati, a jo imajo pravzaprav radi in jo potrebujejo. Za vse tri tedne imajo natančno določen urnik, da jih postopoma vpeljejo v rutino, od jutranjega vstajanja, higiene, rednih obrokov do aktivnosti. »Narava nam pomaga pri zdravljenju, zdravilišče je sredi čudovite narave, kar omogoča, da imamo živali, in čas, ki so ga najstniki prej namenili telefonu, lahko zapolnijo s skrbjo zanje,« pojasnjuje direktorica Romana Rasperger Kos. Kot pravi pedopsihiatrinja Jerneja Maček iz Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov na Brezovici, so že pred korono opažali težave s čezmerno uporabo zaslonov: »Po vrnitvi v šolo ji je bilo še več, otroci so se navadili uporabljati telefone in računalnike v prostem času, za socialne stike po družbenih omrežjih. Vse se je obrnilo na glavo.«
Med bivanjem ni digitalnih naprav
Samo zamislite si svoj dan brez telefona. Mladostniki se zavestno podajo v to. Na začetku se pojavi depresivno razpoloženje, dolgčas, ne želijo se niti pogovarjati. Vse jim je odveč. V tem trenutku je zelo pomembno, da se ponovno vzpostavi rutina tudi z rednimi obroki. Kaja, Jakob in Tina, ki so na Rakitni preživljali že tretji teden, so nam v en glas zatrdili, da je hrana več kot odlična. Mladostniki končno redno jedo. Jakob doda, da se je končno naspal. Modro pove, da vsi vemo, da vsi najstniki premalo spijo. Ko jih povprašam, zakaj bi svetovali nekomu program Digital detox, Kaja razloži, da v takem okolju lahko vidiš, kaj je bil tvoj največji problem, čemu si namenjal svoj čas in od česa bežiš. Svit je najbolj navdušen, da končno spi po deset ur, a tudi urnik mu zelo pomaga, da naredi, kar je treba. Tina, ki je bolj zadržana, se končno opogumi in svetuje mladim, naj bodo previdni, koliko bodo na telefonu, sicer te tepe marsikakšna nadloga.
Program zelo poudarja krepitev vrstniških odnosov in skupinskega duha. Veliko dejavnosti je v skupini, kjer se med seboj upoštevajo in sodelujejo. Kaja opiše, da vedno k obrokom odidejo skupaj, ko pojedo, pospravijo pladenj, sedejo in počakajo, da pojedo vsi v skupini, tudi oddelčna sestra.
V programu je zaposlen je tudi profesor športne vzgoje, ki jih popoldne pelje k jezeru, konec tedna pa na okoliške hribe. Tako so topli dnevi rezervirani za odbojko na mivki, plezalno steno, igre z žogo, pozimi pa ustvarjajo snežake. Martina Kuzman poudari, da so ponosni na vsak njihov korak. »Velik dosežek je, ko otroci spet odkrijejo igo,« pove.
Za zaslonom marsikdo pozabi, kaj vse še obstaja v resničnem življenju, in na Rakitni jim to želijo približati s številnimi delavnicami. Spomnijo se nekega fanta, ki je ponovno začel risati. Kot so pozneje izvedeli, se je po programu popolnoma spremenil. Prišel je s slabo higieno, po nekaj mesecih pa je shujšal, se ostrigel in še vedno risal. Zaposlenim zelo veliko pomeni mnenje staršev in otrok, prvi se jim radi zahvalijo, da je njihov otrok spet postal otrok, da vidijo v njegovih očeh spet iskrice, mladostniki pa so navdušeni nad prijaznostjo osebja ter tem, da jih nekdo posluša in sliši. Pedopsihiatrinja Jerneja Maček pa dodaja, da je večina tistih, ki se odločijo za program, na koncu zelo zadovoljna, saj dobijo nov uvid o uporabi zaslonov za kakovostno življenje.
Starši, ukrepajte!
Kajina mama je za Logout prvič slišala v telefonskem pogovoru s svetovalno delavko v dijaškem domu. V nekaj dneh po oddani dokumentaciji so po e-pošti prejeli datum prvega družinskega srečanja. »Točka preloma, zaradi katere sva sprejela program na Rakitni, je bilo Kajino izostajanje v šoli, drastičen upad ocen in spoznanje, da je iluzorno pričakovati od vzgojiteljev v domu ukrepanje zaradi čezmerne uporabe računalnika ali telefona. Prosili smo, naj ji vzamejo računalnik in telefon, a je po njihovih besedah pričakovano, da mladostnik pri teh letih ve, zakaj in za koga se izobražuje ter kako naj preživlja prosti čas,« pravi. »Protokol v Logoutu je jasno zasnovan. Na prvem srečanju ves potek razumljivo razloži dodeljen svetovalec in glede na to, da smo iz oddaljenih krajev, so nama bila nadaljnja srečanja omogočena po Zoomu, Kaji pa osebno. Na Rakitno sva jo pripeljala v ponedeljek in bila ob sprejemu pomirjena, kajti vsi trije smo bili sprejeti človeško (sočutno, profesionalno in brez kompliciranja.) Logoutov svetovalec Janez je vodenje skupine začel sproščeno, z besedami, da smo vsi mi na dobri poti, ker se zavedamo resnosti izziva čezmerne uporabe tehnologij in spletnih vsebin. Čeprav vemo, da so časi naših mladostnikov povsem drugačni od naših najstniških, si zatiskamo oči glede razsežnosti in posledic uporabe zaslonov. Ker se z možem ne obremenjujeva, kaj bodo drugi rekli, oziroma se ne ozirava na Kajino prepričevanje, da so vsi njeni vrstniki na igricah, chatu, da nenehno uporabljajo slušalke in da je to normalno, sva ukrepala. Tak oziroma podoben pogled bi svetovala vsem staršem, ki zgolj sumijo, da najstnik več kot dve uri na dan uporablja tehnologijo za prosti čas.«
Kje najti pomoč
Doc. dr. Špela Selak, vodja interdisciplinarne delovne skupine za nekemične zasvojenosti, NIJZ: »Težave s čezmerno uporabo digitalnih naprav se ne pojavijo čez noč, začetni znaki pa so pogosto težko prepoznavni. Pomembno je, da starši vedo, koliko časa otrok preživi na spletu ali telefonu in s kakšnimi vsebinami prihaja v stik. Če opazijo, da ima njihov otrok težave z uravnavanjem uporabe digitalnih naprav, naj se z njim najprej pogovorijo. Pristopijo naj razumevajoče in brez obsojanja, saj lahko taka komunikacija poslabša odnos z otrokom in ga spravi v stisko. Starši naj izrazijo skrb pa tudi pristno zanimanje za otrokove digitalne aktivnosti ter raziščejo, na katere njegove potrebe te aktivnosti odgovarjajo (potreba po druženju, pripadnosti, raziskovanju, samouveljavljanju). Skupaj z otrokom naj načrtujejo, kako te potrebe zadovoljiti z drugimi dejavnostmi, ki otroka veselijo. Če težave pri otroku kljub pomoči staršev vztrajajo, je priporočljiv posvet s strokovnjakom. Obrnete se lahko na izbranega osebnega zdravnika, šolsko svetovalno službo, centre za duševno zdravje otrok in mladostnikov ali na katero od organizacij, ki se ukvarjajo z digitalnimi zasvojenostmi. Na spletni strani Programa MIRA – Nacionalnega programa duševnega zdravja je vzpostavljen spletni interaktivni iskalnik virov pomoči, kjer lahko poiščete obliko pomoči in podpore, ki najbolj ustreza vašim potrebam.«
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
