Skorajda ne mine dan, da v javnost ne bi prišla vest o novem izbruhu nasilja v romski populaciji na Dolenjskem; mediji poročajo o pretepih, požarih in streljanju, vse skupaj pa spremljajo pričevanja domačinov, da se začenjajo bati za lastno varnost. Toda napetosti v tem delu Slovenije niso od včeraj, temveč so zgolj simptom globljih procesov, ki na Dolenjskem z Belo krajino in Kočevjem potekajo že desetletja, če ne stoletja. To ozadje je treba poznati, če želimo razumeti, kaj je resnično razdvojilo romsko in večinsko prebivalstvo, zakaj so tako prvi kot drugi upravičeno jezni – in zakaj v resnici nobena od teh strani ni sama po sebi odgovorna za težave, ki tarejo drugo.
Razčistimo na začetku: vsakršno medčloveško nasilje je nesprejemljivo in tudi posamezni pripadniki romske populacije nikakor nimajo pravice, da sokrajanom grozijo z orožjem, jih ogrožajo na cestah, se nespodobno vedejo do žensk in kradejo. Tovrstno vedenje pa ni rezultat prirojenih lastnosti, kot trdijo zakoreninjeni predsodki o Romih, temveč ga je treba razumeti v prvi vrsti kot nepremišljen in neustrezen rezultat frustracij ljudi, ki nimajo skorajda nobenih možnosti, da se kadarkoli dvignejo nad družbeno dno. Vsaj del besa, ki ga ob tem čutijo preostali domačini, pa se v pomembni meri napaja iz njihovega razočaranja nad sistemom, ki je krivičen tudi do Neromov in ki je gospodarsko in socialno degradiral ta del Dolenjske. Drugače povedano, glede na širši standard so v strogo centralizirani državi oboji drugorazredni državljani, z vidika politične oblasti pa je večina prebivalcev in prebivalk slovenske periferije skoraj povsem nepomembna in zato tudi brez moči. Izgubljene, ali še bolje rečeno, ukradene iluzije pa so kot smodnik – in sedaj se je sod vnel.
Perspektiva je doma v beli Ljubljani. »Velik del prebivalstva jugovzhodne Slovenije je izpostavljen hudi ekonomski negotovosti. To so ljudje, ki so, ne po svoji krivdi, pristali med poraženci hitre tranzicije nazaj v kapitalizem; mnogi med njimi so doživeli stečaj velikih obratov, ki so v brezposelnost pahnili po cele občine. Nakar so prazen prostor zapolnile multinacionalke, ki jih najemajo predvsem kot polkvalificirano in podplačano delovno silo,« pojasnjuje zgodovinarka Vita Zalar, ena največjih slovenskih strokovnjakinj za Rome, sicer pa dolenjska domačinka iz vasi Gabrovka pri Zagradcu. Na papirju je sicer jugovzhodna Slovenija v zadnjih letih močno napredovala, stopnja tveganja revščine pa naj bi se znižala – toda pomemben delež k temu je prispeval dvig standarda v Novem mestu (kjer je sedež Krke) kot središču regije, medtem ko so, na primer, v Črnomlju in Kočevju plače znatno pod slovenskim povprečjem, prihodnost pa še vedno bistveno bolj negotova kot, na primer, v beli Ljubljani. Ob tem se razmere še zaostrujejo, cene so čedalje višje, vse več upokojencev prejema prenizke pokojnine, krepi se prekarnost, mreža javnega zdravstva in socialne oskrbe se trga … Pričakovanega preboja pa od nikoder.
Na drugi strani Romi na teh območjih že od pamtiveka živijo v hudi revščini in bedi. Že v srednjem veku jim ni bilo dovoljeno posedovati zemlje, zaradi česar se niso mogli ustaliti, temveč so se preživljali kot potujoči kovači, kramarji, trgovci in dninarji, obsojeni na boren prihodek, ki so ga lahko ustvarili v poslih z lokalnimi kmeti, ki so potrebovali nekoga, da jim je popravil orodje, zakrpal kakšen lonec in prodal konja za delo na polju. »Ko se je sredi 19. stoletja fevdalni red umaknil kapitalizmu, so mnogi tlačani padli v hudo negotovost, saj so postali odvisni od trga, na katerem so si morali služiti kruh; dotlej jim je fevdalec ob tlaki zagotavljal vsaj osnovno preživetje, potem pa so morali sami zaslužiti zadosti za najemnino in hrano. V tako zaostrenih razmerah so na potujoče romske obrtnike začeli gledati kot na grožnjo svoji eksistenci in takrat se je tudi oblikovala večina predsodkov, ki še danes tvorijo jedro rasističnega odnosa do Romov,« pojasnjuje zgodovinarka. Tako so dolenjski Romi začeli izgubljati edine vire svojih pičlih prihodkov in dokončno padli v revščino. Zemlja je bila že davno razdeljena, kot najemniška delovna sila pa so bili nezaželeni tako pri lastnikih tovarn kot zemljiških posestnikih – in kapitalizem jih je dokončno odvrgel na najskrajnejši rob družbe. Kjer so še danes.
Socialni transferji kot vez z življenjem – ne le za Rome. In tako sta po oceni Vite Zalar sedaj v okoliščinah vedno hujšega razslojevanja in ekonomske negotovosti skupnosti Romov in večinskih prebivalcev občin na jugovzhodni meji Slovenije nakopičeno razočaranje usmerili druga v drugo. »Kdor je kadarkoli živel v negotovih ekonomskih razmerah in se noč in dan spraševal, ali bo zmogel plačati stroške, nabaviti hrano, kupiti šolske potrebščine za otroke, odplačevati kredit, ali pa je že razmišljal, kje bo dobil novega, ali bo obdržal delo ali pa ga nemara sploh na novo našel, tak človek ve, kako težko je ob tem opravljati vse svoje družbene vloge.« Že res, da je jugovzhodna Slovenija med vsemi regijami v državi v zadnjih letih najbolj drastično znižala stopnjo tveganja revščine, a kot so v regionalnem razvojnem programu za obdobje 2021–2027 zapisali strokovnjaki iz Razvojnega centra Novo mesto, je to v pomembni meri zasluga socialnih transferjev. Ki jih še zdaleč ne prejemajo zgolj Romi, temveč tudi druge skupine dolenjskega prebivalstva, zlasti revni starostniki, brezposelni in begunci. V takšnih razmerah so ljudje še posebej napeti in vsako ukradeno kolo, vsak premaknjen mejnik ali že zgolj neprimerna gesta so lahko povod za incident.
V tem kontekstu je mogoče razumeti, zakaj dobršen del večinskega prebivalstva iz omenjenih občin gleda Rome postrani, češ da so leni in predvsem izkoriščajo socialno pomoč, razlaga sogovornica. »Natančno s temi pridevniki se vedno kaznuje tiste, ki niso vključeni v sistem kapitalistične produkcije, torej ne le Rome, temveč tudi brezdomce, prekarce, kulturnike, begunce, odvisnike … Kdor ne dela, naj ne je – pri čemer se nihče ne vpraša, ali ta človek sploh ima možnost dostojno plačanega dela.« Brez omenjene pomoči bi bile družine iz romskih getov zagotovo obsojene na stradanje – podedovale niso nobenega premoženja, novo pa si na legalen način le stežka pridobijo. Da preživi, se marsikdo odloči za kriminal. Kajti socialni transferji večini dolenjskih Romov še zdaleč ne omogočajo niti dostojnega, kaj šele udobnega življenja. Leta 2020 je raziskava NIJZ ugotovila, da romski moški v povprečju umrejo pri 48 letih, skoraj trideset let prej od slovenskega povprečja; Rominje dočakajo 63 let, dvajset let manj od povprečja. Stopnja umrljivosti romskih dojenčkov do enega leta starosti je štirikrat višja kot sicer za dojenčke v Sloveniji, pri romskih otrocih od prvega do četrtega leta pa je umrljivost kar sedemkrat višja od državnega povprečja.
Riba smrdi pri glavi, kapitalizem pa pri enem odstotku izbrancev. V teh podatkih gre iskati izvor besa, morebiti tudi prezira, ki ga sedaj problematični romski posamezniki izkazujejo do širše skupnosti. Kot povzame sogovornica: »Ko si v nenehnem stresu in seštevaš fičnike ter v trgovini izbiraš med konzervami, za nameček pa nimaš prav nobene družbene moči, si težko še prijazen – do sebe, družine, sosedov …« Da se v svoji stiski marginalizirane skupine hitro obrnejo proti policiji, v kateri vidijo poosebitev državnega nasilja nad seboj, pa kažejo primeri iz vsega sveta, najbolj nazorno je bilo to razvidno v bojih med ameriško policijo in temnopolto manjšino, ki so vrh dosegli v gibanju Black Lives Matter. Fizično nasilje je odziv na sistemske krivice in izkoriščanje, nikakor pa ne gre teh incidentov jemati kot dokaz izrojenosti in divjaške narave neke skupine ljudi. Kot tudi strahu in jeze, ki jo ob pljuskanju nasilja iz romskih vasi čutijo njihovi sosedi, ne gre jemati kot dokaz inherentne nestrpnosti Dolenjcev, Kočevarjev in Belokranjcev, temveč sta prav tako izraz resnične stiske in upravičenih frustracij.
Dodatna represija in kriminalizacija nista rešitev, pogojevanje socialnih transferjev z »integracijo« in »asimilacijo« – kar sta zgolj fina izraza za izničenje neke kulture – pa še manj, opozarja Vita Zalar. »Naša država je utemeljena na doživljaju človeka kot najvišje vrednote. Zato si vsak človek, ki živi na njenem ozemlju, sam po sebi zasluži dostojno življenje in država mu je dolžna zagotoviti pravice, ki mu to omogočajo – tako smo se dogovorili ob osamosvojitvi in to je bistvo naše ustave.« Namesto da se mali človek prepira in tepe in tudi že strelja z drugim malim človekom, bi morala po njenem mnenju stopiti skupaj in svoje frustracije usmeriti v tistega, ki ju je oropal prihodnosti ter naščuval drugega na drugega: v tisti del kapitalističnega sistema, »kjer se dogaja velika strukturna kraja premoženja, ki ga ustvarjamo vsi skupaj« – torej v prislovični en odstotek najbogatejših, ki imajo edini korist od dolenjskih kmetov, obrtnikov, delavcev, upokojencev (…) in od vzdrževanja rezervne armade brezposelnih marginalcev.
Če bi udarili po prstih ta najvišji sloj kapitalizma, če bi na primer že zgolj ustrezno obdavčili luksuz in velike dobičke, ki jih multinacionalke ustvarijo v Sloveniji, ter preprečili privatizacijo in razgradnjo javnega zdravstva, bi lahko bistveno izboljšali življenjske razmere vseh, prav vseh ekonomsko ogroženih prebivalcev in prebivalk jugovzhodne Slovenije – in stavite lahko, da bi na krajih blatnih kočur zrasle dostojne hiše, stopnja kriminala in napadov na policiste pa bi začela čudežno kopneti. Ampak politična oblast tega seveda ne bo storila sama od sebe.
