Marjanca je gajstna gospa. Tiste vrste, pri kateri veš, da z njo ni dobro češenj zobati. S pogledom zna človeka kar prestreliti, jezik pa ima oster in nabrušen. Zmeraj reče bobu bob, brez olepševanja in zadržkov. Teh tudi sicer nima. Po dveh minutah pogovora mi že kaže ne le fotografije, ampak kar posnetek, kako si mora s prilagojenim dildom vsak dan raztegovati nožnico. Telo ni nobena sramota, zamahne z roko. Če je ne uporabljaš, se pokvari. Zdravniki so ji povedali, da so že imeli primere, ko je šla operacija v nič, ker operirani niso pridno delali, kar je treba.
Od nekdaj je vedela, kdo je. Marjanca je vesela, oči ji kar žarijo. V svoji zeleni obleki in polnem mejkapu se giblje kot prava filmska diva. Zdaj sem že skoraj na koncu poti, pravi. Zdaj sem dokončno ženska! »Rojena sem bila kot ženska v moškem telesu,« pripoveduje. »Že od malega sem vedela, da sem punca. Tudi ljudje okoli mene so to pogosto opazili. Že zgodaj so me klicali Marjanca, ne Marjan.«
Njeno pripovedovanje o otroštvu je nekoliko ovito v meglo. Takšno, kot jo pogosto prikliče spomin tistih, ki jim ni bilo tako lahko, kot pravijo. Takšnih, ki zelo naglas povejo, da nimajo problemov, da jim nič ne more do živega, da vse uredijo in da je v življenju vse točno tako, kot oni hočejo. Takšnih, ki so se morali toliko boriti, da zdaj ne znajo več drugače. Marjanca pravi, da je od nekdaj nosila oblekice in krila, ličila ter dolge lase. V šoli so jo kdaj pohecali zaradi oranžnih las in pegic, zaradi drugega se je niso upali pri njenem ostrem jeziku. Če to ni bilo dovolj, pa je imela sestro, ki je znala uporabiti tudi pesti, se spominja. S starši nikoli ni izmenjala besede o tem, kako se počuti in kaj je. Saj so videli, pravi. Ni bilo kaj govoriti! Ko je bila vpoklicana v vojsko in so ugotovili, da gre za nekoliko poseben primer, so ji ponudili, da lahko prekine vojaški rok. »Šminkala sem se, pa so opazili. Pa fantje so se zanimali. Domov nisem šla. Če sem že začela, bom pa še dokončala, sem rekla.«
Dobiti fanta nikoli ni bil problem, pravi. »Ah, veste koliko jih imam na voljo!« se smeje. »Vedno je izbira. Problem je bolj to, da so barabe. Vedno najdem kakega pridaniča.« To, da je bila ženska z dodatkom med nogami, nekaterih ni prav nič motilo, dodaja. »Eni se na to ne ozirajo. Tisti, ki se, pa pač niso bili zame.« Tudi zdaj ga ima, fanta. Iz Novega mesta. Prvič jo je razočaral, a mu je dala še eno priložnost. »Pa da vidimo!« pravi.
Čakala je nekaj let. Da bi tudi njeno telo kazalo to, kar je od vedno čutila navznoter, je čakala dolgo. Samoplačniško si hormonske terapije in operacije spremembe spola ni mogla plačati. Ko se je pokazala možnost, da postopke krije ZZZS, jo je zgrabila z obema rokama. A ni šlo z danes na jutri. Nečesa tako pomembnega ne odobrijo kar tako. »Nekaj let sem hodila k endokrinologu in psihiatru,« pripoveduje. »Dve leti hormonske terapije, pa prepričati se morajo, ali si res po duši ženska ali imaš morda kakšne duševne težave. Po operaciji ni več poti nazaj, dobro moraš vedeti, ali jo res hočeš.« Nad vsemi zdravniki in zdravstvenimi delavci, s katerimi je ob tem prišla v stik, je navdušena. »Koliko so meni ti ljudje pomagali! Kako prijazni in razumevajoči so bili! Vse jih morate pohvaliti, nujno!« Poimensko jih sicer ne bomo, za to bi se spodobilo najprej dobiti dovoljenje, a lepo je vedeti, da zdravstveni sistem dobro poskrbi tudi za tiste malo drugačne, ki imajo že tako dovolj težko življenje. Tudi Marjanca je od leta 2015 invalidsko upokojena zaradi živcev, kot temu pravi. Prej je delala kot čistilka na vseh koncih in krajih. Svojih težav z živci ne pripisuje napačnemu telesu, notranjim bojem ali nesprejemanju okolice. Ah ne, ne, pravi, s tem nikoli ni imela nobene težave. »Tiste ljudi, ki so bili zlobni in zavistni, sem odrezala. Ne maram takih v svojem življenju. Z njimi nočem imeti opravka.«
Noro je bolelo. Dokumente, na katerih je tisti tako želeni Ž namesto M, je dobila že lani, letos pa je končno napočil trenutek, ko je lahko spakirala kovčke in odšla v Beograd na operacijo. Tam je ostala 25 dni in se imela krasno. Všeč so ji bili klinika, osebje, hotel, v katerega so jo na njeno željo preselili, in predvsem ljudje. Srčni so in prijazni, pravi. Komaj čaka, da se konec leta vrne na pregled.
Sam poseg je noro boleč. »Če bi to vedela, bi še enkrat premislila,« se pošali. Operacija je trajala osem ur, po njej je jokala od bolečin. »To res ni hec. Vse teče od tebe, v sebi sem imela dva metra gaze. Strašno je bolelo.« Potem je prišlo še vnetje, tako da je morala še enkrat k zdravniku. Še zdaj jo koža malo zateguje. A to ni zmanjšalo njenega olajšanja in sreče, da je po petih desetletjih to, kar je vedno hotela biti. »Tako sem bila vesela, da sem vsak dan plesala naokoli! Tretji dan sem se kljub bolečinam že našminkala in uredila. Še preden sem lahko hodila. Zdravniki so kar debelo gledali.«
Končno ženska. Marjanca se dobro počuti v svoji koži. »Kožo imam mehkejšo, dlak je še manj kot prej. Obraz se mi spreminja, glas tudi. Veliko sem že shujšala, pa še bom. Počutim se dokončno ženska, z mešanimi občutki vred. Končno imam življenje, kot sem si ga vedno želela! Srečna sem.«
Za prihodnost ima velike načrte. Obožuje lepe obleke, ličila in vse, kar je ženstvenega. Rada bi se ukvarjala z nečim, kar bi bilo povezano s tem njenim veseljem. Morda s promocijo, pravi. Morda bo vplivnica. Rada bi bila znan obraz, rada je v medijih. Pa moža bi. Takega fajnega, prijaznega. Ne barabe, kot so bili prejšnji. Kaj dosti več pa ne potrebuje, pravi, zdaj, ko ima končno sebe.
