Najmlajša, Mona, je bila stara komaj 17 let, ko so jo pred očmi ostalih žensk obesili ponoči, junija 1983. Ezzat Janami je prosila, da jo ubijejo pred njeno hčerko Royo, ampak so ji odgovorili, naj gleda, kako ji umira otrok. Zarin je bila stara 29 let, ko je umrla – njen brat in svakinja v okviru kampanje že vse leto potujeta po svetu in ohranjata spomin na usmrčene ženske, ki simbolizirajo dolgotrajen boj za enakost, ki ga že več kot štiri desetletja bijejo ženske vseh ver v Iranu in ki se nadaljuje še danes. »Tem ženskam so štirikrat ponudili, da se odpovejo svoji veri za svoje življenje, vendar so štirikrat odklonile. Če bi zanikale svoje ideje – predvsem idejo o enakopravnosti žensk – bi zanikale sebe,« pravi Farzaneh Moghimi, svakinja ubite Zarin.
V Afganistanu se bojijo za življenje, ko stopijo na ulico
Grozljive zgodbe, ki prihajajo iz različnih delov sveta, kažejo, da še zdaleč nismo tam, kjer bi kot družba morali biti. »Kar se tukaj dogaja, niti slučajno ni prav. Ženske smo povsem izključene iz življenja. Vsakič, ko grem ven, me je strah – strah za moje življenje. V javnosti sploh ne bi smela obstajati, ker si ženska. Jaz pa hočem uživati v življenju, hočem biti otrok, hočem se voziti s kolesom, hočem hoditi na fakulteto. Od prevzema oblasti pred tremi leti so univerze za ženske zaprte. Vem pa, da je izobrazba edina stvar, ki mi lahko pomaga, zato bom na vsak način poskušala priti do nje. Moje sanje, da bom nekoč živela mirno življenje, so še vedno tukaj,« svoj položaj opiše eno izmed deklet iz Afganistana, ki je stara komaj 16 let. Njena sestra, leto mlajša, nadaljuje: »Dekleta moje starosti so prisiljena v poroke. Čeprav je nevarno, da o tem govorim, želim to povedati, kajti ljudje morajo vedeti, da se dogaja nasilje – nečloveško nasilje. In molk ni sprejemljiv, zato pozivam vse, da o tem govorijo in se borijo za naše pravice.«
Na globalni ravni so ženske v mnogih državah še vedno soočene s sistemsko neenakostjo, ki se kaže v različnih oblikah, kot so pravne in ekonomske omejitve, pomanjkanje dostopa do izobraževanja in zdravstvene oskrbe ter nasilje na podlagi spola. »Čeprav že več let živim v tujini, še vedno vsakič, ko nekam grem, z ostalimi delim svojo lokacijo. V Mehiki je ravno v taksijih ugrabljenih, posiljenih in napadenih največ žensk. Nadlegovanje je prisotno povsod – v šoli, v službi …« Billie opisuje stanje v Mehiki.
Ženske nimajo enakih pravic kot moški
V državah, kjer so zakoni in tradicije globoko zakoreninjeni v patriarhalnih vrednotah, ženske pogosto nimajo enakih pravic kot moški, kar se odraža v omejenem dostopu do lastništva zemljišč, dedovanja, odločanja o lastnem telesu ter političnega in družbenega udejstvovanja. »Leta 2020 se je v Iranu začelo gibanje – Ženska, življenje, svoboda. In vse, kar ženske zahtevajo, je demokratična vlada, in da se lahko po lastni volji odločajo, kako bodo živele,« pove iranska odvetnica Širin Ebadi, dobitnica Nobelove nagrade za mir.
Kljub tem razlikam pa so globalni premiki v smeri izboljšanja položaja žensk očitni. Več žensk kot kdaj prej zaseda vodilne položaje v politiki, gospodarstvu in drugih družbenih sferah, ampak še vedno težje pridejo do teh položajev. Še vedno se soočamo s stanjem, ko se ženske vzpenjajo po lestvici, hkrati pa so tisti najvišji položaji za ženske težko dosegljivi.
Kakšen je položaj žensk v Sloveniji?
V Sloveniji je položaj žensk v primerjavi z mnogimi drugimi državami relativno ugoden, vendar še vedno obstajajo pomembne ovire na poti do popolne enakosti. Slovenska ustava sicer zagotavlja enakopravnost spolov, vendar praksa kaže, da se ženske še vedno soočajo z neenakostmi na trgu dela, v družini in pri dostopu do političnih funkcij. »Ženske v Sloveniji imamo dober položaj glede pravic, vendar moramo vedeti, da nam to ni dano za vedno, se je treba boriti. V nekaterih državah se že pogovarjajo o tem, katere pravice bi ukinili, tega pri nas ne smemo dopustiti. Ženske smo dobre na vodilnih položajih, ker svoje delo opravljamo s srcem. Ko opravljamo neko delo, ga opravljamo kot poslanstvo, ne kot samo kot poklic. Ženske v Sloveniji se premalo odločajo za politiko, premalo samozavesti, ovire v družini in to bi se moralo spremeniti,« pravi Romana Lesjak, županja Črne na Koroškem.
Raziskave kažejo, da slovenske ženske zaslužijo v povprečju manj kot moški, tudi če opravljajo enako delo. Poleg tega so bolj pogosto zaposlene na manj plačanih delovnih mestih in imajo večje težave pri napredovanju na vodilne položaje. Kljub temu se vse več žensk odloča za kariero v tradicionalno moških poklicih in prevzema vodilne vloge, kar kaže na postopno spreminjanje družbenih norm. V politiki so ženske še vedno premalo zastopane, čeprav so bile v preteklosti sprejete različne pobude, kot je uvedba spolnih kvot na kandidacijskih listah, da bi se to spremenilo. »Če se danes pogleda v parlament, imamo 40 odstotkov žensk. Pa se je v vsakdanjem življenju kaj spremenilo? To se je spremenilo, da ne morejo vzeti tistega, kar smo si izborile do zdaj, kar imamo do zdaj. Da bi si izborile nove stvari, tako močne še nismo. Karkoli ženske želimo spremeniti, ne moremo kot posameznice, samo če se povežemo in smo zelo vztrajne. Vse naše bitke so maraton, nobena ne gre hitro. Tudi ko zmagaš, ta zmaga ni za vedno,« meni Sonja Lokar iz Ženskega lobija Slovenije.
Položaj žensk v lokalni politiki je še posebej skrb vzbujajoč, saj so županske funkcije večinoma zasedene s strani moških, kar kaže na potrebo po dodatnih ukrepih za spodbujanje enakosti. »V Sloveniji imamo 212 občin in 22 županj. Ampak to je dosežek, trend kaže na bolje, pred nekaj leti nas je bilo samo 10. In to se mora spremeniti,« pravi Romana Lesjak.
Nasilje na podlagi spola
Eden največjih izzivov, s katerim se soočajo ženske po vsem svetu, vključno s Slovenijo, je nasilje na podlagi spola. Statistike kažejo, da je vsaka tretja ženska v svojem življenju izpostavljena fizičnemu ali spolnemu nasilju, kar predstavlja resen družbeni problem. V Sloveniji so v zadnjih letih sicer bili sprejeti pomembni zakoni za zaščito žrtev nasilja, vendar pa še vedno obstaja potreba po večji ozaveščenosti javnosti in učinkovitejšem pregonu storilcev.
Napredek pri zagotavljanju enakopravnosti žensk je neizpodbiten, vendar je pred nami še dolga pot. Ključnega pomena je nadaljevanje prizadevanj za odpravljanje neenakosti na vseh področjih življenja, od izobraževanja do zaposlovanja in politične participacije. Hkrati pa je pomembno, da se v boju za enakost povežemo na globalni ravni, saj so izzivi, s katerimi se soočajo ženske, pogosto skupni, ne glede na geografsko lego.
