Ko zagori ali poplavi, ko na hiši odkrije streho ali pade drevo, ko se zaklenete iz hiše ali pa ste udeleženi v nesreči, pokličete na pomoč. In takrat pridejo gasilci, ki pomagajo. A če kdo misli, da so to njihove edine naloge, se zelo moti. Njihovo delo je še veliko več, in ker je gasilstvo pri nas zelo razvito, je bilo v preteklosti ležje rešiti marsikatero zagato. Obiskali smo Gasilsko brigado Ljubljana, kjer sta poveljnik brigade Tomaž Kučič ter Tine Juvan, poveljnik Gasilske zveze Ljubljana, ki združuje 35 prostovoljnih gasilskih društev, pojasnila, kaj pomeni rek, da gasilec nikoli ne spi.
Naravne ujme jim lahko dajo vetra
Nič čudnega, saj se samo v ljubljanski regiji na leto nabere za skoraj 3000 posredovanj; tretjina so požari, tretjina tehnične intervencije, preostalo pa drugi dogodki. A kot sami pravijo, se že pripravljajo na novo sezono neurij in vremenskih preglavic. Te so jim tudi lani že dale vetra, ko so denimo v le 48 urah zabeležili 150 posredovanj, pove Kučič. In nič ne kaže, da bi letos lahko bilo kaj drugače.
»Kot javna gasilska služba v Ljubljani združujemo eno poklicno enoto in 35 prostovoljnih gasilskih društev, posebej pa smo ponosni na dejstvo, da sodelujemo več kot zgledno. Na to damo veliko, gasilci se moramo dopolnjevati, ne glede na to, od kod prihaja vsak posameznik. Enako se izobražujemo oziroma usposabljamo, uporabljamo enako opremo, sodelujemo lahko brez najmanjših težav,« je dodal Kučič. V poklicni brigadi je zaposlenih 153 gasilcev, dnevno pa je na dolžnosti od 24 do 33 gasilcev in vsak od njih je usposobljen za vse vrste nalog. Poklicna brigada ima v svojem naboru 28 vozil in 7 priklopnikov. V prvi garaži je 16 vozil, po osem na vsaki strani garaže – od poveljniškega vozila, vozil za gašenje, vozil za reševanje pri prometnih nesrečah in gasilskih cistern, največja lahko prepelje 12 kubičnih metrov vode, dveh vozil z do 32 metrov dolgo lestvijo pa vse do vozila za reševanje iz vode ali manjše tehnične intervencije.
Poklicni in prostovoljni gasilci delujejo kot celota
Vozila so v Ljubljani v povprečju stara okoli deset let. Ko jih nadomestijo z novimi, gredo »stara« praviloma v uporabo prostovoljnim društvom, ki tako dobijo popolnoma opremljena vozila. »Zato jim želimo predati vozilo, ki še ni do konca izrabljeno, saj lahko deluje še zelo dolgo. In tako pridobimo vsi, ker smo vsi kot ena celota in se nabor vozil, na katera lahko računamo, samo še širi,« je omenil Kučič. Razpored poklicnih gasilcev na dolžnosti tudi pove vse: ena izmena deluje 12 ur in so nato 24 ur prosti; 12 ur je nočnega dežurstva in 48 ur prostega časa. A to je seveda teorija – ko vrag vzame šalo in je treba priskočiti na pomoč v večjem številu, se fantje odpravijo na teren, ne glede na vse.
Na drugi strani v ljubljanski regiji deluje tudi 1200 prostovoljnih gasilcev, ki prav tako aktivno in strokovno sodelujejo na intervencijah. »Pokličemo tisto enoto, ki je bližje in ima pravo opremo. Ne ločujemo med poklicnimi in prostovoljnimi operativci, naš cilj je, da čim prej pomagamo na strokoven način,« pravi Juvan. Navsezadnje tudi poklicna brigada črpa svoj bodoči kader iz vrst prostovoljnih gasilcev, ki se prav tako izobražujejo in usposabljajo ter nabirajo izkušnje. Edina razlika je, da poskušajo med 5. in 16. uro v akcijo najprej poslati poklicne gasilce, ker so prostovoljci v svojih rednih službah. Če pa ne gre brez njih, jih seveda pokličejo.
Kandidati so vse bolje pripravljeni
Pa se danes mladi zanimajo za poklicno gasilstvo? »Se. Ti, ki pridejo na testiranja, so že v osnovi zelo dobro pripravljeni. Radi imamo seveda kandidate z ročnimi spretnostmi, a dobro fizično in psihično kondicijo. Letos smo sprejeli dva, v povprečju jih sprejmemo okoli šest na leto,« je povedal Kučič. Predvsem pa poskušajo svoje vrste popolniti s kandidati iz prostovoljnega gasilstva.Izobraževanje traja najprej pol leta v gasilski šoli na Igu, potem pa ima brigada v Ljubljani pol leta svojega internega izobraževanja. Na koncu morajo opremo in vozila poznati kot svoj žep. Tudi ko niso na terenu ali posredovanju, poklicni gasilci ne počivajo. Vzdržujejo opremo in se izobražujejo, novosti pri opremi je vedno dovolj, a jo morajo do potankosti obvladati, saj je samo dobro usposobljen gasilec tudi učinkovit in lahko zagotovi varnost.
Izurjen gasilec ni hazarder
In tudi zato, trdita Kučič in Juvan, poškodb ni veliko. Ker znajo uporabljati opremo in gredo na posredovanje s pravilno izbranimi sredstvi. »Nismo hazarderji, usposobljen gasilec pozna svoje meje,« še pravi Kučič. Zato razlik med poklicnimi gasilci in operativnimi prostovoljci skorajda ni. Morda je razlika le, da je izvozni čas pri poklicnih ena minuta, pri prostovoljnih pa nekaj več.
A optimizacija napotitev na teren je alfa in omega učinkovitega delovanja. Ne po načelu »vsi na juriš«, ampak ob premisleku in s tisto opremo, ki je najučinkovitejša in racionalna izbira. Navsezadnje nikjer ne piše, da se v času intervencije ne bo pojavila potreba še kje drugje, in nekdo mora tudi to »pokriti«. Klic na pomoč pomeni tudi odziv na pomoč – kdorkoli potrebuje pomoč, jo bo dobil. Pri delu pa so največji kritiki prav sami sebi.
Noben evro ne gre v nič
K sreči imajo veliko boljšo opremo kot nekoč in tudi finančno so na zeleni veji. Poklicna brigada v Ljubljani se na leto znajde z dobrimi sedmimi milijoni evrov, a kdor je že kdaj potreboval njihovo pomoč, bo vedel, da ne gre noben evro v nič. Kajti še kako velja izrek »taktika brez tehnike je brez moči, tehnika brez taktike pa je brez smisla«. Zato morajo biti nenehno na preži in se prav po vojaško učiti ter trenirati iz dneva v dan. Pa tudi dobro brati razmere okoli nas. »Se je že zgodilo, da smo natančno spremljali vreme in tako videli, kaj se pripravlja. Pripravljeni smo bili deset minut pred prvim klicem za posredovanje. Le natanko moramo vedeti, kam naj gremo; to nam morajo tisti, ki nas obvestijo, jasno povedati. Vse preostalo je naše delo,« je še povedal Kučič.
