»Prevozna revščina ni nov pojav in je že prisotna v Sloveniji, čeprav smo jo v okviru projekta prvič sistematično obravnavali,« pojasnjuje vodja raziskovalnega projekta Mobilnostna revščina v Republiki Sloveniji dr. Matej Gabrovec z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC Sazu
Prevozni revščini so podvrženi tisti, ki živijo pod pragom revščine in hkrati nimajo dostopa do zadovoljive ponudbe javnega prometa. »Pri njih pride do tako imenovanega prisilnega lastništva avtomobila, zaradi katerega za mobilnost porabijo velik del prihodka. Slovenija je v vrhu EU glede na delež izdatkov gospodinjstev za prevoze. V povprečju zanje namenimo 21 odstotkov naših izdatkov, predvsem za nakup avtomobila, goriva in vzdrževanje, s tega vidika pa je država v kontekstu zelenega prehoda zelo ranljiva,« razlaga Gabrovec.
Petina prebivalcev Slovenije nima ustreznega dostopa do javnega prevoza
Urejen javni prevoz je ključen ukrep za reševanje težav mobilnosti večine prebivalstva, zato so se raziskovalci poglobili v dostopnost postajališč in ustrezno pogostost prevozov ob različnih dnevih v tednu v medkrajevnem in mestnem avtobusnem prevozu ter z vlakom. Ugotovili so, da v Sloveniji približno petina prebivalcev nima ustreznega dostopa do javnega prevoza, kar pomeni, da v razdalji enega kilometra nima postajališča z vsaj zadovoljivo frekvenco voženj (vsaj osem parov ob delavnikih). Najslabša dostopnost javnega prevoza je v posavski, pomurski, primorsko-notranjski in jugovzhodni Sloveniji.
»V najožjem smislu je v Sloveniji okoli 60 tisoč prevozno revnih prebivalcev. To so ljudje, ki živijo pod pragom tveganja revščine in imajo ob delavnikih neustrezen dostop do javnega prevoza,« pojasnjuje Simon Koblar z Urbanističnega inštituta RS. Med konci tedna in v času šolskih počitnic se dostopnost javnega prevoza močno poslabša. Nezanemarljiv je tudi delež prebivalcev, ki potrebujejo več kot 45 minut do najbližjega centralnega naselja, kjer lahko opravijo vsaj nekaj osnovnih storitev, ta je 18 odstotkov, dodaja.
Številni so izključeni iz družbe
Analiza ranljivih skupin znotraj projekta je pokazala, da je v Sloveniji veliko skupin prebivalstva z različnimi oviranostmi, ki jih slaba dostopnost do storitev močno prizadene, zlasti če nimajo avtomobila. Raziskovalci so izpostavili starejše, invalide, tujce, romsko skupnost, paciente in revne zaposlene, kot še posebej ranljive pa so izpostavili ženske. Če te osebe živijo na podeželju s slabo organiziranim javnim prevozom, se njihova ranljivost dodatno poveča.
»Videli in slišali smo ogromno zgodb ljudi, ki so zaradi neustreznih prevoznih možnosti socialno izključeni,« izpostavlja Marjeta Benčina iz okoljske organizacije Focus. Ker ne morejo voziti ali si privoščiti avtomobila in tako dostopati do ključnih storitev, se vrtijo v začaranem krogu socialne prikrajšanosti, iz katere se težko izvijejo. »Urejen javni prevoz in ustrezen sistem prevozov na podeželju bi pomenila ogromno za njihovo integracijo v družbo ter s tem višjo kakovost bivanja. Pri načrtovanju prometnih ukrepov moramo imeti te skupine ljudi vedno v mislih in organizirati vključujoč prevoz za vse.«
Ukrepi za zmanjšanje in preprečevanje prevozne revščine morajo biti usmerjeni v izboljšanje prostorske in časovne dostopnosti javnega prevoza ter prevozov na klic na podeželju, hkrati moramo urediti infrastrukturo za aktivno mobilne in jo prilagoditi osebam z oviranostmi, vzpostaviti mobilnostna svetovanja ter s previdnostjo podeljevati finančne subvencije za prehod na trajnostne načine premikanja, poudarja Gabrovec.
