Zdi se, da drobni, vedno urejeni Ljubici Vilić nikoli ne zmanjka energije. Prav gotovo jo napaja tudi to, da spada med tiste, ki jim ni vseeno za ljudi okoli njih. »Smo skupnost, moramo držati skupaj in si pomagati. Vsak lahko naredi marsikaj za drugega. In imejmo se radi,« pravi.
Že 32 let je frizerka v Piranu, a še zdaleč ne skrbi samo za lase svojih strank. Vedno je pozorna do soljudi. »Če pride stranka, ki bi si trenutno težko privoščila novo pričesko, že najdemo kakšno rešitev. Lepo je nekomu polepšati dan,« pravi, medtem ko razmišlja, da bo morala skočiti do sosede, ki potrebuje njeno pomoč pri domačih opravilih. Ko kakšen starejši Pirančan zaradi zdravstvenih težav ne more priti do nje, se Ljubica ponudi, da ga bo prišla ostrič domov: »Če bi ga svojci pripeljali, bi jim to vzelo kar nekaj časa, pa še naporno bi bilo. Jaz bom porabila pet minut za pot.« Ko nekdo potrebuje pomoč, Ljubica ne sprašuje in ne sodi, ampak ponudi roko, ramo, včasih tudi – sendvič. »Nekdo mora pomagati ljudem, ki so se iz kakršnegakoli razloga znašli v stiski, na družbenem obrobju,« pravi.
Ve, kako je, ko imaš bolnega otroka
Tako kot je bilo treba pomagati, da so bolnega dveletnega Krisa Zudicha iz Kopra pred leti lahko zdravili v ZDA. Ljubica je imela na okenski polici lonček za zbiranje denarja za Krisa. »Nikoli nisem dvomila, da bomo v Sloveniji zbrali dovolj denarja za njegovo zdravljenje. Ne samo moje stranke, tudi mimoidoči so segli v žep, ko so izvedeli, da se denar zbira pri meni. Vedeli so, da bom poskrbela, da bo denar prispel do Krisa, zato so radi prispevali,« pove Ljubica. Sama še kako dobro ve, kako je, če imaš bolnega otroka.
Z možem imata tri otroke, pri najmlajšem Nikiju, ki ima danes 24 let, so kar dolgo čas iskali vzrok za njegove zdravstvene težave. Te so se začele, ko je imel šest, sedem let. »Najbolje lahko opišem njegovo stanje tako: zdaj je bil zdrav, živahen otrok, tako rekoč čez pet minut je njegovo življenje viselo na nitki. Kar naenkrat je imel izjemno visoko število levkocitov, vzroka pa niso mogli odkriti. Štiri leta smo imeli 'abonma' v izolski bolnišnici,« se spominja težkih časov. Zdravniki dolgo časa niso mogli ugotoviti, kaj mu je, vmes so postavili diagnozo, da ima levkemijo. »Vedela sem, da ni tako. Nisem se vdala in na koncu sem naletela na zdravnika, ki je res poslušal vsa moja opažanja – opažanja mame, ki pozna svojega otroka do zadnjega lasu na glavi.« Po dodatnih preiskavah na kliniki so odkrili, da Niki nima dovolj železa, da sploh nima razvitega obrambnega sistema. Dobra novica pa je bila, da je to mogoče rešiti z rednimi infuzijami.
Vedno je bila pogumna, odločna, a tudi zahtevna. »Hotela sem, da se Niki kljub zdravstvenim težavam ne počuti drugačnega od svojih vrstnikov in da živi normalno življenje. Od njega sem zahtevala toliko kot od obeh drugih mojih otrok. Res pa je, da je potreboval več moje pozornosti in tudi stalen nadzor, saj bi zanj lahko bila marsikaj usodnega, denimo alkohol in kajenje,« pravi in ponosno pove, da je Niki danes diplomirani inženir informatike in dela na Univerzi v Ljubljani. Šele zadnjih deset let mu ni treba več vsak mesec v bolnišnico na infuzijo, saj jo ima doma.
Izolčanka, a njeno mesto je Piran
Še pred nekaj leti je veliko ljudi v Piranu mislilo, da je Ljubica Pirančanka, saj je močno vpeta v skupnost in jo vsi poznajo. »Pa nisem Pirančanka, je pa Piran moje mesto in Pirančani so od vedno v mojem srcu. Uradno pa sem Izolanka in to je veliko ljudi izvedelo, ko je plaz podrl škarpo pri naši hiši na Dobravi in so mediji objavili našo zgodbo,« pravi Ljubica.
Četudi ni Pirančanka, verjetno pozna prav vse ulice v mestu. Med epidemijo koronavirusa je namreč nosila pakete domačinom. Paketi jo spremljajo tudi zdaj, saj je to povezano z njeno drugo »dobrodelnostjo«. To cenijo mnogi Pirančani, ki si naročijo izdelke po spletu, a jih ni doma, ko prispe paket.
Fantje iz vseh dostavnih služb pakete pustijo pri njej, popoldne pa jih lastniki pridejo iskat v salon. Začelo se je tako, da se je ponudila, da bo prevzela paket za znanko, ki je v času dostave ni bilo doma. In danes to dela za veliko Pirančanov: »Jaz sem itak tu do večera. Ljudem pa to veliko pomeni, saj bi sicer morali paket iti iskat drugam. Zato pa mi pravijo, da sem piranski paketomat,« se smeje Ljubica.
Zdaj ko je v Piranu morje večkrat poplavilo obalo, je Ljubica pogosto pomislila na leto 2019. Tedaj je krepko zalilo ves Tartinijev trg, voda pa je prišla celo do njenega salona, čeprav ulica ni ob morju. Ob zadnjih poplavah k sreči ni bilo tako. »Tokrat voda ni segla v salon, rešile so nas protipoplavne vreče. Leta 2019 pa je moj salon povsem zalilo. Zvečer so me klicali, vse sem pustila in odhitela v Piran.«
Spominja se, da je s sabo vzela gumijaste škornje, a vode na trgu je bilo toliko, da se je raje sezula, zavihala hlačnice in zabredla po vodi do salona. »Zjutraj pa se je začelo čiščenje, pomagali so mi. Solidarnost je k sreči še živa.«
Skoraj 21 let je Ljubica delala v frizerskem salonu v Ulici svobode, ki je manj obljudena, zadnjih 11 let pa ima salon na Župančičevi ulici, kamor si je vedno želela. Pred njenim salonom je klopca, oblečena v rdeče usnje. »Ne, klopca ni rezervirana za moje stranke, kdorkoli se lahko usede. Pred leti me je neka gospa, ki je prišla mimo, vprašala, ali se lahko malo uleže. Videti je bilo, da bi ji to dobro delo. Zakaj pa ne? Ljudje se premalokrat poglobimo v druge. Največkrat je treba tako malo, da komu pomagamo, včasih zadostuje že lepa beseda ali drobna prijaznost.«
»Posnemajte me, saj ni težko«
Dobrodelnost za Ljubico ni beseda, ampak del njenega vsakodnevnega življenja. To dobro vedo tudi v piranskem Rdečem križu, kjer so Pirančane pred leti v tednu dobrodelnosti posebej opozorili na to energično, srčno podjetnico. In jo postavili za vzgled, saj daje upanje, da še vedno znamo poskrbeti drug za drugega. »Pogosto mi kdo reče, da takih, kot sem jaz, ne delajo več. Lahko nas je več takih, lahko me posnemate, odvrnem. Saj ni težko, in vedno je kakšna stvar, ki jo lahko naredite za druge,« še pove Ljubica, potem pa odhiti, urejena kot vedno in v visokih petah, s katerimi je kos tudi razmajanim kamnom na piranskih ulicah.
Vsi trije otroci družine Vilić, vsi že odrasli, živijo v Ljubljani, a družina ostaja zelo povezana. In ta konec tedna bo še bolj. Čeprav ji nihče ne bi pripisal, je Ljubica prav včeraj praznovala 60. rojstni dan. »Otroci mi pripravljajo presenečenje, a najlepše bo, ker bomo vsi skupaj,« se veseli.
