Čestitam vam za nedavno prejeto Bevkovo nagrado.
Hvala. Ko sem izvedel zanjo, sem bil kar presenečen. Ne zdi se mi, da sem ta pravi, nisem namreč del lokalnih vladajočih elit.
Nagrada Mestne občine Nova Gorica je občinska, v občinah navadno ni toliko strankarskih delitev.
Že, že, a pri nas so na delu neke druge dinamike - še precej pod vplivom minulih časov. Poglejva le nekatera imena mestnih ulic: Kidričeva, Kardeljeva, vse to pa s Sabotina opazuje obnovljen napis Tito. Lani so v središču mesta postavili spomenik Janezu Stanovniku, ki nima nič z Novo Gorico. Nekateri ljudje, pomembni za prisotnost Slovencev v teh krajih, na drugi strani niso deležni te časti, njihov spomin se izriva iz mesta ali kar v pozabo. Z nekaterimi svojimi kolegi jih poskušamo ohranjati v kolektivnem spominu, ne nazadnje se zgodovina ni začela leta 1941. Goričani na obeh straneh državne meje imamo kaj pokazati. Zgodovinska Goriška je bila in je slovenska dežela; dežela na prepihu, kjer so stoletja živeli Slovenci, Italijani, Furlani, Nemci, tudi Judje - pa še kdo bi se našel. Poleg Kranjske je bila to v avstrijskih časih edina večinsko slovenska dežela. Sicer pa, naj se vrnem k vaši čestitki, opravljam zgolj svoj poklic. V veliko zadovoljstvo mi je, izpolnjuje me. Menim, da si človek nekako ne zasluži nagrade, če zgolj z veseljem opravlja svoje delo.
Doktorirali ste iz “prispevka k židovskemu vprašanju”, če si sposodim naslov enega od spisov Karla Marxa.
No, pravzaprav iz goriške judovske zgodovine. Jeruzalema ob Soči - to je bolj poetični naslov monografije, ki je potem izšla. Gorico so včasih nekoliko romantično imenovali kar mali Jeruzalem ob Soči ali piccola Gerusalemme sull’Isonzo. Ne zaradi številčnega judovskega prebivalstvu, saj tu nikoli ni živelo več kot 400 Judov. A bili so tesno vpeti v mestno življenje in gospodarsko uspešni. Tu je bil rojen znameniti jezikoslovec Graziadio Isaiah Ascoli. Protislovensko navdahnjena utemeljiteljica časnikarstva na Apeninskem polotoku Carolina Coen Luzzatto je živela v Gorici, pokopana je v Rožni Dolini. Sediva skoraj pred hišo znamenitega filozofa judovskega rodu Carla Michelstaedterja. Zelo mlad, pri triindvajsetih letih, je naredil samomor, a je imel s svojimi spisi velik vpliv na širšo evropsko filozofsko srenjo v začetku 20. stoletja.
Omenili ste judovsko pokopališče v Rožni Dolini. Koliko pripadnikov goriške judovske skupnosti je tu pokopanih?
Več kot 900, a že več kot tri četrt stoletja ni več v uporabi. Je največje judovsko pokopališče v Sloveniji, prava redkost, saj je v drugi državi kot sinagoga. Po drugi svetovni vojni in pariški mirovni pogodbi leta 1947 je namreč sinagoga pripadla Italiji, judovsko pokopališče pa tedanji Jugoslaviji. Malo ljudi ve, da je bilo namenjeno uničenju, ko so ob koncu štiridesetih let gradili južno vpadnico v Novo Gorico. Izdan je bil že ukaz, naj ga izbrišejo z obličja Zemlje, nagrobnike pa morda uporabijo za tlakovanje ceste. A sledil je telefonski klic iz Beograda. V arhivu tamkajšnje judovske skupnosti sem našel dokumente, ki kažejo, da je posredoval sam Moša Pijade, Titova desna roka, judovskega rodu - bil je Sefard oziroma španski Jud. Pijade je imel takrat visoka mesta v zvezni skupščini v Beogradu, za pomoč se je nanj obrnil rabin Mario Disegni iz judovske skupnosti v Torinu. Ne glede na to, kaj si mislimo o Pijadejevi vlogi in revolucionarni vnemi med vojno in okupacijo, je vendarle poskrbel, da je največje judovsko pokopališče v Sloveniji obstalo.
Vi ne premorete judovskih prednikov?
Nobenih. Naj se malce pošalim, čeprav ni dostojno. Še v nekih drugih časih, ko so bolj na severu gospodovale rjave srajce, bi bili name ponosni, ker sedem rodov nazaj po vseh linijah nimam niti enega judovskega prednika.
A v vsakem kristjanu je tudi malce juda, kajne?
Da. Prav kot kristjana me je judovstvo še posebej zanimalo. Brez razumevanja judovstva ni mogoče biti kristjan. Do sredine prvega stoletja po Kristusu so bili domala vsi kristjani judovskega izvora. Kristus, njegovi starši, sorodniki, apostoli - vsi so bili Judje. Krščanstvo je v prvih desetletjih obstoja nastopalo kot judovska sekta. Nasprotovanja med judi in kristjani so bila, naj se omejim na evropski svet, vedno prisotna. Judje so imeli drugačno vero, običaje, jezik in ne nazadnje posle, s katerimi so se preživljali. Vse to je vodilo do nerazumevanj, nasilja in pogromov nanje.
V Sloveniji ni bilo nič drugače?
V Sloveniji je danes Judov zelo malo, ni jih, če sem zelo dobrohoten, dosti več kot sto. Prav veliko jih tudi nikoli ni bilo, še največ v Prekmurju zaradi posebnega položaja v ogrskih deželah. V Ljubljano so se začeli vnovič naseljevati v 19. stoletju, pred tem je bila kar močna njihova srednjeveška prisotnost na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem do konca 15. stoletja oziroma v Ljubljani do leta 1515, potem pa so bili iz Štajerske, Koroške in Kranjske izgnani. Veliko se jih je preselilo na zahod, v Gorico in Trst pa tudi v Dalmacijo. Tukaj najdemo priimek Morpurgo - za nekoga, ki prihaja iz Maribora, nemško Marburga. Na Slovenskem Judov ni bilo, toda tudi tu je bil prisoten antisemitizem. Rdeča nit, ki se vleče skozi novejšo zgodovino v razmerju med kristjani in Judi pri nas oziroma Slovenci in Judi, je antisemitizem brez Judov. Jud s svojo prisotnostjo pa tudi neprisotnostjo simbolizira vse tisto, kar je drugačnega, tudi nerazumljenega in odvratnega; dana mu je vloga dežurnega krivca, v nacionalnem, gospodarskem pa tudi širše socialnem oziroma kulturnem pogledu. Nekdanji antisemitizem, tudi v slovenskih deželah, je bil pogojen s pogledom nanje, vpetim v katoliško kulturo. Skoraj obvezno je bilo sovražiti Jude zaradi prevladujoče vloge Katoliške cerkve: ker so molili na videz drugega Boga, imeli obredje v hebrejščini in praznovali sobote namesto nedelj. Jud je bil pogosto razumljen kot stiskač, oderuh, kar precej jih je bilo tudi bogatih in uspešnih podjetnikov - bili naj bi torej izkoriščevalci delavskega razreda.
Ko sva že pri Katoliški cerkvi. Zakaj menite, da bi si škof Rožman zaslužil, da bi ga šteli k “pravičnikom med narodi”?
Zato, ker je med drugo svetovno vojno in okupacijo pri nas rešil vsaj 1500 Judov, ki so bežali z ozemlja NDH proti Italiji. Seveda pri nas to ni strokovno, ampak še vedno politično vprašanje.
Kje pa vidite izvor sodobnega antisemitizma?
V Sloveniji je zaradi zgodovinske vpetosti v jugoslovanski okvir z neuvrščenostjo, bratenjem s Palestinci in drugim arabskim svetom močno prisoten t. i. antiizrealizem. Ameriški zgodovinar in sociolog Jerome A. Chanes podaja zelo kratko definicijo antisemitizma: 'Vse oblike sovražnosti, izražene proti Judom skozi zgodovino.' Po njem je torej naš antisemitizem zgolj drugačne oblike, kaže se kot gnev do vsega, kar simbolizira judovska država Izrael. Kar se lepo zrcali v odzivu medijev pa tudi splošne javnosti na zadnje vojaško zaostrovanje na Bližnjem vzhodu po napadu Hamasa na Izrael. Ne bi rad manihejsko ločeval med sprtimi stranmi, nobena ni absolutno dobra ali absolutno zla, želim pa poudariti, da je bil s posebno obliko antisemitizma, ki smo se ga navzeli iz nekdanje socialistične Jugoslavije, pri nas postavljen temelj sovraštva do države Izrael. Tudi zaradi mednarodne umestitve države kot vodilne članice neuvrščenega gibanja in bratenja z arabskim svetom. Naj spomnim na Palestince, ki so študirali pri nas, ter na gospodarske in predvsem na vojaške stike. Antiizraelizem je le sodobna oblika antisemitizma. Dovolj je preleteti časopisje, poslušati in gledati poročila: nemogoče je spregledati, kako pogosto enostransko je država predstavljena v medijih.
Kdo bi dejal, da Izrael kujete v zvezde.
Daleč od tega. Izrael je nastal v krvi in ognju, se ubranil pred vojaškim napadom leta 1948, nato pa zasedel tudi ozemlje, ki mu ga OZN ni dodelila. Ne ravna kaj prida lepo s svojimi sosedi Palestinci, živečimi na okupiranem ozemlju. Nekaj drugega je zgodba med Izraelci in Arabci. Teh je v državi 20 odstotkov oziroma skoraj dva milijona, vpeti so v izraelsko družbo. Kar nekaj jih poznam tudi osebno. Nisem še slišal, da bi izraelski Arabci udrihali čez Izrael, tako kot to počno nekateri naši družbenopolitični delavci. So Izraelci in Arabci, ostanki ostankov tistih, ki vztrajajo na tleh sodobne države Izrael po nakbi, torej pa katastrofi oziroma nastanku države Izrael leta 1948. So tudi na vrhovnem sodišču, v šolstvu, kulturi - razen v vojski, čeprav imajo izraelsko državljanstvo. Izrael je glede tega neizprosen; pričakuje, da vsak moški tri leta in vsaka ženska dve leti služi vojsko. Izraelski Arabci, kar precej jih je zlasti na severu v Galileji, imajo državljanstvo, a vojske ne služijo. Razen prostovoljno, takšnih primerov je v zadnjih letih vse več, prej pa je bilo to domala nemogoče. Nekaj Arabcev ima tako kar visoke čine v vojski; izražajo lojalnost do države, katere državljani so, dostikrat so zaradi tega deležni slabšalnih pogledov. Kdor hoče napredovati po družbeni lestvici, mora odslužiti vojsko; brez tega so mu nekatere poti pri napredovanju vnaprej zaprte.
Kot rečeno, drugačen je odnos do okupiranih ozemelj oziroma do Zahodnega brega in Gaze, ki ju je Izrael zasedel po šestdnevni vojni junija 1967. Ni ju priključil, vojaško ju upravlja in tja ilegalno naseljuje priseljence z vseh delov sveta. V glavnem gre za ortodoksne in militantne Jude, ki v celotni Palestini oziroma Judeji, Galileji in Samariji (uporabljam biblična poimenovanja) vidijo svojo biblijsko oziroma politično-historično domovino. Po nekaterih ocenah jih je že 650.000, od tega 250.000 v vzhodnem Jeruzalemu in skoraj 400.000 na Zahodnem bregu. Živijo pomešani s palestinskim prebivalstvom, imajo svojo upravo in zakonodajo, svoje cestne povezave, varuje jih izraelska vojska. Treba je dodati, da si je Izrael vzhodni Jeruzalem in Golansko planoto enostransko priključil - v nasprotju z mednarodnim pravom. Izrael si zaradi notranjepolitičnih težav v tem trenutku ne more privoščiti, da bi naseljence pozval k umiku, tako kot je leta 2005 to storil premier Ariel Šaron, ko je šlo za Gazo. Tudi v njej so bila ilegalna izraelska naselja, toda bilo jih je bistveno manj kot na Zahodnem bregu, a je Izrael prebivalstvo umaknil.
Ali za Izrael velja nevarnost, da postane diktatura?
Po vseh parametrih je formalno demokratična država. Lahko rečem in tudi sami se s tem radi pohvalijo, da je na Bližnjem vzhodu edina delujoča demokracija. Imajo množico strank in dvoje približno enakovrednih političnih taborov, izidi volitev so zelo pogosto tesni. Težavo vidim predvsem v tem, da se v Izraelu poglabljajo nasprotja med sekularno večino in ultraortodoksno skupnostjo, ob upoštevanju dejstva, da se druga krepi zaradi natalitete.
Kaj prerokujete premierju Benjaminu Netanjahuju?
Menim, da je Netanjahu politično mrtev. Vojna je v teh tednih razgalila vse slabosti njegove vladavine in za zdaj potisnila ob stran nesoglasja v družbi in proteste proti njegovi vladi. Hkrati se je pokazalo, da sta pregovorno odlični izraelski obveščevalni organizaciji - tako Mosad, torej zunanja služba, kot Šin Bet kot domača varnostna in vojaško-obveščevalna služba - zatajili, saj so Hamasovi teroristi prvič po letu 1948 vdrli na izraelsko ozemlje. Praktično se je prvič zgodilo, da se je spopad vodil na mednarodno priznanih tleh izraelske države.
Ali so vas propalestinski protesti v Ljubljani presenetili?
So me, da. Smo v Evropi 21. stoletja. Upam si trditi, da vzkliki Allahu Akbar (Alah je velik) po drugih evropskih mestih ne bi bili tako domači kot pri nas. Tudi ne premoremo prav veliko ali kritične mase palestinske oziroma arabske navzočnosti; kar je nekako logično, saj smo majhna in prehodna država. Izpostavil bi rad nekaj drugega. Pred mesecem je skupina mož in fantov, no tudi kakšno dekle vmes, klečala in javno molila na Kongresnem trgu v Ljubljani. Molitev je potekala zjutraj, v tišini, brez izjav, ki bi dišale po politiki, pa je vendar v naši družbi ta dogodek postal problem - skorajda pohujšanje. Ni minilo niti deset dni, ko pomešani, tujci in domačini, pred Prešernovim spomenikom vzklikajo Alahu. To je nesprejemljivo; še toliko bolj, ker so obenem klicali k velikemu palestinskemu svetu od morja do morja, kar pomeni od Sredozemskega pa do Mrtvega morja. Za Izrael tu kajpada ni prostora. Presenečen sem nad tako gorečim in silovitim antiizraelizmom, ki je, kot rečeno, tudi pri nas le druga oblika antisemitizma.
Ali mediji te oblike antisemitizma niso prepoznali?
Naši t. i. večinski mediji dokaj izkrivljeno poročajo in obveščajo javnost. Ve se, kdo so za njih dobri in kdo slabi. Če si hočem ustvariti pravo sliko o aktualnem dogajanju na Bližnjem vzhodu, si s slovenskimi mediji ne morem kaj dosti pomagati - izvem premalo. Tudi nacionalna televizija caplja za svojim poslanstvom.
Pa saj imamo tam izkušeno posebno poročevalko ...
Karmen Švegel bi izvzel. V zadnjih letih se je naredila, očitno ji je bivanje na Bližnjem vzhodu v daljših časovnih obdobjih koristilo. Njena poročanja imam za pretežno uravnotežena.
Sicer pa?
Sicer pa je žalostno, kako nekateri o tem kriznem področju razpravljajo tako pišmeuhovsko, brez pravega poznavanja. Morda pa, kar je še bolj zavržno, zasledujejo celo politično agendo. Takšna avtocenzura poznavalcev je predvsem nedostojna. Pika.
Že prej sem vas želel vprašati: kaj pomeni ničelna toleranca do antisemitizma? Vi ne enačite kritike države Izrael z antisemitizmom?
Precej zagonetno vprašanje. Velja upoštevati, da je bilo v drugi svetovni vojni pobitih šest milijonov evropskih Judov. Menim, da jih je bilo nekaj sto tisoč manj oziroma 5,750.000 - le za številčno razliko gre! V spominu ostaja dejstvo, da tedanji razviti svet, evropske vlade pa tudi ZDA pred in med vojno niso naredile kaj dosti za preganjane evropske Jude, pa bi lahko. Zahodni zavezniki so vsaj od poznega poletja leta 1942 vedeli za zločine v Auschwitzu in nekaterih drugih uničevalnih taboriščih, a so ti podatki ostali skriti vojaškim obveščevalcem in pozneje zakopani v arhivih. Ne bova odpirala vprašanja odnosa papeža Pija XII. oziroma Svetega sedeža do holokavsta. Pri sodobnih razpravah o antiizraelizmu in antisemitizmu se v podzavest evropskega človeka, zlasti izobraženca, hitro prikrade razmišljanje o teh zgodovinskih travmah. Brez njih, bi si upal reči, najbrž ne bi nastala sodobna država Izrael. Zlasti nemška družba, ki je prestala denacifikacijo, je prežeta z občutkom krivde in sramu zaradi storjenih krivic. Zato ni prav nič presenetljivo, da sta se ne le nemška politika, temveč tudi javnost po napadih Hamasa tudi v teh tednih tako enoglasno postavili za izraelsko politiko in njenimi vojaškimi nastopi.
Ko obravnavamo holokavst in predvojno preganjanje Judov v Nemčiji, se velja spomniti, da so imeli Hitler in njegovi nacisti mandat nemške družbe; ta se je skoraj enoglasno strinjala s preganjanjem Judov (in drugih manjvrednih, da se razumemo). Zdaj ni čas in prostor, da bi iskala razlog za to, želim poudariti le, da s to krivdo in vedenjem danes v zrelo obdobje stopa že četrta generacija. Nekatere druge družbe, ki so prav tako sodelovale z nacisti, denimo avstrijska, tega sramu nimajo - vsaj ne v takšni meri kot Nemci. Včasih nam je povsem nerazumljivo, ko Nemčija tako enoglasno podpre izraelsko politiko, isto politiko, ki je mestoma kar precej oddaljena od demokratičnih standardov.
Hvalnice kar ne pojenjajo, govor Slavoja Žižka na odprtju knjižnega sejma v Frankfurtu naj bil zgodovinski, ker ni privolil v cenzuro in izključevanje. Ali bo šel v anale?
V anale najbrž ne, v izhodišču morda niti ni bil tako napačen, a z odra sredi Frankfurta napadati izraelsko politiko in nemške odzive se mi ne zdi prav nič pogumno in našega prikimavanja vredno. Mislim pa, da je pomembno tudi to, kdo deli lekcije iz demokracije, po mojem to gotovo ne more biti nekdo, ki Stalina šteje za svojega vzornika! Odzive na Žižkov govor je treba gledati tudi z vidika notranjepolitičnih dogajanj v Nemčiji, o čemer sva govorila maloprej. Zakaj je s stola vstal župan? Kaj je bilo komisarju za antisemitizem dežele Hessen, da se je povzpel na oder in ga hotel prekiniti? Preprost odgovor: ker je nemška kultura zaradi svojega sramu in obžalovanja zaradi holokavsta tako prežeta s proizraelsko naklonjenostjo.
Delil je lekcije iz demokracije, pravite. Nemčiji z utrjeno demokratično kulturo.
O nemškem pogledu sva nekaj že povedala, o gospodu Žižku pa bom rekel zgolj to, da mu očitno godi (pretirana) pozornost, ki mu jo mediji namenjajo, tudi v primeru tega govora. Ustavila sva se tudi ob jugoslovanski neuvrščenosti. Slovenci smo v svojem mainstreamu žal nasledniki pogleda neuvrščenega Jugoslovana na permanentno krizo Bližnjega vzhoda. Naša politika, javno mnenje, mediji temu ostanku vse prevečkrat nepremišljeno sledijo. Dejanja Palestincev - govorimo o pripadnikih Hamasa, čeprav gre brez dvoma za teroriste, tako nanje gleda velik del razvitega sveta od ZDA pa do EU - so skoraj absolutno dobra, nasprotno pa naj bi bilo početju Izraelcev pripisano absolutno zlo. Upoštevati je treba, da so že naslednji dan po nastanku države 14. maja 1948 Izrael napadle okoliške države in Irak; pet arabskih držav ga je nameravalo izbrisati z obličja Zemlje. Izrael je ubranil ozemlje, ki mu je bilo dodeljeno 29. novembra 1947 z načrtom OZN za razdelitev območja. Ta je predvideval ustanovitev dveh držav na tem območju, Izrael ga je sprejel, ne pa tudi Palestinci. Namesto dveh držav imamo tako na eni strani Izrael, na drugi bolj ali manj zasedena palestinska ozemlja.
Kaj je rešitev?
Vprašanje ste mi vzeli z jezika. Pogosto potujem v Izrael, tam sem doslej vsega skupaj preživel več kot pol leta. Rešitve ne vidim brez poenotenja velikih sil. Zdi se, da s(m)o bili pred tridesetimi leti že blizu rešitve - ali vsaj začetka reševanja. Načrt delitve dežele na dvoje držav (Two States solution) se zdi mrtev. Izrael si tega območja le ne upa priključiti in ustanoviti enotno državo, v nekaj desetletjih bi ga arabski svet s svojo rodnostjo nadvladal. Na bližnjevzhodni konflikt je treba pogledati tudi z vidika dogajanj v izraelski družbi - zelo je razdeljena. Več kot polovica prebivalstva je še vedno sekularnih Judov, po izvoru, ne po veri. Delež ortodoksnih Judov narašča; ob nastanku države jih je bilo le za dva odstotka, danes pa jih je že več kot desetina. Ponašajo se z veliko rodnostjo, nemalo jih živi na sociali, ne služijo vojske ... Del ortodoksnih Judov odklanja državo Izrael, ker verjamejo, da jo lahko ustvari le Jahve, ne pa neverni sionistični politiki.
Močan konflikt je torej že v sami družbi?
Ortodoksni Judje vrsto desetletij niso hodili na volitve. Poglejte, do leta 1977 je bila na oblasti laburistična stranka v vseh svojih denominacijah, danes pa je izraelska družba tudi politično usmerjena desno. V koalicijah, ki so zdaj na oblasti, sodelujejo predstavniki ortodoksnih strank z izrazito sovražnim odnosom do sosednjih Palestincev. Iskati rešitev v tem klobčiču notranje- in zunanjepolitičnih nasprotij je misija nemogoče. Namesto da bi mednarodna skupnost iskala mirno rešitev konfliktov, jih, nasprotno, zaradi parcialnih interesov podžiga. Šiitski Iran, denimo, podpira skrajni gibanji, ki imata v programu uničenje Izraela, ne mirno koeksistenco - na zahodu v Gazi Hamas in na severu libanonski Hezbolah. Ni si težko predstavljati, kaj na tem področju kanita storiti z Judi oziroma Izraelci.
Kateri so tu interesi Rusije in Kitajske?
Zaradi notranjepolitičnih težav ima Rusija interes preusmeriti žarišče iz 'vojaške operacije' v Ukrajini, Kitajska pa obrniti pogled z indokitajsko-pacifiškega prostora, ki ga želi obvladovati in obračunati s Tajvanom - brez močne vojaške navzočnosti ZDA. Zato in zaradi gospodarskih načrtov, s katerimi krepi vpliv v svetu, ji vojna na Bližnjem zahodu ustreza. ZDA se ukvarjajo s svojimi težavami, jeseni drugo leto bodo predsedniške volitve. Zaradi močnega judovskega lobija in vpetosti Judov v ameriško vsakdanje življenje ne gre pozabiti, da so bile ZDA še pred dobrim desetletjem država z največ Judi na svetu - v njih živi okoli sedem milijonov Judov. Tudi zaradi odpiranja več kriznih žarišč ZDA zaostrovanje konflikta še na Bližnjem vzhodu nikakor ne ustreza, tudi z vidika tamkajšnjih volitev čez leto dni.
Ali ni lepo, da nas gledajo vse članice Organizacije združenih narodov?
Zakaj? Kot članico Varnostnega sveta?
Da, ni nepomembno, kakšen odnos bo zavzela naša uradna politika do tega konflikta.
Gotovo. Kot majhni državi nam kakšen posebno velik vpliv seveda ne pritiče. Od naših politikov pa tudi od ustvarjalcev javnega mnenja bi pričakoval, da so v svoji odrešenjski vlogi malce bolj zadržani - slovenska politika pač ne bo rešila zamotanega klobčiča na Bližnjem vzhodu. Malce manj navijaškega poročanja si želim, predvsem pa več ozaveščanja ljudi o dogajanju na tem koncu svetu. Ta ni v krizi le zadnjih sedemdeset let od nastanka Izraela, temveč že iz časa pred prvo svetovno vojno; je popek sveta, kraj, na katerem se srečajo trije glavni postulati zahodne judovsko-krščanske civilizacije, na katerih temeljijo naše vrednote in kultura pa tudi Evropska unija - to so vplivi grške filozofije, rimskega prava in judovske vere. Vse tri abrahamske religije, judovstvo, krščanstvo in islam, imajo skupni izvor. Njihovo sveto mesto je Jeruzalem.
Ali ste načrtovali, da bi potovali v Izrael v prihodnjih tednih?
Letalsko vozovnico sem že imel v žepu. Nekajkrat na leto potujem v Izrael. Ne bi bil rad preveč črnogled, a v nekaj naslednjih mesecih si tega ne bom mogel privoščiti. Prav v tem času bi moral biti v Izraelu s skupino ...
Turistov?
Da, pravzaprav romarjev, občasno za razne slovenske agencije vodim skupine v to lepo deželo - tako v Izrael kot Palestino, včasih tudi v Jordanijo in Egipt. Letalske družbe so lete odpovedale, povsem nemogoče je, da bi na to zdaj vojno območje potoval sam, še manj s skupino. Žal.
V tolažbo nama je tudi kava na Travniku v Gorici.
Tudi to je nekaj.
Dobro poznate slovensko skupnost v Italiji. Predsednica države Nataša Pirc Musar je mladim v Trstu dopovedovala, da je njihova domovina Italija. Kakšni so odmevi na te besede med Slovenci na tej strani meje?
Še ena deplasirana izjava politika iz osrednje Slovenije. Ko se pogovarjam s kolegi iz Italije, različnih političnih prepričanj, moram reči, da so razočarani in jezni. Kot majhnemu narodu nam je veliko do enotnega kulturnega prostora. Dva milijona in pol nas je v vseh treh Slovenijah - matični, zamejski in zdomski. Ne vem, ali si tako majhen narod, čeprav je član EU, lahko privošči, da odklanja domovinsko pravico in se reducira zgolj na matični prostor. Smo v EU, imamo prijateljske odnose s sosednjimi državami, v katerih živijo slovenske manjšine. Čeprav živimo v schengenskem mejnem režimu, bi pričakoval, da deklarativno pa tudi stvarno vsakodnevno delujemo tako, da ustvarjamo enoten kulturni prostor in v njem živimo. Takšne izjave predsednice republike k temu ne pripomorejo. Kot sem dejal, je to značilna kranjskocentrična izjava, ki vidi Slovenijo z Ljubljano kot centrom, na zahodu pa njen pogled sega do vrhniškega klanca in na vzhodu do trojanskega klanca. To malo močvirje spregleda Slovence na obrobju - Prekmurje, Štajersko, Koroško, Goriško in Istro. Že mi na Goriškem se kljub temu da bosta Nova Gorica in Gorica leta 2025 povzdignjeni v evropski prestolnici kulture, na slovenski strani meje dostikrat počutimo kot nekako slepo črevo Slovenije. Posledično, a za to ni razlog le pogled iz Ljubljane, se ta prostor prazni. Mladi odhajajo bodisi v center bodisi v tujino, duhovna, kulturna in gospodarska podstat našega naroda na obrobju pa se siromaši.
Čakamo še na celovito zgodovinopisno obravnavo judovstva na Slovenskem predvsem po drugi svetovni vojni. Ali se boste vi tega lotili?
Do pred tridesetimi leti ni bilo narejeno skoraj nič ali bore malo, v zadnjem času pa se vendarle kar nekaj ljudi in ustanov ukvarja s tematiko judovstva. Imamo majhen, a prodoren Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, postavljajo se plošče, tlakovci spomina, precej je predavanj po šolah, potekajo slovesnosti ob evropskem dnevu judovske kulture prvi konec tedna v septembru in 27. januarja slavimo mednarodni dan spomina na holokavst. Precej k tem raziskovanjem pripomorejo tudi raziskovalci mlajše generacije s Teološke fakultete. Da, tudi sam imam še kar nekaj načrtov. Hvala bogu smo kolegi, ki se s tem ukvarjamo, kar nekaj jih je, kar dobro povezani. Iščemo tudi stike s tujimi raziskovalci.
Kaj je po vašem mnenju največji izziv nadaljnjega raziskovanja?
Še neizpovedane zgodbe iz naših krajev in nepregledani arhivi. Fragmente judovstva na Slovenskem najdemo od Rima in Jeruzalema do Združenih držav Amerike, Dunaja, Beograda pa do domačih arhivov. Izzivov na manjka. Naj vržem kost in napovem, da bo v doglednem času končno izšla monografija o treh judovskih pokopališčih na Slovenskem - v Dolgi vasi pri Lendavi, v Ljubljani in tu, v Rožni Dolini pri Gorici. Seveda, poleg opisa kar nekaj avstro-ogrskih vojaških pokopališč iz prve svetovne vojne, ko so se pri nas borili tudi številni judovski vojaki.
