Malo je bil presenečen, saj skoraj vedno štopa sam, tako je namreč najlaže dobiti prevoz, ampak se je za mojo zamisel hitro ogrel. Za cilj najine poti sva izbrala Metliko, »da bo zanimivo in ne preveč enostavno«, je dejal. Dobre zgodbe in naključja, ki se rada zgodijo, če nisi omejen s časom, so največji čar avtoštopa. Opisuje jih v svojih knjigah. Metlika pa tudi zato, ker je to poletje gostila njegov avtoštoparski muzej, ki ga vsako leto predstavi v drugem mestu. Zamisel zanj je dobil ob izidu prve knjige. Želel je najti prostor, kjer bi lahko razstavil predmete s svojih potovanj, pa se je teh zbirk nabralo toliko, da potrebujejo vsaj kakšnih 90 kvadratnih metrov. In tako je nastal muzej, kjer se radi ustavljajo popotniki.
Ženske redkeje ustavijo
Ob desetih dopoldne sva se dobila na bencinski črpalki Barje in se dogovorila, da bova na izhodiščno točko prišla do 16. ure (nazaj iz Metlike naju je peljal fotograf), da morava ustaviti vsaj tri šoferje in da mora med njimi biti vsaj ena ženska. »Ženske so previdnejše, veliko redkeje ustavijo. Od okoli 11.000 voznikov na mojih poteh jih je bilo le 13 odstotkov,« pove. Potem pa iz nahrbtnika izvleče zvezek in s črnim flomastrom napiše najin prvi cilj: NM (Novo mesto), črki pa obrobi še s fluorescentnim flomastrom. »Vedno lično napišem, kam grem, ker je pomembno, kakšen vtis dobijo ljudje o tebi. Tako vidijo, da sem urejen.« Štopati je začel razmeroma pozno, pri petindvajsetih letih. »Štirinajstega septembra 1984 sem se odpravil na koncert skupine Queen v Milano in se vrnil čez pet mesecev. Po koncertu sem šel na trgatev v Francijo, spal sem pod pomarančami v Španiji, preštopal Nemčijo in Nizozemsko in v največjem mrazu po 8000 preštopanih kilometrih januarja prišel domov. Takrat sem si rekel, to je zame!« Vrnil se je z znanjem dveh novih jezikov, dva je že znal, pozneje se je naučil še treh! Zato jezik na njegovih pustolovščinah ni nikoli ovira. Dobrega avtoštoparja namreč odlikuje odlična komunikacija. »Na začetku so me zanimale kulturne znamenitosti, muzeji, katedrale, nato so me začele vedno bolj privlačiti zgodbe preprostih ljudi, ki jih srečujem. Všeč mi je, če jih s svojimi zgodbami tudi sam malo zabavam, in v čast mi je, ko se mi šofer zahvali za dobro družbo, ko izstopim.«
Štoparjev je vedno manj
Prvič sva sedla v avto z novomeško registracijo petnajst minut pred enajsto. Miran z zgodbami svojih dogodivščin takoj prebije led. Ko izve, da sta z voznikom isti letnik, sta si že domača in na ti. »Rojen sem 21. junija. Veš, kdo je še rojen na ta dan, ampak eno leto za nama? Karel Erjavec in Moni Kovačič,« izstreli. Z voznikom obdelata politiko, pri čemer omeni, da je bil pred leti župan Kanala, a štoparske kariere v tistem času ni prekinil. Besedo ali dve rečeta o dolenjskem cvičku, potem pa smo že blizu trebanjske bencinske črpalke, kjer imava pavzo. »Veš, kako se me boš zapomnil?« reče vozniku, preden se poslovimo. »Štopa se s 'pavcem', jaz sem pa Ipav'c!« Preden nadaljujeva, pomalicava na klopi počivališča. »Slovenskih štoparjev je čedalje manj. V zadnjem času po epidemiji pa sploh,« omeni. To potrdi tudi črpalkar – bencinske črpalke ob avtocestah so namreč odlično izhodišče za večja mesta. »To poletje je bilo veliko tujih štoparjev, vseeno pa jih ni toliko kot pred leti.« Nato z Miranom spet poskusiva srečo. »Daj, poskusi še ti,« me spodbudi. Začnem precej vljudno. »Oprostite, vas lahko nekaj vprašam ….« Moški me nezaupljivo pogleda in se hitro opraviči, da nima časa, še preden do konca povem, kaj želim, in gre svojo pot. »Uvod ne sme biti predolg,« me pouči strokovnjak. »Mislijo, da hočeš od njih denar. Takoj moraš z besedo na dan!« Z vsakim novim šoferjem, ki naju sicer zavrne, sem samozavestnejša, čeprav prevoza še vedno nimava. Vaja dela mojstra, menda. »Nisi nikoli obupal, če te je toliko ljudi zavrnilo?« ga vprašam. Nikoli ne bi toliko prepotoval, če bi se oziral na to, odvrne. Vedno se najde nekdo, ki te pelje.
V enem dnevu v desetih državah
Ker so se na črpalki ustavljali večinoma tujci, le malo je bilo domačinov, sva pomislila, da bo to najbrž zato, ker je bencin na črpalkah ob avtocestah pač dražji kot ob lokalnih cestah. »Če ne bova našla domačina, bova poskusila pri tujcih,« se odloči, ko brez uspeha poskušava že kakšno uro in pol. »Včasih se zgodi, da na kak prevoz čakaš več ur, potem pa naenkrat najdeš kar dva, ki sta te pripravljena vzeti v avto.« Tokrat sva računala na ženski prevoz, kar pa se je iz minute v minuto zdelo manj verjetno. Zato sva se na koncu sporazumela, da greva do Novega mesta s prvim, ki naju bo želel peljati. Če ženske ne zaupajo moškim štoparjem, je pa morda drugače, če štopa ženska. Prijazna, zgovorna Nataša, ki je bila namenjena v Novo mesto v službo, je namreč takoj privolila, da naju zapelje. Pomaham Miranu v istem trenutku, ko dvesto metrov nižje s parkirišča tudi on meni maha, da je dobil prevoz. A ko vidi, da sem se jaz dogovorila z žensko, se svojemu vozniku zahvali in priteče do naju. »No, kaj sem ti rekel. Najprej dolgo nič, potem pa kar dva! In še ženska naju bo peljala, kot sva si zastavila!« je vesel. Ob 12.45 torej Nataša z zanimanjem prisluhne Miranovi zgodbi. Razgovoril se je o tekmovalnem avtoštopu, ki se ga loteva zadnja leta. V žepu ima kar nekaj zanimivih rekordov. »V Evropi sem znan kot lovec na države.« Med drugim je v enem dnevu stal v desetih državah (pomembno je stopiti na tla države), potem je bil v desetih dneh v 31 državah ter v dvajsetih dneh in sedemnajstih urah v 42 državah. Pri zadnjem podvigu sem zapravil samo 200 evrov, medtem ko sem nekoč v Eindhovenu na Nizozemskem, kjer je bilo svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, plačal v hotelu za eno noč 220 evrov, ker so bili vsi drugi in cenejši zasedeni. Nikoli ni potoval na štop, ker ne bi imel denarja, no, veliko ga tudi ni imel, ampak vedno zaradi doživetij. Izstopiva na avtobusni postaji pri tovarni Krka, kjer Miran v svoj zvezek lično napiše najino končno destinacijo: Metlika.
Prepoznal je Mirana
Ko nekaj časa spet zaman poskušava, se sprehodiva kilometer ali dva naprej, dokler nisva na cesti, za katero sva prepričana, da se večina voznikov po njej odpelje v Metliko. A prostora za ustavljanje ni bilo veliko. Bilo je sredi popoldneva, sonce je pripekalo in postajala sem neučakana. Zato sva bila zelo hvaležna Andreju, ki je prepoznal Mirana. Namenjen je bil sicer v povsem drugo smer, a se je vrnil po naju, da naju zapelje na primernejši kraj za štop. Povedal nama je, da je bil nekoč tudi sam štopar in da je prepotoval pol Evrope. Mirana je izdal klobuk. Belo pokrivalo je namreč njegov zaščitni znak. »Brez njega ne grem nikamor,« pravi.
Glasbenik in še čebelar
Na avtobusni postaji potem čakava na najin zadnji prevoz. Ura je dve in proti Metliki se zgrinjajo vozila ljudi, ki so pravkar končali službo. Sproščeno oba z Miranom iztegujeva palec proti Metliki. Zanimivo je bilo opazovati odzive ljudi, ki so vozili mimo. Priznam, kdaj se tako, nezaupljivo, odzovem tudi sama. Nekateri so se delali, da naju ne vidijo, in gledali naravnost predse, drugi so nakazovali, da gredo v drugo smer, tretji so imeli kak sedež premalo, ali pa so imeli v vozilu otroške stolčke. Ti pa niso bili ovira za Jožeta Muca, ki nama je ob drugi uri in petnajst minut ustavil s širokim nasmehom. V prtljažnik je umaknil otroški stolček, da je Miran lahko sedel spredaj, jaz pa za njim. »Zdela sta se mi dva zrela človeka, nista običajna štoparja,« je povedal, zakaj nama je ustavil. »Če vidim, da so ljudje urejeni, jim ustavim, pa tudi kdaj kakšnemu šolarju,« nama je povedal. Medtem ko razpredamo, kako bi bilo cesto do Metlike najboljše speljati, ali z avtocesto ali s predorom skozi Gorjance, izveva, da je Jože že dvajset let član znanega slovenskega narodno-zabavnega ansambla Andreja Bajuka. Ne, nihče ni v sorodu s pokojnim politikom, Bajuk je precej pogost priimek v tistem koncu. Poleg tega pa je Jože tudi odličen čebelar z več priznanji kakovosti svojega medu. Prijazno naju je odpeljal do svojega doma, nama pokazal svoj čebelnjak in čebelice, za konec pa nama podaril še vsakemu kozarec svojega odličnega medu ter naju odpeljal do mladinskega centra v Metliki, ki je še pred kratkim gostil Miranov avtoštoparski muzej. »Vidiš, takšne zgodbe pišem. Toliko dobrih ljudi srečam na poti!« je dejal, ko se je Jože odpeljal. Saj je že naletel na kočljive situacije, enkrat je pobegnil iz avta voznika, ki mu je pokazal pištolo, kdaj je kdo za volanom zakinkal, pa je Miran rešil situacijo, se je pa tudi našel kdo, ki mu je želel pokazati, da njegovo vozilo pelje več kot 280 kilometrov na uro … Pa kljub temu. »Prepričan sem, da ustavi le tisti, ki ima dobro srce. Rad uporabim besedo samoizločanje – tako kot se pozimi, ko je sneg, iz prometa izločajo vozniki tovornjakov, tako se sami izločijo dvomljivci in slabi šoferji. Ostanejo le najboljši!« je prepričan.
V Ljubljano smo prišli pol ure po začrtanem času, kar je za štoparja kar dober rezultat, smo se strinjali. In kam bo »pičil« naslednjič? »Najprej v Nemčijo, potem pa prav gotovo še malo na Nizozemsko. Včasih se zjutraj spomnim, da bi šel gor, pokličem prijatelja, naj pripravi večerjo, in po tisoč kilometrih štopa sem pri njem,« se smeji, kot da ni to nič takšnega. Nato smo se poslovili. V Kanal se je nameraval odpraviti z vlakom, a sva ga s fotografom imela malo na sumu, da je odšel na štop. Vsak kilometer namreč pride prav, če jih želi do 14. septembra zbrati 520.000. Potem pa bo lovil nove rekorde. Kaj pa drugega!
