Na njeno povabilo dr. Shefali Tsabary prihaja v Slovenijo. Pogovarjali se bosta o ozaveščenem partnerstvu. Učenje dr. Tsabary je v Jeleni Đoković prebudilo notranje védenje, ki se je skrivalo za vso skrbjo, strahovi, stresom in utrujenostjo. Ozavestila je, da so vsi njeni strahovi, vse projekcije, kaj bo, če ne naredi tega ali onega za svojega otroka, nekaj, na čemer mora delati sama, in da to nima zveze z njenim otrokom. »Vse se vrača k vam, vi se morate ukvarjati s sabo, vaš otrok pa bo takrat, ko boste vi srečni in izpolnjeni, prevzel tisto najboljše od vas. Vsi želimo biti vzor svojim otrokom. Ne moremo pa to biti samo v teoriji, temveč tudi v praksi.«
Kaj ste morali torej ozavestiti pri sebi, da bi bili boljša mama?
Veliko tega. Začela sem kot perfekcionistka, potem pa ugotovila, da je to največja slabost, ki jo imam, ker življenje ni perfektno, ni vse črno ali belo, veliko je tega, kar moram sprejeti, ne pa da kar naprej nekaj spreminjam. Vseskozi sem se v nečem popravljala, potem pa sem ugotovila, da je sprejemanje nekaj najlepšega, kar človek lahko naredi. Torej da se ne upira, temveč sprejme. Tako je tudi z našimi otroki, ki morda niso taki, kot smo si zamišljali. Mame si predstavljajo, da bo njihov otrok imel kodre, pa določeno barvo las, oči, da bo visok, lep in da se mu, skratka, ne bo mogoče upreti. Potem pa ni čisto tak, ima velike roke, velike prste … Ujamemo se v neumne podrobnosti, ki so pravzaprav zelo površne. Biti starš je nekaj veliko globljega. Najprej moraš biti starš sebi, otroci so nam nekako dani, da ob njih odrastemo. Šele ob svojih otrocih postanemo odrasli – prej smo bili tudi mi otroci.
Kako se vam je življenje spremenilo, ko ste postali mama?
Zelo. Ni mi bilo lažje, ker sem imela denar, kot predpostavljajo ljudje. Najtežji del starševstva je sprejemanje svoje nemoči. Prej razmišljaš, kaj vse boš omogočil svojemu otroku, kaj vse tvoj otrok ne bo … Realnost pa je povsem drugačna. Šele ko dobiš otroka v naročje, pravzaprav ugotoviš, kako zelo si nemočen: noče jesti, kar ti hočeš, noče obleči, kar mu pripraviš, nikamor se mu ne mudi, ko se tebi mudi … Za vsakega starša bi bilo koristno, da premisli in najde načine, kako preživeti to življenje obrambe in napada, kako torej reševati te izzive. Jaz sem iskala in iskala in na koncu našla nekaj, kar pri meni deluje. Obiskovala sem predavanja dr. Shefaly, sem tudi njen certificirani kovč, in skozi njena spoznanja, načine, kako dela s starši, otroki in družinami že več kot dvajset let, sem odkrila, kako sem lahko boljša do sebe in potem seveda tudi do svojih otrok. To mi je pomagalo, da sem se vrnila k sebi. Naučila sem se umiriti in ne odreagiram na stvari, ki me spravijo iz tira. Kadar se nekaj ne zgodi, kakor sem si zamišljala, se vrnem k sebi, namesto da popravljam in rešujem v tistem hipu. Globoko vdihnem, najdem trenutek, da se umirim, se umaknem od situacije, saj ne bo konec sveta, in potem se vrneš mnogo boljši. Prej sem hotela to vse rešiti, saj sem bila ženska za vse, zdaj pa to nisem več. Zdaj sem ženska, ki bo v nekem trenutku mogoče imela odgovor, v naslednjem ne, in to je v redu.
Lahko opišete kakšno konkretno situacijo?
Najkonkretnejše je, recimo, kadar mora sin, ki hodi v tretji razred, v šolo, pa zamujamo. Hčerka Tara hoče oditi v plesni oblekici, z rokavicami, s kapo in škornji v vrtec, ko je zunaj 30 stopinj, sin pa hoče biti prvi v šoli, potem se onadva začneta prepirati, pa nismo še niti pojedli in popili, vmes pa še pes laja na ves glas. To je specifična situacija, v kateri tudi starš doživlja svoj stres, ker se tudi njemu mudi v službo, vsak pa mora do določene ure biti na svoji strani mesta. Najraje bi zakričali. To so situacije, ki se dogajajo vsem, ne le bogatim ali revnim. Pomembno je torej, kako človek odreagira. Ker je bilo ogromno situacij, ko nisem bila zadovoljna s svojimi reakcijami, sem začela iskati rešitve in načine, kako bi bila boljša in kako bi se bolje pripravila na vse te trenutke. Najbolj mi pomaga meditacija, priprava na dan, ko v sebi ozavestim, kaj so moji današnji problemi.
Če sem zjutraj meditirala, pa se bom do dvanajstih že znervirala, bom šla nekam na samo in deset minut posvetila sebi, se nadihala, sprehodila, pojedla nekaj zdravega, da mi da energijo, ker sem se iztrošila. Načini so različni, vse je lahko zelo preprosto, samo mi radi kompliciramo. To tako deluje, nimam čudežne tabletke.
Kaj lahko spremenimo pri sebi, da bomo boljši starši?
Veliko lahko spremenimo, vprašanje pa je, kaj moramo spremeniti. Vsak dan se naučim nekaj novega o sebi in tisto, kar sem bila včeraj, danes nisem več. Čeprav je naša duša vedno prisotna in enaka, se spreminjajo moje telo, potrebe, hormoni, čustvena stanja, percepcije realnosti okoli mene, odnos z ljudmi. Zato pravim, da nisem vsak dan enaka, in moje reakcije so različne. Vsak dan preverim pri sebi, kje sem na tem koordinatnem sistemu, da grem tako naprej. Tudi naši otroci se vsak dan prebudijo kot novi otroci, in kako naj ga jaz kot starš zdaj poznam, če ne poznam dobro niti sebe. Ljudje imajo pogosto etikete za otroke – ta je dober, ta poreden, a vsi otroci so samo otroci, mi pa jih etiketiramo, kot nam ustreza. Ko se prebudijo naspani, pa je z njimi lažje, so nam bolj všeč, ker nas manj silijo k delu na sebi. Otroci, ki pa so malo odpornejši proti naši kontroli, nas živcirajo, in prav takšne potrebujemo, da začnemo spreminjati sebe. Tisti, s katerimi lahko shajamo, nas polenijo, menimo, da smo odlični starši in nam ni treba storiti nič, potem pa se pojavi drugi otrok, ki je povsem drugačen od prvega. (smeh) Pa začnemo dvomiti o sebi, kajti ta otrok nas noče poslušati, ne spoštuje niti enega pravila. Od kod je prišel, s katerega planeta, se sprašujemo.
Kako reagirate, kadar želi Tara obleči plesno oblekico, rokavice, kapo in škornje?
Takšna gre. Le s seboj nesem rezervna oblačila, da se pozneje preobleče. Tudi v pižami je že šla. To je njen pogled, ki ga spoštujem. Glede na to, kakšna se bo pojavila, bo v družbi dobila različne odzive. Morda se ji bo kdo celo smejal in bo na podlagi tega morda spremenila svoje mnenje. Če pa ji mama reče, da ne more v pižami, bo hotela delati po svoje. Otroci se morajo učiti od mladih nog. Tukaj ne postavljam tako jasnih meja, kot jih drugje. Ne moreta pa recimo iz hiše, če si ne umijeta zob. Tudi dr. Shefali pojasnjuje, da morajo starši postaviti jasne meje, ni pa treba, da je v hiši preveč pravil, ki potem omejujejo življenje. Moj mož me je pred kratkim povsem resno vprašal, kdaj bom govorila s hčerko, da se neha šminkati. Pa sem mu rekla: »Misliš, da ji pomagam, da se bo bolje naličila?« »Ne, da se neha ličiti.« Pa sem mu rekla, da ji tega ne morem prepovedati, ker se bo potem ličila na skrivaj, za mojim hrbtom. Sprejela sem, da to počne, kot večina deklic njenih let, in to je to. Ona vidi, da se mama doma ne liči, kar pomeni, da jo to naravno privlači. Takrat sem ga vprašala, kaj ga skrbi pri tem, če se šminka. Rekel je, da ne bi želel, da postane dekle, ki bi se ukvarjalo samo s svojim videzom. Odgovorila sem mu, da starejši Stefan tudi igra tenis, pa to ne pomeni, da bo zaradi tega najboljši na svetu. Mi projiciramo zelo daleč v prihodnost in skušamo vse svoje strahove posekati zdaj in takoj, ker se nam zdijo neprijetni in se nam je težko soočiti z njimi. Pomembno se je torej pogovarjati, ozavestiti svoje strahove, potem vidimo, da to pravzaprav nima smisla.
Koliko je Novak prisoten pri vzgoji otrok?
Zelo. Glede na njegove obveznosti je hvala bogu zelo prisoten. Pri tem nam je v pomoč tudi tehnologija, ki nas poveže, kadar nismo vsi fizično prisotni. Po eni strani mi je všeč, tudi kadar ga ni, ker mi tako pusti prostor za kontrolo situacije. Njemu pa je seveda tudi lažje, kadar me ni zraven, ker tako ne trči dvoje različnih starševstev. V starševstvu je v principu veliko dogovarjanja in pregovarjanja med odraslimi.
Kako pa shajate z novo tehnologijo – telefoni, računalniki, tablicami?
Iskreno, tudi jaz iščem rešitve za to. Nisem prepričana, da imam vse odgovore, ker sama nisem odrasla s tem. Najbolj me pravzaprav skrbi to žarčenje otroških možganov. Vse raziskave kažejo, da moramo otroške možgane čim dlje zaščititi pred vsemi temi tehnologijami. Njihova lobanja ni dovolj debela, da bi jih ščitila, in potem gre to direktno na možgane. Zato je dobro, da jim ne dajemo pametnih telefonov in drugih pametnih naprav, dokler ne dopolnijo vsaj tri leta. Pazim, da jima tega sploh ne dajem. Tukaj sem precej kritična in v konfliktu z njima. Včasih me znata seveda tudi preslepiti. Zanimivo je, da ne skrivam daljinca za televizor – zato, ker ju želim naučiti samokontrole. Da kadar jima je nekaj dostopno, tega ne vzameta vedno. Kadar jima ugasnem televizijo, sta pogosto jezna. Tara želi udariti, kadar jo nekdo prekine med gledanjem. Želim, da ozavestita ta čustva, ki jih pokažeta. Vprašam ju, ali je to dobro čustvo, jima je všeč, kako bi se bolje počutila … To so moji načini, so težki in naporni in ne more vsak starš imeti toliko časa in potrpljenja. Jaz sem mama, ki vseskozi govori, otroka mi pogosto rečeta: »Mama, prosim te, manj govori.« Pa rečem, prav, bomo o tem govorili ob kaki drugi priložnosti. Potem iščem priložnost, da me slišita. In me. Še posebej ker vidita, da ne sedim pogosto pred televizorjem, ker za to nimam časa.
Nekje ste dejali, da ste hoteli biti popolna mama in popolna žena, ampak potem tega niste več zmogli.
Kot deklice si naravno vse želimo postati mamice, prepričane smo, da ko bo čas, bomo na to pripravljene. Tako nam vsaj pravijo. Govorijo nam tudi, da če se bomo izšolale, bomo dobre in imele srečen zakon. Servirajo nam gomilo laži. Realnost je povsem drugačna. Ni bilo vse tako, kot so nam govorili, zraven pa sem bila še utrujena, neprespana, spremembe so bile v mojem telesu, v odnosu z možem – on je želel več, jaz nisem mogla toliko dati, ker sem bila ogromno z otrokom. V nekem trenutku sem občutila samo, da nimam več česa dati. Morala sem najti način, kako se obnoviti, da bi lahko še naprej dajala. Ampak kaj se je zgodilo, da sem prišla do te točke? Kateri so bili trenutki, ko nisem dovolj jasno postavila meje, pa sem bila prepričana, da sem jo? Meni je najbolj pomagalo zavestno poslušanje sebe in svojih potreb, ne pa avtomatizirano življenje. Spraševala sem se, kaj si v resnici želim in s kakšno energijo se želim temu posvetiti. Vsakdo od nas mora v službo. Imamo pa dneve, ko se nam ne da. Rečem si, danes bo sicer dan poln izzivov, ampak pomembno bo, kako si ga bom skreirala. Imam moč predstaviti sebe v določeni situaciji na določen način. To je bilo res življenjsko odkritje. Potem sem ugotovila, da za niti eno stvar ni treba, da je stresna, ker je pač tako etiketirana. Iskreno upam, da se bodo ženske prebudile in ugotovile, da jim ni treba nositi na glavi 16 klobukov. Dovolj je vsak dan eden, ki ga nosijo gosposko.
Kaj počnete za dušo?
Moja duševna hrana so branje, pisanje, glasba, sprehodi. Pišem dnevnik, svoja spoznanja, zgodbe, pišem o vsem, kar mi pade na pamet, potem si pa lahko mislite, koliko je tega. Ustvarjam zgodbice za moja otroke. Na ta način se spomnimo naših dogodivščin in tega, kako smo se imeli lepo. Uživam pisati z roko, rada imam ta občutek puščanja sledi na papirju. To me pomirja. Med drugim je pisanje sled v večnosti, nekaj, kar se lahko prenaša iz generacije v generacijo.
Kaj vas v življenju razveseljuje?
Toliko je tega! Vesela sem po naravi. Razveselim se, kadar vidim sonce. Razveseljujemo me stvari, za katere pravzaprav ne pričakujete, da jih bom povedala. Veseli me sedeti tukaj z vami, ker lahko govorim o nečem, kar me zanima. Rada bi, da ljudje to slišijo in rečejo, »to tudi mene zanima«, in tako se virtualno povežemo. Veseli pa me tudi dejstvo, da sem danes prvič v Ljubljani. To je tisto, za kar lahko rečeš, kdaj si zadnjič neko stvar naredil prvič. Zelo sem hvaležna, da sem lahko tukaj. Želim si, da ima vse, kar delam, neki namen.
