Bilo je lepo in hudo, a pomembni so ljubezen, razumevanje, spoštovanje, potrpežljivost, pripravljenost, da se prilagajaš, pa tudi skupna trdna vera v Boga, menita zakonca. V vsem tem času sta vedela, da potrebujeta drug drugega, da morata skrbeti za otroke in delati. Zelo sta ponosna na svoje tri otroke – sina Marjana ter hčeri Milko in Majdo, na osem vnukov in deset pravnukov. »Vedno sva vesela, ko pridejo na obisk,« poudari Majda. In radi pridejo; sicer mlajši zaradi služb in šole nimajo veliko časa, zato pa so vedno pri roki sin Marjan in snaha Marjeta, ki živita v bližnji hiši in bosta prihodnjo nedeljo, prav na veliko noč, praznovala 40-letnico poroke, ter Milka, ki si je dom ustvarila v Mirni Peči. Žal Majde ni več med njimi; pred enajstimi leti je izgubila boj z boleznijo. »To je bilo najbolj hudo,« še danes z neizmerno žalostjo v glasu pove mama Majda.
Zdravje jima glede na leta kar dobro služi; oba sta nekoliko pozabljiva, sicer pa jemlje Majda le ena zdravila, Anton pa ima malo širšo zbirko, slabše sliši, tako da ne more brez slušnega aparata, in tudi noge ga ne držijo pokonci več tako, kot bi si želel, zato si pri hoji pomaga s hojico. A še vedno sta samostojna in še vedno kdaj pa kdaj Majda tudi kaj skuha in preveri, ali je s kokoškami vse v redu. Za hrano sicer poskrbi snaha Marjeta, ker pa v hiši z njima živi še vnuk z družino, je vedno polna otroškega smeha.
Danes sta predvsem doma, a ne tako dolgo nazaj sta še šla na kakšen izlet z upokojenci in v toplice. Zadnjih nekaj let hodita v glavnem le k zdravniku in vsako nedeljo k maši. To jima je sicer bolj kot ne vzela korona, a zamujeno nadomestita z molitvijo doma.
Bila sta si takoj všeč
Tudi nekateri spomini na mladost in skromne začetke skupnega življenja so še živi. Anton po svojo mlado nevesto ni šel prav daleč. Pri Papeževih v sosednji vasi, v Jablanu, je bilo pet deklet; mladež se je takrat srečevala po maši, v nedeljo popoldne, ko ni bilo dela, pa so fantje zaokrožili še naokrog in obiskovali hiše, v katerih so bila dekleta. Bila sta si takoj všeč in kmalu je se je Majda preselila h Golobovim v Malensko vas. Takrat si mladoporočenca nista mogla privoščiti zlatega poročnega prstana; kupila sta si srebrnega in ga leta pozneje nadomestila z zlatim.
Dela na manjši kmetiji je bilo veliko; tega je bila pridna Majda vajena tudi od doma. »Imeli smo dve kravi, par volov in še kakšno tele v hlevu. Oče je hodil še na sezonsko delo v silos v Stražo pa v Koper razlagat sladkor z ladje. Sama težaška dela. Denarja ni bilo veliko, a oče je bil zelo napreden in je sledil razvoju, imel je enega prvih motorjev v Mirni Peči in enega prvih pralnih strojev, velik dogodek za družino je bil nakup prvega traktorja leta 1972 in nekaj let pozneje prvega avtomobila, bila je škoda …« se spominja sin Marjan, hči Milka pa doda, da so se starši s kolesom vozili na delo v vinograd na Stan nad Mirno.
Popoldanska obrt in podjetje
Mlada zakonca sta bila tudi podjetna in ni bilo dolgo, ko sta delu na kmetiji dodala popoldansko obrt. Leta 1963 sta Anton in Majdin brat Anton kupila stroj za ročno izdelavo strešnikov in hodila po vaseh, po hišah ter izdelovala strešne opeke, pozneje, ko sta imela vsak svojega, pa se je izdelava preselila na domačijo. Tudi Majda je bila nepogrešljiva pomočnica, mešala je pesek, zlagala strešnike … otroci pa so mazali modele in sejali pesek. Pri tem seveda nista pozabila na domačijo; z leti sta jo posodabljala in dograjevala. Postavila sta novo hišo, hlev, pod, dva kozolca in še kaj.
»Prvo bolj avtomatizirano linijo je oče kupil leta 1974. Deset let pozneje sem od očeta nasledil obrt, on se je nato leta 1987 upokojil, ker je bil alergičen na cement, jaz pa sem obrt razširil in proizvodnjo iz Malenske vasi preselil v mirnopeško industrijsko cono Dolenja vas,« razvoj uspešnega družinskega podjetja Strešniki Golob v nekaj stavkih oriše Marjan, ki je tudi že sam vodenje prepustil sinu Damjanu, tako da je v delo vključena že tretja generacija Golobovih.
Zadovoljni so, da živijo v vasi, v kateri se ljudje med seboj poznajo in so povezani. Včasih so vsako leto imeli tudi vaško srečanje; tudi tega sta se zakonska jubilanta rada udeleževala, saj imata rada družbo. A je tudi to, kot marsikaj drugega, prekinila epidemija. »Dober sosed je največ vreden,« se strinjajo Golobovi.