Časi so zelo zapleteni. Pandemija, ki se je začela pred dobrima dvema letoma, je v temeljih spremenila naše življenje. Kako se je to odrazilo na vašem delovanju?
Naše osnovno poslanstvo je pomoč ljudem in v času pandemije smo to ves čas lahko tudi delali. Za vse nas je bil to velik izziv. Z vsemi ukrepi, ki smo jih doživeli, to ni bila dobra izkušnja. Pandemijo bi lahko preživeli manj stresno. Politika je bila zgrešena in na to smo opozarjali. Ljudje so bili v strahu, ki se še do danes ni končal.
V času pandemije smo se organizirali tako, da smo bili ves čas odprti, torej na voljo za tiste, ki so našo pomoč potrebovali. Vsi sodelavci niso bili prisotni v pisarnah, tako kot drugod so nekateri delali od doma, da se nismo ogrožali, a delo je ves čas teklo. Z nami so sodelovali tudi prostovoljci, organizirani v mrežo pomoči. Takrat smo razširili razdeljevanje presežkov hrane v vseh krajih, kjer delujemo, saj si veliko ljudi, predvsem starejših, ni upalo hoditi od doma. Hrano smo razdeljevali tudi večjim družinam in posameznikom. Prevzeli smo še prevoze zaposlenih v domovih za starejše občane v času, ko ni bilo javnega prevoza. Tudi sicer sodelujemo z veliko organizacijami, od bolnišnic do domov za starejše.
Kako ste se organizirali v času ruskega napada na Ukrajino in vala pregnancev, ki so začeli prihajati tudi k nam?
Od začetka so nam prišle prav izkušnje iz vala beguncev, ki je v preteklih letih zajel Evropo. Hitro smo se reorganizirali tako, da lahko prevzamemo nove naloge, ki so čez noč postale aktualne, ob tem pa drugo delo teče naprej. Zbirati smo začeli vse potrebno, od hrane do oblačil. To sicer ni naša osnovna naloga, saj nimamo skladišč. Šlo je za hitro posredovanje, da smo takoj oddali zbrane stvari, ki so jih ljudje prinesli k nam. Predvsem pa smo spet začeli organizirati prostovoljce, ti so takoj prevzeli dodatno podporno delo v pomoč prišlekom iz Ukrajine. Zdaj so že vključeni v Azilni dom v Ljubljani in izpostavo v Logatcu. Njihovo delo je dragoceno, tudi ko gre le za druženje, igro z otroki ali psihosocialno pomoč, saj so tako odrasli kot otroci res v zelo stresni situaciji. Med stanovalci je veliko mamic z majhnimi otroki. Za azilni dom v Logatcu, na primer, skrbi Civilna zaščita, prostovoljci pa pomagajo pri razdeljevanju pomoči, druženju ali animaciji otrok, pač povsod, kjer je treba. Obenem informiramo javnost, kako pomagati ljudem, ki prihajajo iz Ukrajine. Smo kot nekakšen informacijski center za ljudi, ki pridejo k nam.
Filantropija je danes organizacija s številnimi zaposlenimi, po drugi strani pa vam pomaga veliko prostovoljcev. Kakšno vlogo imajo?
Trenutno je pri nas zaposlenih osemintrideset sodelavcev, število nekoliko niha glede na potrebe projektov. A brez prostovoljcev Filantropije, kakršna je zdaj, ne bi bilo. Lani jih je z nami sodelovalo 712. Prav zaradi njih lahko naredimo zelo veliko, in to je široko jedro Filantropije. Naša organizacija jih seveda usmerja in organizira, potrebno je veliko različnih mentorjev in oseb, ki ustvarjajo razmere ter usmerjajo delo. Vendar so bistvo našega delovanja še vedno prostovoljci. Večina dela je neposrednega, torej so v neposrednem stiku z uporabniki, od stikov z begunci do učne pomoči in mentorstva.
V kakšni državi pravzaprav živimo? Kako vidite težave naše družbe?
Na Filantropiji delam že dvajset let, a vedno znova ugotavljam, da se težave ne rešujejo ustrezno. Prav nasprotno. Ljudi s težavami je vse več, namesto da bi jih bilo manj. Tudi tam, kjer bi bile rešitve preproste, se ne zgodijo, ker ni volje za spremembe. Težave se ne rešujejo trajno. Živimo tudi v času, ko oblast ne vzpodbuja osnovnega spoštovanja med ljudmi. Več je narejenega na razdoru kot na povezovanju. Vse to nas obremenjuje. Pri nas smo sicer vedno, ko se pojavijo težave, ljudje pripravljeni stopiti skupaj in pomagati. V tem smo izjemni. Zato si zaslužimo politiko, ki temelji na spoštovanju soljudi. Nemogoče si je predstavljati svetlejšo prihodnost, če smo ves čas na okopih in razdvojeni.
»Pri nas smo sicer vedno, ko se pojavijo težave, ljudje pripravljeni stopiti skupaj in pomagati. V tem smo izjemni. Mislim, da si zato zaslužimo politiko, ki temelji na spoštovanju soljudi. Nemogoče si je predstavljati svetlejšo prihodnost, če smo ves čas na okopih in razdvojeni.«
Zagotovo se veliko srečujete z revščino, ki je še vedno velika težava te družbe, čeprav je ne bi smeli poznati.
Ves čas se srečujemo z revščino. To sem omenila že prej: človekoljubne organizacije vztrajno opozarjamo na to, kako se politika odraža na ljudeh. Revščina se pri nas poglablja in se že prenaša iz ene generacije v drugo. Tega ne bi smeli dovoliti. To je nedopustno. Nismo revna država in dovolj virov imamo, da bi lahko poskrbeli za tiste, ki težko poskrbijo zase. Prekiniti moramo začarani krog revščine, iz katerega je s časom vedno težje izstopiti.
Kako ste se počutili, ko je premier Janša nevladne organizacije označil za nekoristne?
To ni bila le ena izjava, bilo jih je cela vrsta. Vladajoča garnitura nas neprestano skuša kriminalizirati. Po svoje smo tega navajeni, po drugi strani pa je prav nerazumljivo, kako organizacije, ki smo ves čas v pomoč državi in naredimo zelo veliko dela, naenkrat postanemo sovražniki ali tisti, ki najedamo državo. Resnica je drugačna. Veliko ljudi živi pri nas boljše življenje zaradi podpore, ki jim jo nudimo v Slovenski filantropiji in v drugih podobnih organizacijah. V resnici smo prav takšne organizacije tiste, ki lahko v državo veliko prenesemo, na primer z evropskimi projekti, ki zaposlujejo sodelavce in skrbijo, da smo bolj povezani. Z načinom dela, ki široko vključuje prostovoljce, je vsak evro, ki ga pridobimo, večkratno oplemeniten. Zato so take ocene res le poskus, kako rušiti zaupanje ljudi in dobro ime, ki ga imamo med njimi. Predvsem pa je to tudi nepošteno in slabonamerno do prostovoljcev. Tako nastaja velika škoda, saj morajo ljudje zaupati organizacijam, ki jim pomagajo. Mrežo prostovoljstva je treba krepiti in negovati, ne pa omejevati.
V vašem okviru deluje tudi ambulanta pro bono, o kateri je bilo precej govora, saj je v njej iskalo pomoč veliko ljudi brez osebnega zdravnika.
Res je, smo ena od ustanoviteljic te ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja. Zaposlitve financira Mestna občina Ljubljana, zdravniki pa v njej delajo kot prostovoljci. Zadnje čase se je o njej res veliko govorilo, saj so tam iskali pomoč ljudje, ki so ostali brez osebnega zdravnika. To potrjuje že povedano: naša organizacija je ena prvih, ki pokaže na to, kaj je v družbi težava. V ambulanti pro bono iščejo pomoč ljudje, ki imajo polno zavarovanje, a ne morejo priti do osnovne zdravstvene oskrbe, ki jim pripada. Naša naloga je tudi zagovorništvo. Na politike skušamo vplivati, da bi se stvari spremenile, saj v praksi jasno vidimo, kam težave vodijo.
Je tudi to razlog, da boste aktivno vstopili v politiko na prihodnjih volitvah, kot ste pred kratkim napovedali?
Da, tudi to. Dovolj dolgo že delam na Slovenski filantropiji, da vem, kako veliko lahko naredimo v okviru naše organizacije skupaj s prostovoljci. Vendar odločitve za spremembe niso v naši pristojnosti. Tudi če na težave opozarjamo, ni nujno, da bo to upoštevano. Če želimo spremembe, je treba delovati tudi na drugem delu družbe, med odločevalci. To je razlog, da sem se odločila za vstop v politiko.
Kako je ta zamisel dozorela v vas?
Povezala se je skupina somišljenikov, ki mislimo, da bi stvari v družbi morale potekati drugače in da nam sedanje stanje ne ustreza. Želimo si sprememb in mislimo, da to lahko naredimo. Takšnih ljudi je vse več. Poleg tega politiko razumem enako kot sedanje delo, to je delo za ljudi, ne za osebne interese ali za ozke skupine. Prepričana sem, da so spremembe na bolje mogoče in da sedanje stanje zagotovo ni najboljše, kar lahko dosežemo. Do sprememb mora priti, a to se ne bo zgodilo, če se zanje ne bomo odločili in jih tudi zares naredili.
