Milena Miklavčič je v oddaji povedala, da sama živi na kmetih in je tudi zaradi tega doživela celosten razvoj odnosa ljudi do živali. Od tega, da so bili psi nekoč priklenjeni na verige, do današnjih dni, ko »kužke vodijo na sprehod in potem smo mi ostali žrtve kakcev«. Ob tem je pristavila tudi željo, da bi se uvedlo davek na živali, saj je psov v Sloveniji preveč in ni prav, da si ga lahko privošči vsak, tudi nekdo, ki potem ni sposoben skrbeti zanj. A še zdaleč najbolj od vsega je razburila z izjavo: »Ko vidim človeka, ki se sprehaja s psom, si mislim, a ti nimaš nobenega prijatelja, da se sprehajaš s psom?«
Ali se strinjate z izjavo Milene Miklavčič?
Popolnoma se strinjam – 24,3 %
Z izjavo je šla predaleč – 72, 5 % Nimam mnenja – 3,2 %
Ker je izjava odmevala ves teden, smo za komentar in pojasnila zaprosili Miklavčičevo in Jadranko Juras, sicer veliko zagovornico živali, ki je bila v času izjave tudi gostja oddaje. A nam je dejala, da ne želi več »pogrevati te juhe«. Je pa na svojem facebooku pred tem stopila v bran Miklavčičevi, ki je bila deležna pravega pogroma: »Ljudje imamo različna mnenja. Različnost nas navsezadnje bogati. In z različnostjo ni nič narobe, dokler s tem ne posegamo v pravice drugih ali druge celo ogrožamo. Naj povem, da se z gospo Mileno v oddaji zabavava in je zares zelo prijetna gospa. Življenje je prekratko, da bi svet in sebe ves čas jemali tako resno. Ljubi ljudje, prosim, jemljite to kot humor, sama sem se ob ogledu oddaje zares nasmejala.«
ZBIRANJE IZTREBKOV ZA MILENO
Pogrom zoper Miklavčičevo je te dni resnično dobil široke razsežnosti. Med drugim je bil na facebooku celo ustanovljen dogodek Zbiranje pasjih iztrebkov za Mileno, na katerega je svoj prihod do zdaj potrdilo že skoraj 4500 oseb. Da je z izjavo šla predaleč, ste v anketi na naši spletni strani dejali tudi naši bralci. Mi pa smo za nekakšno pojasnilo zaprosili kar Miklavčičevo.
PRETIRANA LJUBEZEN DO HIŠNIH LJUBLJENČKOV
Miklavčičeva, sicer tudi avtorica knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, pravi, da je podoben, morda ne toliko nasilen pogrom doživela po izidu prve knjige. »Napadali so me vsevprek – namesto da bi knjigo prebrali – češ, jaz pa nisem takšen, moji starši niso bili takšni – ne žali jih! (kako si neka podeželjska mam'ca upa pisati o spolnosti). Namesto da bi se – prvič v zgodovini – srečali z intimno platjo prednikov, ki je sploh niso poznali – so me raje zmerjali.«
Kot pravi, je tokrat zelo podobno, in opozarja na spregledane težave: »Ljudje smo takšni in drugačni. Nekateri imajo oziroma imamo normalen odnos do živali, drugi so ga žal počlovečili. Med pripovedovalci, s katerimi sem se srečevala v več kot 30 letih, so bili tudi takšni, ki so kratko potegnili zaradi pretirane partnerjeve ljubezni do hišnih ljubljenčkov. Že pred leti sem pisala o nekem gospodu, ki ga je žena zaradi psa vrgla iz zakonske postelje. Ko je bila zgodba objavljena v Usodah, se je oglasilo več gospodov, ki so doživeli podobno. V nedeljo me je klicala neka babica in mi med zmerjanjem povedala, da njena dveletna vnukinja z isto žličko hrani s čokolinom sebe in kužka. Kuža, da je najbolj čisto bitje, kar jih je! Nisem mogla verjeti!«
»KER IMAM PSA, NE POTREBUJEM LJUDI«
Miklavčičeva nam je opisala tudi, po njenem, nezdrav odnos do domačih živali: »O tem, koliko jih je, ki rek 'ker imam psa, ne potrebujem ljudi', vzamejo dobesedno, nihče ne ve, a prepričana sem, da jih vsak – tako kot jaz – pozna kar nekaj. Na lastne oči sem se že večkrat prepričala, kako je bil lasten otrok (vnuk) komu vreden manj kot kuža ali muc. Še bi lahko naštevala. Meni se počlovečenje hišnih ljubljenčkov ne zdi dobro! Človek mora biti na prvem mestu ne glede na to, kakšen je! V nobenem primeru pa pes (maček) ne sme biti nadomestilo za ljubezen sočloveka!«
GROŽNJE S SMRTJO
Sogovornica je pojasnila, da je med komentarji te dni prejela tudi grožnje s smrtjo: »V teh dneh sem prebrala ogromno komentarjev – tudi tiste, v katerih so mi grozili s smrtjo. Samo enkrat me je stisnilo pri srcu: med tistimi, ki si je ob pogromu dala duška, je bila tudi oseba, ki sem ji, ko je bila v hudi finančni in še kakšni stiski ob ločitvi, veliko pomagala. A nič hudega. Verjetno je upala, da ne bom brala, pa sem. A zaradi takšnih oseb še ne pomeni, da bom imela ljudi kaj manj rada. Zelo bi bila vesela, če bi se tudi v tej ne preveč prijetni situaciji našlo kaj dobrega. To pa je, da bi se več pisalo o odtujenosti med ljudmi, o pretirani navezanosti na živali, o njihovem počlovečenju. Pa o tem, da se je treba več pogovarjati in ne kar 'streljati' tiste, ki z nami ne delijo istega mišljenja!«
ŽIVALI IMAJO SVOJE MESTO
Za konec je Miklavčičeva dodala še, da imajo živali pri njihovi hiši, odkar so na svojem: »Otroci (4) so jih želeli imeti in tako je bil pes bolj ali manj stalno pri hiši. Zadnji je bil mops Polde. V času, ko smo ga zaradi hude bolezni morali dati uspavati, smo bili nekaj let brez, ker se je rodil prvi vnuk, ki je bil alergičen na pasjo dlako, ko je to prerasel, je hči, ki živi v isti hiši, kupila muco Zoyo. Res pa je, da imajo živali svoje mesto, ne spijo v isti postelji kot mi, ne jedo iz iste posode, in je tudi res, da si po tistem, ko se jih dotikamo, umijemo roke. Sploh če potem sedemo k jedi.«
