Število obolelih s kronično ledvično boleznijo v svetu še narašča. Do leta 2040 naj bi bila na petem mestu med vzroki za prezgodnjo smrt.
Kako se z njo »bojujemo« pri nas in koliko ljudem se stanje tako poslabša, da jim ta organ odpove in mora priti do njegove presaditve? Imamo sploh dovolj darovalcev organov? O tem in še čem smo se pogovarjali z izr. prof. dr. Miho Arnolom dr. med., predstojnikom kliničnega oddelka za nefrologijo, ki deluje tudi v Centru za transplantacijo UKC Ljubljana. Na dan, ko smo ga obiskali, je bil tik pred eno od 50 presaditev ledvic letno. Potem ko je prostore njegove ambulante ravno zapuščala naša novinarska ekipa, se je namreč posvetil sprejemu bolnika, ki so ga le nekaj ur prej obvestili, da imajo zanj novo ledvico. Nasmejanih obrazov in s trdnim stiskom rok so ga on in drugo medicinsko osebje sprejeli, da bi čim bolj razbremenili ozračje, saj se zavedajo, da je tak poseg za bolnika ne samo telesno, ampak tudi psihično izredno zahteven.
Kakšno je vaše delo, poklic? Kakšne zdravstvene težave Slovencev zdravite?
Pri našem delu se srečujemo z bolniki z okvarami ledvic. Gre za ljudi, ki imajo, če jim ta organ ne deluje pravilno, močno okrnjeno kakovost življenja. Ledvice namreč skrbijo za številne funkcije v našem telesu, vplivajo na delovanje večine organskih sistemov, tudi srca in ožilja. Trenutek, ko se tem bolnikom spremeni življenje, je, ko ledvice povsem odpovedo. To je takrat, ko kronična ledvična bolezen tako napreduje, da pride do končne odpovedi ledvic. Takrat, ker seveda brez ledvic človek ne more preživeti, pacientom nudimo eno od možnosti nadomestnega zdravljenja. To so dializne metode, hemodializa in trebušna dializa, najboljši način zdravljenja pa je, da bolnik prejme novo ledvico, in temu rečemo presaditev oziroma transplantacija ledvice.
Omenili ste, da se bolnikom s to boleznijo močno spremeni življenje? Kaj se zgodi in kako jim lahko pomagate?
Ko nekomu odpove ledvica, kar naenkrat ni več svoboden kot prej. Življenje se postavi na glavo. Večinoma ne more več opravljati svojega poklica, pogosto imajo bolniki še druge pridružene bolezni. Končna odpoved ledvic vpliva na življenjski slog, niža kakovost življenja in skrajšuje preživetje. To človeka zaznamuje. Mi nefrologi to želimo popraviti oziroma želimo človeku čim bolj povrniti zdravje. Najprej se, glede na naravo bolezni, skupaj z bolnikom odločimo za način nadomestnega zdravljenja. Najboljša rešitev, sicer tudi najbolj zahtevna, je transplantacija, vendar žal zanjo niso vsi primerni, saj morajo biti bolniki »dovolj zdravi«, da lahko pride do posega in presaditve. Naj pa poudarim, da sta kronična ledvična bolezen in končna ledvična odpoved najpogosteje posledica srčno-žilnih bolezni, ki so v razvitem delu sveta, kamor spada tudi Slovenija, že desetletja najpogostejši vzrok obolevnosti in umrljivosti odraslih.
Kronična bolezen ledvic je nenalezljiva bolezen, ki jo ima, tako kažejo statistike, po vsem svetu približno 850 milijonov ljudi oziroma vsaka deseta odrasla oseba. V medicinskih revijah lahko preberemo, da bo število ljudi s kronično ledvično boleznijo še naraslo in da naj bi bila do leta 2040 kronična ledvična odpoved na petem mestu med vzroki za prezgodnjo smrt. Kako pa je v Sloveniji?
Podobno. Za večino evropskih držav velja, da ima kronično ledvično odpoved vsak deseti do petnajsti odrasel. V Sloveniji velja, da jo ima vsaka deseta do dvanajsta oseba. Drži tudi, da število obolelih raste, kar je povezano s sodobnim življenjskim slogom, ki je v veliki meri krivec za razvoj kardiovaskularnih bolezni, te pa, kot sem že uvodoma omenil, lahko vodijo v težave z ledvicami in ledvično odpoved. Na drugi strani naj izpostavim, da se tudi medicina »premika« in se v njej pojavljajo vse bolj sodobni načini zdravljenja, kar pomeni, da lahko ta stanja uspešneje obvladujemo. Pričakujemo, da bo število srčno-žilnih bolnikov zaradi sodobnih načinov zdravljenja v naslednjih desetletjih začelo upadati. Pojavljajo se namreč nova zdravila, sodobne metode zdravljenja. Projekcije za obdobje med letoma 2025 in 2050 so spodbudne, kaže se padec števila bolnikov s prej naštetimi boleznimi. Če bo to res, bo pokazal čas. Umrljivost za srčno-žilnimi boleznimi v razvitem svetu je do nedavnega strmo naraščala, zdaj pa se počasi umirja in marsikje že upada.
Koliko Slovencev ima kronično ledvično odpoved in koliko se jih zdravi pri vas?
Kronično ledvično bolezen ima po ocenah približno 150.000 odraslih Slovencev, končno odpoved ledvic pa približno 2200 ljudi. Ti potrebujejo nadomestno zdravljenje. Polovico od teh jih spremljamo v ljubljanskem UKC, od tega ji je 750, ki imajo delujočo presajeno ledvico, približno 250 jih je na hemodializi, 30 pa na trebušni dializi. Transplantacij, ki jih v Sloveniji opravljamo samo v UKC Ljubljana, je na leto okoli 50, dializno zdravljenje pa ne poteka samo pri nas, ampak tudi po drugih centrih po Sloveniji.
Koliko bolnikov s končno ledvično odpovedjo čaka na presaditev in koliko časa preteče od takrat, ko so uvrščeni na seznam za organ, do presaditve?
V Sloveniji imamo kar srečo, saj od uvrstitve na seznam do transplantacije ne mine veliko časa. Imamo dober donorski program, kar pomeni, da smo uspešni pri darovanju organov. Pomembno vlogo tu igra Zavod RS za presaditve organov in tkiv, Slovenija – transplant, kot osrednja ustanova, ki povezuje nacionalni program zdravljenja s presaditvijo delov človeškega telesa. Ker tu vse poteka tako, kot mora, je čakalna doba v primerjavi z marsikatero drugo državo pri nas res ugodna. Ko bolnik pride na čakalni seznam, jih polovici ledvico presadimo v enem letu, 75 odstotkov bolnikov pa v treh letih. Samo okoli 25 odstotkov bolnikov čaka na presaditev več kot tri leta. V Nemčiji denimo, ki je največja država v organizaciji za izmenjavo organov Evrotransplant – Slovenija je v to organizacijo vključena od leta 2000 –, bolnik v povprečju na novo ledvico čaka pet let. Edino, kar bi pri nas še lahko izboljšali, je, da bi bolnika na čakalni seznam uvrstili čim bolj zgodaj. Najbolje bi bilo, če bi bil na čakalni seznam uvrščen že v končni stopnji kronične ledvične bolezni, ko še ni na dializi. Kar nekaj časa namreč vzamejo tudi vse preiskave in pogovori, protokoli, s katerimi ugotavljamo, ali je nekdo sploh primeren za presaditev ali ne. Naj na koncu izpostavim, da imamo v Sloveniji najkrajši čas od uvrstitve na čakalni seznam do presaditve v organizaciji Evrotransplant, v kateri sodeluje osem držav: poleg naš še Avstrija, Hrvaška, Madžarska, Nemčija in države Beneluksa.
Ali imamo za slovenske potrebe dovolj ledvic od naših darovalcev, in če ne, od kod prejmemo organe za Slovence, ki potrebujejo presaditev?
Dobra polovica je slovenskih, slaba polovica pa pride iz drugih držav. Pri tako majhni populaciji, kot jo imamo – samo dva milijona nas je –, težko najdemo primeren, predvsem dobro skladen organ z našim potencialnim prejemnikom. Majhnost države je torej slabost, ampak na srečo smo člani Evrotransplanta, tako da ob izmenjavi organov vsak prejemnik prejme zanj primeren organ.
Smo tik pred svetovnim dnevom ledvic. Je glavno sporočilo, ki bi ga Slovencem predali ob tej priložnosti, sporočilo o darovanju organov in tem, da se še za časa življenja opredelimo zanj?
Vsekakor. Naj imajo ljudje, ko razmišljajo o tem, in upam, da razmišljajo, vedno v mislih, kako zelo lahko nekomu pomagajo, če postanejo darovalci. Bolniku lahko močno izboljšajo kakovost življenja ali mu celo rešijo življenje. Rad pa bi ob tej priložnosti povedal tudi, da bi bilo treba zvečati število darovanih ledvic od živih darovalcev. Ko smo se pred 20 leti pridružili programu Evrotransplant, se je število transplantacij ledvic pri nas izjemno povečalo, je pa žal ob tem zamrl program darovanja ledvic od živih darovalcev. To bi bilo treba spremeniti.
Kako pogosto vi v svoji praksi naletite na žive darovalce?
Po naši zakonodaji lahko ledvico daruje tisti, ki je s prejemnikom sorodstveno ali čustveno povezan. To je lahko tudi partner, tesen prijatelj … Hočem reči, da ni nujno, da sta osebi sorodstveno povezani. Proces darovanja je kompleksen, saj se poleg zdravstvenega stanja zelo natančno preverja tudi odnos med darovalcem in prejemnikom. V postopku sodelujejo tudi psihologi. Vsako darovanje ledvice živega darovalca moramo prijaviti etični komisiji pri ministrstvu za zdravje, ki vsak primer darovanja natančno obravnava. Tako je pri nas, nekoliko drugače pa je v Ameriki. Onkraj oceana je namreč mogoče altruistično darovanje iz vzgiba, da želite družbi pomagati na ta način. Načeloma tudi to podpiram, vendar bi morali dobro raziskati, kakšni so razlogi, da nekdo želi podariti svoj organ nekomu, ki ga ne pozna. Je le treba upoštevati, da je darovanje povezano z določenimi tveganji. Lahko pride tudi do zlorab, nikoli namreč ne vemo, kakšne namene in pričakovanja ima neka oseba, ki se za to odloči, ne vemo, ali gre res samo za čisti altruizem. Jaz bi bil pri vpeljavi tega v Sloveniji zelo previden. Veste, če gre kaj narobe, lahko to ustavi celoten transplantacijski program. To bi se zgodilo, če bi na primer prišlo do nekega dogodka z negativnim predznakom, saj bi se javnost začela spraševati, kaj tukaj delamo, ali morda zlorabljamo sistem, kar bi lahko popolnoma ustavilo našo transplantacijsko dejavnost.
Kako se odločiti, ali kot zdravljenje izbrali dializo ali transplantacijo?
Najprej se je treba zavedati, da je transplantacija velik operativni poseg. Vsaka, tudi manjša operacija, pa je povezana z nekim tveganjem, a to je manjši pomislek. Glavni pomislek je zahtevno zdravljenje po transplantaciji. Tu naj omenim imunosupresijska zdravila. Ta zavirajo naš imunski sistem. Tega je namreč treba oslabiti, da organizem ne bi zavrnil presajene ledvice. Dosmrtno jemati taka zdravila je zahtevno, poleg tega so lahko problem tudi stranski učinki na srčno-žilni sistem, kosti, prebavila. Sicer so današnja zdravila mnogo boljša kot nekoč, saj znamo s prilagajanjem odmerkov, zamenjavo zdravil neželene učinke omiliti. Taka zdravila so lahko problematična predvsem pri starejših, ki so že tako krhki in so izpostavljeni večjemu tveganju za okužbe, kot sta denimo zdaj gripa in koronavirus. Ne ena ne druga okužba vam najverjetneje ne bi povzročili večjih sitnosti, za bolnike po presaditvi pa so to lahko življenjsko ogrožujoče okužbe. Da pride do odločitve, ali presaditi ledvico ali ne, je potrebnih veliko usklajevanj in pogovorov. Za mizo se večkrat usedemo nefrologi, kirurgi, psiholog, zdravniki iz drugih vej medicine in seveda bolniki. Protokol, ki ga moramo izpolniti, je zahteven, obsežen. Rad bi pa poudaril, da imajo nekateri bolniki zmotno pričakovanje o transplantaciji. Mislijo, da če je bodo deležni, bodo potem odkorakali v novo, povsem normalno življenje, a ni tako. Presaditev je samo ena od metod zdravljenja ledvične odpovedi, ima svoje koristi, a tudi tveganja.
Je okrevanje po presaditvi zahtevno?
Odvisno od poteka posega. Lahko gre vse dobro in je bolnik po enem tednu že doma. Če pa se kaj zaplete, in lahko se, lahko okrevanje traja tudi več mesecev.
Kako poteka vaš delovni dan?
Zadnje leto, ko sem postal predstojnik kliničnega oddelka za nefrologijo, je malce drugačen. Zdaj imam veliko več organizacijskih obveznosti. Sicer pa kot klinik opravljam delo v centru za transplantacijo ledvic, na oddelku in v ambulanti. Izvajam diagnostiko, posege, ultrazvok, biopsije, izdelujem protokole zdravljenja, sodelujem s kolegi z drugih medicinskih področij.
Kdaj ste imeli zadnjo transplantacijo in kdaj vas čaka nova?
Nazadnje smo ledvico presadili prejšnji torek, šlo je za presaditev ledvice od živega darovalca. Eden od staršev je svojemu otroku daroval ta organ. Naslednja presaditev nas čaka danes ponoči. Pred nekaj urami (ponoči ob dveh, op. p.) sem izvedel, da je ledvica na voljo enemu od naših prejemnikov, in začele so se aktivnosti, da vidimo, ali je organ primeren za čakajočega na seznamu za presaditev. Ledvica za odraslega moškega bo prišla iz Nemčije. Kmalu bomo gospoda hospitalizirali, ga pripravili na poseg, še prej naredili vse potrebne preiskave; še kar nekaj dela nas čaka. Ponoči bo operiran, nato bo 48 ur na intenzivni terapiji, za nadaljnje zdravljenje pa nato premeščen na naš hospitalni oddelek. Če bo vse v redu, ga bomo kmalu odpustili, zatem pa dosmrtno spremljali. Veseli smo, ko se primer konča brez zapletov. Naša naloga, poslanstvo, kar največja nagrada, bi rekel, je, če so pacienti po transplantaciji zadovoljni, če živijo dobro, nimajo večjih težav. Najmanj, kar si želimo, je, da telo zavrne ledvico in jo moramo odstraniti. A še ko se to zgodi, niso izčrpane vse možnosti, saj lahko poskušamo ledvico presaditi še drugič, tretjič, kar se je v praksi že zgodilo. V Sloveniji imamo sicer dobre rezultate, smo uspešni pri presaditvah v primerjavi z drugimi državami.
Kolikšna je življenjska doba presajene ledvice?
Mi smo zadovoljni, če deluje več kot pet let, zelo zadovoljni, če deluje več kot 10 let, in izjemno zadovoljni, če deluje več kot 20 let. So bili pa tudi že primeri, ko je nekomu presajena ledvica služila kar 40 let. To je izjemno. Naj za konec kot zanimivost povem še, da je nefrologija v primerjavi z drugimi vejami klinične medicine ena najbolj kompleksnih. Nedavne ameriške raziskave so namreč pokazale, da je to področje klinične medicine zelo zahtevno, ker je delovanje ledvic zelo tesno povezano z delovanjem večine drugih organskih sistemov, transplantacijska medicina pa je še nadgradnja tega.
