Največ, dobra tretjina, je bilo migrantov iz Pakistana, sledijo državljani Alžirije, Afganistana, Maroka, Sirije, Irana, Iraka in Bangladeša. Struktura migrantov je tudi letos podobna, večinoma gre za moške med 18. in 36. letom starosti. Družin je izjemno malo. Morda kakšna iz Sirije ali Iraka.
»Trudimo se biti čim bližje mejni črti, da migrante zaznavamo že na hrvaški strani. Če jih opazimo tam, pokličemo hrvaške varnostne organe, ki poskušajo poskus prihoda preprečiti že na svoji strani,« pripoveduje vodja oddelka za državno mejo in tujce na PU Novo mesto Anton Štubljar.
Razgovor z vsakim
Migranti največkrat potujejo v skupinah petih do desetih oseb. Tistim, ki jih prestrežejo, slovenski policisti najprej odvzamejo prostost in jih varnostno pregledajo, potem pa jih privedejo na najbližjo policijsko postajo. »Policisti so pri svojem delu previdni in dobro obvladajo postopke. V preteklih dveh letih se je zgodil le en manjši incident, ko je migrant odrinil policistko. V resnici niti ni šlo za napad,« pravi Štubljar.
Na policijski postaji migrante pred namestitvijo v prostor za pridržanje še enkrat varnostno pregledajo, potem pa počakajo prevajalca. »Z vsakim opravimo individualni razgovor, v katerem ugotavljamo način in traso potovanja ter morebitne pomočnike in organizatorje,« nadaljuje Štubljar. Večina jih prihaja peš in marsikdo policistom na telefonu kar sam pokaže začrtano pot. Trenutno je najbolj obremenjena Policijska postaja Črnomelj, ker tu do Slovenije vodi najbližja pot iz Velike Kladuše v BiH. Kakih 75 do 80 kilometrov prepešačijo v nekaj dneh. Večinoma se gibljejo ponoči, podnevi pa počivajo. Izogibajo se naseljem in stikom s prebivalstvom in težko jih je odkriti, ker se gibljejo po gozdnatem območju.
Na policijski postaji vsakega migranta identificirajo, kar ni preprosta naloga, saj jih večina potuje brez osebnih listin, fotografirajo, vzamejo prstne odtise in podatke vnesejo v evropski sistem. Preverjajo tudi, ali se med migranti skrivajo žrtve trgovine z ljudmi, posebej so pozorni na elemente, ki bi kazali, da se je kdo boril v tujih vojskah in podobno. »Kakih posebnih ekstremistov ne zaznavamo, večinoma gre za ekonomske migrante,« pravi Štubljar.
Zahtevno delo
Približno desetina prijetih migrantov zaprosi za azil, večina jih rajši sprejme usodo vračanja na Hrvaško. »Na podlagi dvostranskega sporazuma večino migrantov predamo hrvaškim organom. Najavimo število, opravimo skupen ogled lokacije prehoda in potem na dogovorjenem mejnem prehodu še predajo. S hrvaškimi varnostnimi organi sodelujemo zelo dobro, in če so podani vsi dokazi, vračanje poteka gladko,« pravi Štubljar.
Postopki so precej zahtevni, še posebno ko je treba obdelati večje skupine migrantov ali več manjših skupin, saj je vsak postopek nezakonitega prestopa treba voditi posebej, po skupinah, kot so vstopili v državo, pa tujce tudi vračajo hrvaškim organom. »Napak si ne smemo privoščiti, zato je delovna obremenitev povečana in redne naloge lahko trpijo. Imamo pa jasno določene prioritete, tako da je nujno delo policije opravljeno. Kadrovsko se zaradi dodatnih nalog žal nismo krepili, iščemo pa notranje rezerve in pomoč drugih, manj obremenjenih enot,« pojasnjuje Štubljar.
Podatka, koliko enot na terenu varuje mejo, ne razkrije, dodaja pa, da je število policistov v kombinaciji z videonadzorom ustrezno. Z več tehnične opreme bi bilo varovanje lahko še učinkovitejše.