Brez zadrege je priznala, da jo je bilo pred porodom pošteno strah, da pa se spopada tudi z drugimi negativnimi občutki. Kljub temu ima sina Vala, ki ga je rodila 27. aprila, rada in se veseli njegovega napredovanja.
»Moj drugi porod je bil sicer intenzivnejši, a s tremi urami v primerjavi z dvanajstimi v prvo mnogo krajši. Glavne zasluge za to ima predvsem babica Lila, s katero sem se že pred porodom povezala in dogovorila, da bo z menoj. In to je bila najboljša odločitev. Že samo to, da sem vedela, da me v porodnišnici čaka nekdo, ki ga poznam in on pozna mene in moje občutke, me je pomirjalo. Lila je poskrbela, da sem doživela res lepo izkušnjo poroda. Popolnoma sem se ji prepustila in ji zaupala. Poskrbela je za čisto vse in v porodni sobi vzpostavila prijetno in toplo vzdušje,« pravi igralka, ki se je dobro počutila tudi na oddelku. »Tej ljubljanski tovarni otrok nimam kaj očitati. Če me ne bi napadli hormoni, bi z veseljem ostala še kakšen dan v oskrbi,« se smeji.
Naučila se je drugače reševati težave
Igralki je v drugo laže biti mama. »Predvsem pa nimam časa komplicirati in tuhtati, ali naj ravnam tako ali raje tako, nimam časa brskati po spletu. Če imam težavo, pokličem sestro, ki ima pet otrok, in dobim odgovor. Doma je Jonatan, ki me v resnici zdaj potrebuje bolj kot Val. Prvih deset dni sem imela zaradi hormonov kar hudo krizo in sem precej jokala. Ves čas so se mi po glavi motale misli, ali bom lahko imela rada oba otroka,« razlaga.
V takih trenutkih, pa tudi sicer ji na pomoč priskoči njen Jure, ki čuva Vala, da sta z Jonatanom popolnoma sama. »To sva oba močno potrebovala, da sva se unesla v občutkih. Sicer pa starejši brat obožuje mlajšega. Včasih še preveč in je treba paziti, da ga iz svoje ljubezni ne zdrobi. So pa popoldnevi, ko se vrne iz vrtca, polni izzivov. Še posebno če sem sama. Včasih imam v hiši stereo dretje,« ni izgubila smisla za humor.
Maja Martina se zaveda, da nekatere mamice uživajo v prvih mesecih, sama (še) ne. Mogoče tudi zato, ker njena otroka ne spita drugače kot v naročju, zato se včasih počuti kot v zaporu. Laže ji je, ker ta občutek pozna in deluje preventivno. Hitro so začeli sprejemati obiske, tudi kam šli. Z Jonatanom večkrat kam smukneta, pa čeprav samo v knjižnico, trgovino ali opazovat deževne oblake. Zavestno poskrbi, da se ji vsak dan zgodi nekaj lepega in da je čim manj sama. »Zdaj že tudi znam sprejeti pomoč in prositi zanjo, kar je zame velik napredek,« priznava. Tako kot pri Jonatanu bo tudi pri Valu začela že kmalu delati in tega se močno veseli. Pravi, da bo šele takrat zares začela uživati in zacvetela kot mama. »Septembra začnem delati v Špas teatru nov muzikal, julija gremo s predstavo Priznam na gostovanje na Brione, kamor bom vzela vso družino in si bomo naredili krajši dopust. Spet bom Meta v Cvetju v jeseni, pozimi nadaljujem magistrski študij. Skratka, iskreno komaj čakam, da dobim tudi sebe spet nazaj. Dojela in sprejela sem, da nisem ena tistih, ki uživa v vozičkanju, gledanju telenovel in gospodinjenju. Nekaj časa še gre, dokler se mi od osamljenosti in stagnacije ne začne mešati. Jonatana sem dojila dve leti in pol, tako da sem ga imela veliko ob sebi, tudi ko sem delala. Prepričana sem, da je tudi zato tako odprt in živahen otrok, ker je bil veliko med ljudmi. Tako bi rada zaživela tudi z Valom. Malo bo pomagala kakšna varuška, malo babice in bomo plavali skozi to prvo obdobje tako, da bo vsem lepo,« še doda.
