Osebna izkaznica: 73-letni Ivo Vajgl je najstarejši slovenski evropski poslanec in izkušeni diplomat, ki je bil med drugim veleposlanik na Dunaju in na Švedskem. Po poklicu je diplomirani inženir agronomije, med študijem pa se je začel ukvarjati z novinarstvom in bil tudi urednik legendarnih študentskih časopisov Katedra in Tribuna. Kot pravi, je ljubitelj umetnosti in glasbe. V prostem času se rad ukvarja s športom (tenisom, pohodništvom in smučanjem). Govori več tujih jezikov, tudi italijanščino in francoščino. Je poročen oče treh sinov. Evropski poslanec je že od leta 2009, ko je bil prvič izvoljen na listi danes propadle stranke Zares. Na drugih volitvah mu je uspel veliki met v sodelovanju s stranko Desus, ko je bil vnovič izvoljen za evroposlanca.
Če se na začetku dotaknemo kar vprašanja prihodnosti EU ... Velika Britanija zapušča EU, ki je zdaj na razpotju. Juncker je predstavil pet scenarijev, kateri je vam najbližji?
Teh pet scenarijev je začetek, tako kot je bil začetek evropskega diskurza tudi osnutek evropske ustave, ki so jo v Sloveniji pripravili univerzitetni profesorji. Takšne ideje obstajajo tudi drugje. Predsednik evropske liberalne stranke Guy Verhofstadt je pripravil poročilo o tem, kako si predstavlja ustroj EU. Vsekakor bo treba Lizbonsko pogodbo prilagoditi času, ki je drugačen od tistih, ko se je dokument usvarjal. Ta ni predvidela institucij za krizni menedžment v finančni krizi in tudi v primeru obrambnih in varnostnih reakcij EU. Kar se je pokazalo v begunski krizi in tudi krizi odnosov na ravni Vzhod-Zahod in poslabšanju odnosov z Rusijo. Znotraj ekonomskega kriterija, kam kakšna država spada in kako hitro lahko sledi napredku, se je razprava komaj začela. Mislim, da se mora končati z novo konvencijo in tudi izboljšano ustavo.
Koliko je po vašem mnenju kriza EU povezana tudi z vzponom neoliberalizma, deregulacije in vedno večjih neenakosti? Najnovejše Oxfamovo poročilo govori o tem, da ima samo osem ljudi toliko premoženja kot polovica človeštva. Gre za nevzdržen razvoj.
Kriza svetovnega gospodarstva je tudi posledica propada neoliberalizma, ki je dosegel svoje meje. Danes ni treba globoko kopati, da bi se dokopali do te ugotovitve. Potrebni so nov koncept globalnega ekonomskega razvoja in novi mednarodni sporazumi. Prišli smo do absurdne situacije, ko se vsa proizvodnja iz tradicionalnih industrijskih držav seli v države v razvoju, kjer je mogoče izkoriščati delovno silo za nikakršno plačilo. Tudi ko gre za urejanje harmoničnega gospodarskega in bolj pravičnega razvoja, bo treba najti drugačno formulo v mednarodnih odnosih in delovanju mednarodnih institucij.
Ko je bil predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker na srečanju z mladimi v Sloveniji, se je izpostavilo, da so mladi še kako kritični do položaja EU in mladih v njej tudi pri nas, kjer postaja njihov položaj vse bolj nezavidljiv. Zdi se, da EU na tem področju ne more ponuditi pravih rešitev. Kako vi gledate na te probleme?
O statusu upokojencev Ne moremo si zatiskati oči pred množicami bedno plačanih upokojencev, ki se preživljajo s 300, 400 evri na mesec. Vsi vemo, da se tako ne da spodobno živeti.
Pri svojem delu se zavzemam za medgeneracijsko skupno vizijo. Ne moremo delati projekcij razvoja brez tega, da gledamo na mlade in njihove možnosti izobraževanja in zaposlovanja. Hkrati pa si ne moremo zatiskati oči pred množicami bedno plačanih upokojencev, ki se preživljajo s 300, 400 evri na mesec. Vsi vemo, da se tako ne da spodobno živeti. Še posebej pa je to boleče za tiste, ki so v Evropi ustvarjali družbo blagostanja, kot je bilo tudi v Sloveniji. Brez tega, da se spodbudi gospodarski razvoj, ki bo omogočil zaposlovanje mladih, tudi socialnega problema starejših ne bo mogoče rešiti. To sta dve plati iste medalje in vsaka država mora najti svoje rešitve oziroma koncept ter spodbujati izvirne projekte.
Bili ste edini slovenski poslanec, ki je glasoval proti resoluciji zoper propagando EU, ki omenja tudi boj proti ruski propagandi. Kaj je po vašem narobe s to resolucijo, ki je bila sprejeta novembra lani?
Problematična je optika odnosov z Rusijo, ki se opira na to, da je ena stvar aktivna v propagandni ofenzivi, v hekerskih napadih, druga pa naj tega ne bi delala. Tu gre za samoprevaro, vemo, da so šampioni hekerstva in vsega mogočega, kar ponuja sodobna tehnologija Američani. Rusi tu capljajo in delajo približno iste stvari. Ta igra besed, kjer se očrni samo eno stran in govori o njenem moralno nesprejemljivem ravnanju, obenem pa se ne vidi dejanj druge strani, se mi zdi nesprejemljiva, saj ne pelje nikamor. Resolucija o kontra propagandi se mi je zdela, kot prikazen iz časov, ki ga imamo že za seboj. Mislim, da se s propagandnimi prijemi ne bo prišlo do resnice ne zase, niti za druge.
Kot eden od treh slovenskih poslancev ste glasovali tudi proti Ceti in s tem glasovali proti svoji poslanski skupini. Proti sporazumu je svoj podpis proti oddalo kar 3,2 milijona volivcev oziroma skoraj pet odstotkov prebivalstva EU.
Glasoval sem proti, ker je evropska mlada generacija izrazila globoko skeptičnost do tega projekta. Na ulicah so izražali nezadovoljstvo s tem, da se prek Cete izražajo določeni problematični gospodarski koncepti. Na primer na kmetijskem področju z nezdravo hrano, drugačnim obdelovanjem zemlje. Pa tudi zato, ker smo v situaciji, ko ameriška administracija zavrača kakršnekoli prostotrgovinske sporazume. Prek predstavništva v Kanadi pa bi ta podjetja izkoristila prost dostop do ameriškega trga in naših proizvodov, medtem ko se ZDA zapirajo do naših proizvodov.
Tudi naša vlada je pri Ceti popustila pod pritiski in jo sprejela, čeprav sta premier Cerar in gospodarski minister Počivalšek trdila, da je ne bodo podprli, če bo notri mehanizem ICS, prek katerega lahko korporacije tožijo države, ko se zažirajo v njihov dobiček, kar se zgodi praktično ob vsaki regulaciji.
O delu vlade Naša vlada vedno ravna pod vtisom, da jo nekdo zasleduje, da ji nekdo grozi, da jo mora biti nečesa strah.
Naša vlada vedno ravna pod vtisom, da jo nekdo zasleduje, da ji nekdo grozi, da jo mora biti nečesa strah. Ta puhlica, ki se velikokrat uporablja – da Bruselj pritiska in izsiljuje politike slovenskih vlad, ne drži. Bruselj tega še nikoli ni naredil. Najlažje je kazati nekam daleč in kriviti nekoga, prej Beograd, danes Bruselj. Slovenska politika mora temeljiti na samozavesti in tem, kaj lahko proizvedemo in domislimo doma.
V to zgodbo spada tudi vprašanje terana, kjer smo se uprli Evropski komisiji. Nedvomno sicer gre za vsaj simbolno pomembno zadevo, toda zanimivo je, da smo se pri tem uprli, medtem ko pri Ceti, ki bo mnogo bolj določala življenja naših prebivalcev, upora ni bilo.
Na vsako stvar, ki je povezana z drugimi, na vsak sporazum, ki vsebuje tuji interes, se moramo dobro pripraviti. Največkrat se pokaže, da se prepozno angažiramo in vključimo strokovno znanje. Pri teranu je bilo precej zamujanja. Hrvatje, kot nasprotna stran, pa so se pravočasno pripravili, zlobirali in vstopili z nekimi močnejšimi kartami. Ob takšnih stvareh, kot je krajevna znamenitost, je treba iskati skupni interes. Kje bi se lahko predstavili z regionalnim proizvodom, ki bi predstavljal dodano vrednost. Če rečemo, da se teran prideluje samo v Sloveniji, to zadovoljuje naše kulturne potrebe in kriterije, toda ekonomsko to ni prav optimalna rešitev. Nisem za to, da zaradi nekega specifičnega vprašanja postavljamo pod vprašaj odnose z državami.
Meni, da so bili Hrvatje pri zgodbi s teranom veliko bolje pripravljeni. Hkrati je prepričan, da bi tudi brez afere s prisluškovanjem Hrvatje našli razlog za odstop od arbitraže.
Verjetno bo arbitraža, katere odločitev pričakujemo letos, ponovno dodatno zaostrila odnose med državama.
Gre za poseben problem, ki je nastal zaradi »šlampaste« razprave dveh funkcionarjev. Tudi če ne bi bilo te razprave, bi Hrvatje poskušali izigrati dogovor na nek drug način. Dejstvo je, da te arbitraže niso hoteli in so vedno hoteli predstaviti zadevo, kot da so ogroženi njihovi primarni in izvirni interesi. Posebej groteskno se mi zdi, da Hrvaška operira s tem, da so v parlamentu dosegli soglasje vseh političnih strank o zadevi, ki ni nacionalna, ampak mednarodna. Ne more se neki parlament dogovoriti na takšen način, z močnim nacionalističnim nabojem strank, da tak sporazum ne velja.
Slovenija pa bo imela težave, ker Hrvaška ne bo hotela priznati arbitraže. K temu jih bomo težko prisilili, ker mehanizmov za to ni …
To bo zelo težko, ker pravih sankcij za takšno početje ni. Ampak to bo vplivalo na ugled Hrvaške. Nespoštovanje podpisanih sporazumov in kršitev dogovorov ima določeno težo, ki jo Hrvaška ne bo lahko nosila.
S še eno sosedo imamo težave. Deželna ustava avstrijske Koroške oziroma njene spremembe ne predvidevajo slovenščine kot uradnega jezika, kar je sicer zapisano v Avstrijski državni pogodbi, ki pa je Slovenija nikoli ni notificirala. Zakaj je tako?
Od vsega začetka je bila napaka, da nismo notificirali nasledstva po Jugoslaviji kot sopodpisnici Avstrijske državne pogodbe že takoj po osamosvojitvi. To ima svoje razloge v tem, da je Avstrija podpirala naše osamosvajanje in nam ultimativno postavila, da nas ne prepoznava kot naslednice pogodbe, ker naj bi bila ta pogodba zaprtega tipa, v katero ne more vstopiti nobena nova država. Toda Slovenija ni bila nova država, temveč naslednica stare države. Ta diskurz je mogoče voditi, kakor kdo hoče in želi. Zanima pa me politično vprašanje. Nobena država se ne bi odrekla obveze, možnosti in dokumenta, ki ga ima na podlagi mednarodnega prava, da zaščiti svoje mednarodne interese. In Avstrijska državna pogodba je takšna. Vsi dogodki, ki so sledili temu, da se nismo odločili za notifikacijo, potrjujejo, da je v avstrijski politiki nekakšen skorajda zaničevalen odnos do slovenske manjšine. Ne moremo se zanesti, da kljub spremenjenemu odnosu na Koroškem, ne bodo prišli novi Haiderji, ki bodo ponovno obudili negativno zgodbo o Slovencih na Koroškem, kot o motečem faktorju, ki ga je potrebno eliminirati. To je bila namreč avstrijska politika vse od druge svetovne vojne do sedaj.
Kakšna je vloga naših politikov pri tem?
Tudi zadnji obisk predsednika Pahorja na Koroškem je zame potrdil, da z nekimi improvizacijami ne bomo dosegli nič. Objemanje in poljubljanje ter lepe besede ne odtehtajo tega, kar lahko piše v mednarodnem sporazumu. Sem za to, da se v dobrososedskem odnosu pogovarjamo odprto in na ravni enakovrednih partnerjev. Pri nas pa se vedno znova pojavlja občutek, da moramo vsakemu ugajati, da so fotografije pomembnejše od tekstov in je izrečena beseda močnejša od sporazuma. Zame je bilo posebej nesprejemljivo to, da naj bi bili za zaostrovanje razprave o tem, v kakšni obliki bo slovenski jezik prisoten v slovenski ustavi, krivi nekateri slovenski funkcionarji na Koroškem in slovenski mediji. To, da se predsednik Slovenije strinja s takšno oceno, je zame sramotno.
Kako si razlagate to, da naša vlada še vedno noče notificirati pogodbe?
Težko si razlagam, ne najdem logične razlage. Če nekdo reče, da so naši interesi zavarovani, ker avstrijska stran spoštuje in izvaja duha avstrijske pogodbe, si lahko s tem nekaj obrišejo. V mednarodnem pravu velja samo sporazum z datumom in podpisom. Iz obljub že velikokrat ni bilo prav veliko. Smešno je na to opirati odločitev, da ni potrebna notifikacija. Najbrž sicer pri tem ne bi teklo vse gladko, a v nobenem mednarodnem pravnem aktu ni enostavno prišlo do rezultata. Avstrijci zelo dobro vedo, kako so znali uveljaviti svoj interes, ko je šlo za avstrijsko manjšino v Italiji in kakšnih sredstev vse so se poslužili takrat.
O Pahorju: Ni mi všeč, da se iz predsednika moje države norčujejo v mednarodnih medijih.
Omenjali ste tudi predsednika Pahorja. Kako gledate na njegov način opravljanja funkcije?
Njemu je več do oblike in estradne prezentacije. V tem je skorajda izjema v Evropi. Ni mi všeč, da se iz predsednika moje države norčujejo v mednarodnih medijih, a zdi se mi, da precej upravičeno.
Verjetno ga bo na letošnjih predsedniških volitvah zelo težko premagati. Zdi se, da se preostali kandidati raje kar izogibajo soočenju z njim.
Na žalost je tako, da živimo v času populizma, fotografij, ko eni jahajo na konju, goli do pasu (Putin, op. a.), drugi pa počnejo vse možne absurdne stvari za pozornost. Ljudje to interpretirajo dobronamerno. Mogoče se jim zdi, da funkcija predsednika države ni tako pomembna.
Kot piše na vaši spletni strani, ste bili vedno kritični do krivičnih politik, tudi v primeru izbrisanih. Kako danes gledate na politiko naše vlade na področju begunske problematike, gradnjo zidov, možnost kolektivnega zaprtja meje, kar krši mednarodne deklaracije na podoben način, kot jih je država v primeru izbrisanih?
Ko gre za begunce, gre za problem, ki bo še dolgo trajal. Veliko dlje, kot je trajal kolonializem, ki je najprej sprožil revščino držav, ki so bile pod njegovo oblastjo. Še dolgo bomo imeli opraviti s posledicami neokolonialnih vojn, nepremišljenih invazij in napadov na suverene države, kakršni so bili Sirija, Libija, Irak, kar se danes dogaja v Jemnu. Na žalost bo še veliko držav, iz katerih bodo prihajali takšni in drugačni begunci. Najslabša stvar, ki jo lahko pri tem naredi Slovenija, je, da počnemo stvari iz strahu pred tem, kar se hipotetično lahko zgodi. In prav v to se je ujela naša vlada. Mislim, da moramo o vseh teh stvareh razmišljati in ukrepati v okviru skupne politike in ukrepov na ravni EU.
