Novice Svet24

Javne finance se je krpalo tudi na področju študentov. Del zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF-C), sprejetega lanskega novembra, je posegel v ureditev študentskega dela. Najvidnejša sprememba je vključitev študentov v sistem pokojninskega, invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja pa tudi določitev minimalne urne postavke 4,50 evra bruto.

Do uveljavitve ZUJF-a študentje, ki so delali na napotnico, niso imeli nobenih socialnih pravic, medtem ko jim po novem teče delovna doba, prav tako imajo zagotovljeno zavarovanje.

Z zvišanjem cene zaposlovanja študentov naj bi se po vladni logiki zmanjšala brezposelnost in med mladimi naj bi bilo manj prekarnih oblik zaposlovanja. Delodajalci so namreč zaradi nizke cene študentskega dela študente izkoriščali v največji možni meri, tudi na račun mladih diplomirancev. V primeru, ko so lahko izbirali med svežim diplomantom in študentom, so raje izbrali slednjega. Mlajši študentje so torej, vsaj do neke mere, oteževali zaposlitev bivših soimenjakov, ko so ti stopili na trg dela. Iz tod izhajajo tudi vladna hotenja po odpravi anomalij na trgu dela, ena izmed vodilnih idej sprejete zakonodaje. Prek študentskega dela so se opravljale iste naloge, kot bi jih opravljal redno zaposlen človek, razlika je bila le v ceni zaposlovanja.

DELOVNA DOBA

Podrobneje to pomeni, da študent na svojih plečih nosi tudi plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zdravstveno zavarovanje v višini 15,5 odstotka. Delodajalec po novem plača prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 8,85 odstotka, zdravstveno zavarovanje (6,36 %) ter prispevek za poškodbe pri delu in poklicno bolezen, ki znaša 0,53 odstotka. Zadnji del je 16 odstotkov koncesijskih dajatev. 8,41 odstotka gre v proračunski sklad ministrstva, medtem ko prejme Študentska organizacija Slovenije 3,8 odstotka. Enak delež dobijo tudi posredniki, v tem primeru zasebni študentski servisi. Poleg naštetega se obračuna še dodatna koncesijska dajatev dveh odstotkov, ki gre v poseben sklad za izgradnjo študentskih domov in izboljšanje študijskih pogojev na univerzah, realno pa je dotični denar pod kontrolo študentske politične srenje.

Reuters

Izboljšanje delovnih pravic študenta samo po sebi ni slaba namera, vendar se vlada po drugi strani ni dotaknila same organiziranosti študentskega dela, natančneje študentskih servisov in financiranja in transparentnosti krovnih organizacij, torej Študentske organizacije Slovenije in njenih regionalnih klubov. Posrednik med študentom in delodajalcem tako ostajajo večinoma zasebni študentski servisi, medtem ko krovne študentske organizacije še vedno prejemajo del študentovega plačila za financiranje svojih delovanj. O mahinacijah in razmetavanju z denarjem slednjih je v javnosti mnogo zgodb.

Predpostavljamo pa lahko, da je bila ohranitev obstoječe organiziranosti cena, ki jo je morala vlada plačati, da se izogne množičnemu nasprotovanju študentskih organizacij in posledično tudi študentov. Vsakršen občutnejši poseg v organizacijo študentskega dela in poznejši razrez pogače na ravni študentske politike bi namreč nedvomno povzročil močan odpor. Spomnimo se granitnih kock, ki so letele v parlament med protestom študentov zoper prejšnji poskus ureditve študentskega dela.

CENA DELOVNE SILE

Nejevoljo ob spremembah so seveda izrazili tudi delodajalci in njihovi interesni predstavniki, natančneje Gospodarska zbornica Slovenije in Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. Nestrinjanje je popolnoma razumljivo, saj po njihovi logiki vsako izboljšanje plač, ne le študentskih, povzroči množična odpuščanja, propad podjetij ter beg industrije v tujino. Seveda se nič od tega ne zgodi, vedno znova pa se pozablja, da višja plača pomeni več sredstev za potrošnjo, s čimer lahko podjetja svoje izdelke in storitve sploh komu prodajo.

STA

Same spremembe so začele veljati šele s 1. februarjem letos, a po petih mesecih so že vidni prvi rezultati. Glede na podatke študentskih servisov se upad obsega študentskega dela giblje med 10 in 18 odstotki, glede na količino ur opravljenega dela. Svetlejša plat medalje je, da so skupna izplačila študentom za opravljena dela upadla le za 5 odstotkov. Iz navedenega je očitno, kako poceni je bila študentska delovna sila do nedavnega, če lahko tak razkorak med urami in končnim izplačilom povzroči že minimalna bruto postavka 4,50 evra. Predhodna ureditev je bila torej izdatna, državno dovoljena subvencija za gospodarstvo, nova ureditev pa je stanje vsaj malo popravila.

NADALJEVANJE PREKARNOSTI

Kljub temu ima tudi nova zakonodaja svoje pomanjkljivosti. Četudi je študentski delovni sili podelila več pravic, ni odpravila vseh anomalij. Študentsko delo namreč ne predpostavlja dodatkov za nočni delovni čas, prav tako ne pojmuje izplačila kilometrine. V primeru, da bi delodajalec želel kriti slednje, mora študentu preprosto pisati več ur, s čimer pa obenem plača celoten obseg socialnih prispevkov. Seveda se s tem pojavijo primeri, ko študent večji del svoje mezde porabi za gorivo.

Grega Wernig / M24

Različna so tudi mnenja o plačevanju prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po državni logiki je breme porazdeljeno, volk naj bi bil sit in koza cela. V realnosti pa je ravnanje odvisno od delodajalca. Nekateri pokrijejo celoten obseg pokojninskega in invalidskega zavarovanja, drugi le delno, preostali pa celotno breme naložijo študentu. Posledično je od ravnanja delodajalca odvisno, kako bodo študenti občutili novi zakon. Nekateri študentski servisi so sicer opazili, da »izkoriščevalska« podjetja po novem težje najdejo študentsko delovno silo. Če je nova zakonodaja povzročila dvig delavske zavesti med študenti, se ji mora to vsekakor šteti v dobro.

Za končno sodbo o vplivu zakona o uravnoteženju javnih financ na študentsko delo je še prezgodaj. Za temeljito oceno posledic bo treba počakati vsaj eno leto, torej se lahko konkretnejše podatke pričakuje prihodnjega februarja. Kljub temu se lahko že zdaj izpostavi nekaj smernic. Čeprav se je časovni obseg študentskega dela zmanjšal skoraj za petino, se glede na le petodstotni upad izplačanega denarja lahko trdi, da so študentje zdaj plačani bolje. Obenem se z dvigom cene najcenejše delovne sile posredno dvigne vrednost preostale delovne sile. Po drugi strani ostaja več nerazrešenih očitkov državi.

KOMPROMIS S ŠTUDENTSKO POLITIKO

Prvi je seveda popolna odsotnost spremembe organizacije študentskega dela. Tako kot poprej ostajajo posredniki med delodajalci in študenti zasebni servisi z milijonskimi dobički. Od kod odločitev, da del študentske koncesijske dajatve roma v zasebne malhe, namesto da bi bil porabljen za študente same, ni znano.

Grega Wernig / Krater Media

Del problematike predstavljajo tudi študentske organizacije in klubi, ki prav tako dobijo svoj del koncesijske dajatve, denar pa se mestoma porablja nesmotrno. Ali natančneje, pridobljeni denar se ponekod porablja za zasebne dejavnosti brez večje študijske ali družbene vrednosti. Obenem zakon dovoljuje, da študentsko organiziranje šteje med pravne osebe, vendar jih ne opredeli kot osebe javnega prava; njihove dejavnosti ne smejo biti profitne narave, po drugi strani pa se nihče v državnem nadzoru ne želi spustiti v primere odvajanja sredstev v povezane gospodarske družbe. Posledično tudi z novo zakonodajo ostajajo v pravni sivini, polni samoregulacije in brez ostrega nadzora državnih organov.

KRPANJE PREK KOMPROMISOV

Državna nejevolja ob spopadu s študentskimi organizacijami je glede na vsa trenja v družbi sicer popolnoma razumljiva. Država je s sprejetjem ZUJF-C izbrala srednjo pot – ni drezala v sršenje gnezdo študentske srenje, temveč le pristavila svoj piskrček s pobiranjem dajatev. V zameno je ponudila minimalno urno postavko. Študentje, ki so prej delali za nižje postavke, prejmejo zdaj morebiti malo več denarja, razlika pa gre v vedno prazne socialne blagajne.

Študentje, ki so že prej delali po dobrih urnih postavkah, so zdaj bolj ali manj na istem, le da gre delež denarja po novem v vedno prazno socialno blagajno. Za delodajalce se je cena zaposlovanja študentov nedvomno povečala, po drugi strani pa trg ponuja druge oblike prekarne zaposlitve, ki omogočajo ožemanje zaposlenega. Ni se nam treba čuditi podatkom Statističnega urada Republike Slovenije, ki govorijo o skokovitem povečanju števila samozaposlenih v zadnjih letih. Delodajalci torej že vedo za alternative poceni študentski delovni sili, te so tako rekoč na dosegu roke.

STA