Oblakova ima rada družbo, polna je življenjskega optimizma, ima pa tudi srečo, kajti kljub častitljivim letom so njene misli bistre, odlično sliši in vidi, tako da očala natakne le, ko bere časopis.
Dolgo časa je sama skrbela zase in še za druge je kuhala, zadnjih deset let pa je skrb zanjo prevzela hči Nada. »Večino dneva sem pokonci: od pol osmih zjutraj, ko vstanem, do desete ure zvečer, ko grem spat. Rada pomagam, kar morem — nalupim kakšno zelenjavo za kosilo, pa fižol in orehe zbiram. Hči mi po kosilu vedno reče, naj grem malo počivat, ampak je ne ubogam vedno,« navihano pove. Večjih zdravstvenih težav nima, samo kolena je ne držijo več tako kot nekoč. »Še takrat ko smo vsi okoli nje bolni in prehlajeni, njej nič ni,« reče vnukinja Anja in prišepne, da babica redno spremlja poročila na televiziji in tudi nadaljevanke, ki jih vrtijo ob popoldnevih.
S politiko in drugim aktualnim dogajanjem hoče biti bodoča stoletnica na tekočem, zato veliko bere. »Sem kar slabe volje, ker ljudje, ki vodijo našo državo, niso poštenjaki,« je odkrita, omeni, da so bili ljudje v preteklosti veliko složnejši, čeprav so imeli zelo malo dobrin.
Rodila se je v Gorenjem Gradišču v družini Markovič, po domače pri Kovačevih. Kot mlado dekle je služila pri različnih družinah, med vojno je šivala v partizanskih delavnicah v Podstenicah. Srečna je, da je preživela tudi internacijo na Rabu.
Po vojni se je zaposlila v zdravilišču v Dolenjskih Toplicah, najprej je šivala, potem je do upokojitve leta 1961 delala kot sobarica. Tam je spoznala moža Naceta, s katerim sta si ustvarila družino. »Vdova sem od leta 1977, mož je mlad umrl, samo 63 let je bil star.« Čeprav je ostala brez partnerja, ji nikoli ni bilo dolgčas, vedno je našla delo v hiši ali zunaj. Z domačimi se dobro razume, zato ji hčerki Nada in Darinka pa vnuki ter pravnuki radi delajo družbo.
