Dušan M. je po smrti očeta in mame skupaj s sestro podedoval družinsko hišo v Domžalah, v pritličju katere je bil lokal. Ko je bil oče še živ, so v njem opravljali gostinsko dejavnost, pozneje ga je mati dala v najem. Več let je v tem prostoru deloval bar Bacardi, ki ga je vodil Momčilo S. Poslovni odnos je prva leta potekal v skladu s pogodbo. Tudi po smrti mame je Momčilo S. še tri leta redno plačeval svoje obveznosti. Dušan pa se je s sestro zapletel v spor glede dedovanja in zaradi tega ni mogel odpreti računa, kamor bi lahko najemnik nakazoval zapadle obveznosti.
Kaj pravi zakon?
Momčila bi lahko zaradi tega, ker je zavajal Dušana glede plačila najemnine, ovadili zaradi poslovne goljufije. Kazenski zakonik v 228. členu pravi, da se tisti, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, pa nastane za stranko premoženjska škoda, kaznuje z zaporom do petih let. Zaradi izmikanja izvršbi pa zakon pravi: »Tistega, ki se izmika izvršbi in v nasprotju z odločitvijo sodišča skriva, poškoduje ali uničuje premoženje, lahko sodišče kaznuje s kaznijo 10.000 evrov.«
Kot rešitev je Momčilo predlagal odprtje modrega varčevanja na svoje ime, kamor bi vplačeval zapadle najemnine, ki bi jih, ko bi se zadeve glede dedovanja uredile, prenakazal. Da redno izpolnjuje svoje obveznosti, je nato vsak mesec dokazoval z izpiski iz banke. A čez nekaj časa se je izkazalo, da denar roma na različne račune: »Nekega dne sem opazil, da je na izpisku namesto njegovega imena ime njegove žene. Ko sem ga povprašal, kaj se dogaja, je njeno ime enostavno prečrtal in z roko napisal svojega. A ker se tudi številke niso ujemale, sem videl, da je nekaj hudo narobe. No, čez čas pa so se vplačila enostavno nehala,« nam razloži Dušan. Ko je Momčila povprašal, kdaj in kako misli dolgove poravnati, je dobil le odgovor, ki ga razumejo vsi prebivalci bivše skupne države in širše: »Možeš da mi popušiš k…«
»Priporočam, da gospod vloži izvršbo in naj bo vztrajen. Dokler je dolžnik živ, je upanje.« Natalija Zupan, direktorica EOS KSI
Ko je Momčilo lansko leto odhajal iz lokala, je sicer obljubil, da bo plačal glavnico brez obresti, s čimer se je načelno strinjal tudi Dušan, a naslednji dan ga je čakala le kuverta s ključi, o bivšem najemniku in njegovem denarju pa ne duha ne sluha. V lokalu je za njim ostalo pravo razdejanje, čeprav mu pogodba nalaga, da bi ga moral pustiti v stanju, kot ga je prejel. Namesto tega je potrgal stenske obloge, uničil tla, inštalacije in strope.
»Kaj naj storim zdaj? Naj sodne odločbe dam v okvir in jih obesim na steno?« Dušan M.
Ko smo poskušali izvedeti, kaj Dušanu sploh še preostane, smo poklicali na podjetje EOS, ki se ukvarja z upravljanjem terjatev. Direktorica Natalija Zupan je celotno zgodbo pokomentirala z besedami: »No, le osebni stečaj dolžnika še manjka, pa je zgodba popolna. Takega izmikanja je v Sloveniji ogromno.« Izvemo, da na tak način v naši državi ogromno Slovencev ostane brez denarja, ki jim pripada. Zanima nas tudi, če bi lahko Dušan svojo terjatev prodal, a, kot nam pove gospa Zupan, pri nas legalnih podjetij, ki bi odkupovala take terjatve, ni. »Veste, to se v glavnem dogaja na sivem trgu, ki ni reguliran. In tam se lahko zadeve le še bolj zapletejo.« Poudari, da se je treba držati zakonov: »Priporočam, da gospod vloži izvršbo in naj bo vztrajen. Dokler je dolžnik živ, je upanje. Pogosto je prav čas odločilen.«
Medtem sta Dušan in njegova soproga na robu obupa. »Po vseh teh živčnih vojnah in trpljenju si želim le nekakšnega zadoščenja. Ali ni logično, da če mi je nekdo dolžan in mi ne plača, da gre nato vsaj v zapor?«
