Slovenija

Gabriela že deset let bije bitko s prometnim ministrstvom

Gabrijel Toplak
7. 8. 2014, 19.03
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

Ker je železniška proga od stanovanjske hiše oddaljena le kakšnih 30 metrov, se posledice nenehnih tresljajev že pošteno kažejo tako v notranjosti kot na zunanjosti hiše.

Potem ko je mislila, da bo lahko po dedovanju hiše od svoje matere in selitvi iz mesta na podeželje jesen življenja preživljala nadvse mirno, se je 62-letna Gabriela Kranjc iz Slivnice pri Mariboru pošteno uštela.

Že več kot 10 let ona in sosedje bijejo srdit boj s pristojnimi službami prometnega ministrstva. Gabriela je nanje naslovila že številne pozive in prošnje, saj ji promet na bližnji železniški progi, ki je od njene hiše oddaljena okoli 30 metrov, povzroča sive lase. »Želela bi samo protihrupno zaščito ali pravično denarno odškodnino. Železniška proga iz Maribora proti Zidanemu Mostu je nadvse prometna. Ko sem bila še majhna, je tod peljalo le kakšnih pet vlakov dnevno, zdaj pa jih pelje 160. Štela sem jih in ugotovila, da vozijo skoraj vsakih šest minut,« pojasnjuje Kranjčeva. Dodaja, da je zunaj hiše nemogoče posedati, saj se, ko mimo hiše pelje vlak, ne slišijo, nadvse hrupno pa je tudi v notranjosti hiše.

»Vse se trese. Tresljaji so že povzročili okvaro televizorja, ki ga sploh ne slišim, če imam odprto okno. Številne razpoke so se pojavile na dvorišču in po stenah hiše,« pravi sogovornica, ki jo najbolj čudi dejstvo, da so se predstavniki pristojnih služb, ki so si razmere ogledali na terenu, sicer strinjali z njenimi pritožbami, saj so ugotovili čezmerno raven hrupa, a se v vseh teh letih ni zgodilo še nič. »Hrup je tako močan, da domači kar naprej iščemo rešitve, kako ga omejiti. Odločili smo se za nasad cipres in drugega drevja vzdolž železniške proge, a ne zaleže,« poudarja Kranjčeva.

Zaradi bližine železniške proge so morali vrt prestaviti za hišo, saj, tako Kranjčeva, na njem ni uspevalo ničesar. Nezadovoljstvo tamkajšnjih stanovalcev pa stopnjujejo še zapornice, ki se večkrat pokvarijo ali celo prehitro spustijo, da pred njimi čakajo po 15 minut in več, vlaka pa v tistem času ni od nikoder. »Tudi okolica prehoda ni vzdrževana. Trava je visoka, v njej so poleti podgane, kače, polži, mrčes in podobno, zato si ne upam na sprehod,« je dejala Kranjčeva in sklenila, da živi tako rekoč na železniški postaji.