»Rodil sem se v posebnih časih, na koncu Slovenije, ki je bila takrat STO (Svobodno tržaško ozemlje). Do leta 1955 smo živeli tik ob meji, na Škofijah, nato pa smo se preselili v Koper, kjer sem se začel spogledovati z glasbo. Starši so me že kot dečka vpisali v glasbeno šolo, kjer sem se začel učiti igrati rog. Pri tem me je podpiral in spodbujal odlični pedagog Ivan Šček. Po petih letih vadbe na rog sem končal glasbeno šolo in se zaljubil še v kitaro,« se tistih lepih časov spominja Tulio, ki je že od otroštva rad prepeval ob radiu, v šolskem zboru ter s Kameleoni sodeloval kot solist in bobnar.
Vztrajni samouk
»Sem samouk tako v petju kot igranju bobnov. Leta 1965 smo ustanovili Kameleone, leto pozneje pa sem že dobil nagrado za najboljšega pevca na tekmovanju VIS v Zagrebu, Kameleoni pa smo zmagali. Obstaja zabavna anekdota, kako sem prišel h Kameleonom. Danilo Kocjančič, Jadran Ogrin in Marjan Malikovič so že imeli skupino. Imenovali so se The Splendid stars. Imeli so bobnarja, ki so mu določili pogoj, da mora kupiti bobne. Delal je za tekočim trakom v Tomosu in namesto bobnov si je raje kupil moped. To jih je razjezilo in odločili so se, da poiščejo človeka, ki bi bil pripravljen investirati v bobne. Moj bratranec je bil sošolec Danila in Marjana in je predlagal mene. Do takrat sem igral rog v glasbeni šoli in v Pihalnem orkestru Koper. Čeprav nisem takoj kupil bobnov, so me kot dobrega pevca sprejeli. Namesto bobnov sem imel prazno škatlo pralnega praška Dash, palčke pa sem sam mizarsko obdelal iz neke letve. Namesto na činele sem tolkel po stolu. Kmalu sem si pri pihalnem orkestru sposodil še en mali boben, za katerega sem naredil nožni pedal iz spiral starega električnega štedilnika. Spirale so bile nadomestilo za vzmet. Precej slabo nadomestilo, moram priznati. Tako smo vadili vse poletje,« se spominja Tulio in dodaja, da so bili tisto res lepi časi, koncerti so se vrstili, oni pa so igrali in uživali. To lepo obdobje je prekinilo obvezno služenje vojaščine, kjer pa je tudi nastopal v vojaškem ansamblu. Na srečo ga niso poslali na drugi konec Jugoslavije, temveč je bil blizu doma, v Ilirski Bistrici, kar mu je bilo v veliko zadovoljstvo.
Prelomni trenutki
Legendarna koprska skupina je mladino osvobajala idejnega in kulturnega monumentalizma povojne Jugoslavije in ji ponudila glasbo, ki je bila v ušesih tedanje oblasti dekadentna. S Kameleoni je tedanja generacija občutila »drugačno« mladost in spoznavala svet. Tulio je še danes ponosen na tedanje dosežke. Sploh ker po izobrazbi sploh ni povsem glasbenik, temveč je v Kopru končal kovinarsko šolo. Po končani vojaščini v JLA se je pridružil še eni legendarni glasbeni skupini – Faraonom. Leta 1972 je skupino zapustil, se preselil v Nemčijo in se tam izučil za strojnega ključavničarja. V Nemčiji se je tudi redno zaposlil, oženil in dobil hčerko Esther, ob tem pa občasno igral in pel v različnih zasedbah po Evropi.
»Igral sem po barih, kabaretih, diskotekah, hotelih z različnimi skupinami in vsakovrstno glasbo. Po skoraj četrt stoletja mi je bilo tujine dovolj. Vrnil sem se v Slovenijo in se lotil novih izzivov. Bil sem ustanovni član skupine Halo in z našo uspešnico Anita ni nikoli postal ponovno prepoznaven na slovenskih glasbenih odrih. Vendar se samo od prvih mest po glasbenih lestvicah ni dalo živeti. Ker ni bilo dovolj zaslužka, sem se odločil in ustanovil še skupino Yesterday, s katero smo pretežno preigravali pesmi šestdesetih, sedemdesetih let za plesne prireditve. Premamil me je tudi radijski mikrofon in začel sem voditi zelo poslušano in uspešno oddajo Večno zelene melodije. Za radijskim mikrofonom na Radiu Koper sem preživel kar šestnajst let. V tem času sem se posvetil bolj samostojni karieri, kot pevec, predvsem na festivalih. Hkrati sem nastopal z različnimi zasedbami, kot so OniTulijo, pa z lokalnimi bandi in kar nekaj let nastopam v duetu z Marinom Legovičem, nastopal sem ob spremljavi Big bandov in zadnji dve leti z ITAcustica, kjer preigravamo canzone italiana,« je vsestransko aktiven.
Starejši nis(m)o za staro šaro
S skladbo Ko samota boli je leta 1999 osvojil nagrado za najboljšo interpretacijo na festivalu Melodije morja in sonca. Nato so sledili še mnogi uspešni projekti. V letu 2002 je spet nastopil na festivalu Melodije morja in sonca, tokrat s popevko Pokaži, kaj znaš. Naslednja leta je sam ali ob spremljavi glasbenih kolegov stal na odrih najuglednejših slovenskih glasbenih festivalov, kadar pa se mu ponudi priložnost, Tulio z veseljem zapoje in razveseljuje ljudi. Ima zelo širok repertoar za še tako izbirčno občinstvo. Le nekoliko je jezen, ker ne cenijo dovolj starejših glasbenikov, ki pa imajo še veliko za dati občinstvu. »Vesel sem, da mi glasilke služijo bolje kot kadar koli prej, in uživam, ko me ljudje pridejo poslušat,« je zadovoljen. Redno pa si tudi polni baterije: »Večino prostega časa prespim, obiskujem fitnes, grem na nordijsko hojo, rad kuham in dobro jem. Zdravje mi dobro služi, čeprav moram malo več energije vložiti v njegovo ohranjanje,« se smeji.
»Ker mislim še naprej nastopati, sem nazadnje posnel dve pesmi – Tramontana in Ljubezni ni dobro. Avtorja sta Zdenko Cotič in Drago Mislej, posneto pa je bilo v studiu Parametrik z Gabrom Radojevičem. Obe pesmi sta tudi na YouTubu. Želim si z bolj rockersko obarvano skupino uprizoriti koncertno turnejo po Sloveniji z avtorskim, antološko prirejenim repertoarjem, pa tudi kakšna iz mladosti bo vmes. Kar zadeva zgodovino, je bila pred kratkim na TV Slovenija premiera dokumentarca o Kameleonih. Film pa bo šel tudi v kinodvorane in na dokumentarne festivale. Jaz pa čakam na nastope, ki se jih veselim in bi jih rad s polno energije posredoval slovenskemu občinstvu.«
