Ko omenimo legendarno animirano mojstrovino Levji kralj (The Lion King) iz leta 1994, mnoge od nas prevzame nostalgija. To je tisti dragulj, ki ga je ustvarila Walt Disney Pictures in ki še danes vzbuja enake občutke občudovanja in ganjenosti. Film je tedaj požel vrsto najvišjih priznanj, zlasti za glasbo, ki sta jo v zmagovitem tandemu ustvarila Elton John in Hans Zimmer.
Po tridesetih letih se zgodba vrača, vendar v povsem drugačni luči – kot predfilm, kot preteklost, ki tlakuje pot zgodbi, ki smo jo nekoč poznali. Film Mufasa: Levji kralj (Mufasa: The Lion King) nam ponovno osvetli starodavno legendo. Rafiki jo pripoveduje mladi Kiariki, hčerki Simbe in Nale, medtem ko Timon in Pumba s svojim značilnim humorjem dodatno oživljata trenutke.
Zgodba se odvija skozi prebliske spominov, ki nas odpeljejo v čas, ko je bil Mufasa še osiroteli mladič – samoten, ranljiv, izgubljen. V tem težkem obdobju sreča dobrosrčnega leva Taka, dediča kraljevske linije. To naključno srečanje sproži mogočno potovanje, kjer posamezniki, vsak s svojo neponovljivo zgodbo, iščejo svojo usodo.
Film, ki ga je režiral Barry Jenkins, združuje mojstrstvo tehnike snemanja v živo s fotorealistično računalniško animacijo, kar ustvarja povsem nov vizualni spektakel. Producenta Adele Romanski in Mark Ceryak, ob podpori izvršnega producenta Petra Tobyansena, skupaj s hišo Walt Disney ustvarjajo nekaj svežega, a prežetega s starim duhom.
Glasbo je tokrat prispevala Lin-Manuel Miranda (pesmi-songe), Dave Metzger pa filmsko partituro. Metzger je Disneyjev prekaljeni ustvarjalec, čigar orkestracije poznamo iz filmov, kot so Ledenega kraljestvo (Frozen), Moana, Želja (Wish), Tarzan in Jane ter broadwajske varianti Levjega kralja izpred treh desetletij. Njegov ustvarjalni pečat se čuti tudi v tej različici, ki pa kljub veličastni produkciji morda ne doseže čarobnosti izvirnika – a vendar, če zamižimo na eno oko, nas bo ta nova priredba zlahka odnesla v čarobni svet afriške savane kot nekoč.
