Morda je nastopil čas, da svoje izzive še dodatno obogatim in se znova poglobim v svet knjige, kamor rad v resnici pobegnem pred suhoparnostjo stvarstva in uradniškimi dolžnostmi, ki jih birokratski sistem pričakuje, da jih vestno izpolnjujem v deželici pod Alpami. Na obzorju se mi ponuja nov list – svež papir, sicer hommage ustvarjalno gibljivim letom. Navadno ta papir prenese vse: vse moje tegobe, izpovedi, slavja in veselja. Ker bom konec leta odpihnil začetek tridesetih, se želim dostojno posloviti od mladosti, ki so jo zaznamovale dragocene izkušnje vse tja med petindvajsetim in devetindvajsetim letom. To sem nenazadnje tedensko prežvekoval v kolumnah, ki niso le odsev moje narave, temveč živ dokaz raznobarvnih digresij nekega človeka.

Svet gledam v upanju, da ga bom nekoč spreminjal, in sanjarim, da mi bo to enkrat tudi uspelo. Nekoč mi je neki pisatelj dejal, naj rešujem svoje probleme s peresom, pa bom morda zanetil iskro, ki bi ljudi spodbudila, da odložijo orožje in iskreno pogledajo sočloveka v oči. Nič ni lepšega od rojstva lepega. Lepo je lahko abstraktno, celo nedemokratično in prazno, vendar je bilo pri meni vselej polno, strastno in izrazito. Pred vami bo kmalu hvalnica prijateljstvu, ljubezni, sanjarjenju, odrekanju in medkulturnemu spoštovanju. Tlakoval sem to pot in pri njej bom vselej vztrajal.