V začetku sedemdesetih, ko se je kemija v glasbeni navezi skrhala, pa še zdravje mu ni prizanašalo, mu je spodneslo tla pod nogami. »Tole ne bo večno.« Mladenič je moral pri dvajsetih in nekaj prekalibrirati svoj smoter.
Naloge se je lotil v jeziku, ki ga je najbolje poznal – v glasbi. Nastala je plošča Harvest, legendarna kompilacija mirnih, akustičnih in intimnih osebnih iskanj novega bistva. Kar je dal Mark Avrelij v Meditacijah filozofom, je Neil Young namenil rokenrolu s Harvest. Kot smetana albuma, jedro in srž Youngovih meditacij se je od tam v zgodovino kitarske muzike vpisala folkrock himna Heart of Gold.
Pred dnevi se je po dolgem boju z boleznijo poslovil Cene. Res, po jebeno dolgi bitki. Cene je bil Rokov foter, Rok pa moj dolgoletni prijatelj in glasbeni tovariš. Muzika je kot vojska, soborce zlepi za celo življenje in z Rokom sva osnovala najin prvi resen bend. Skupaj sva posnela prvi komad, prvo plato, prvi video, prvič stopila na oder, prvič igrala v tujini, prvič skupaj najela kombi za na špil, prvič stagedivala, prvič dobila honorar za nastop, prvič slišala svoj komad na radiu … In pri vseh prvih poskusih je bil v kadru vedno Cene. Podpiral, plačeval, fural, težil, vzgajal, hranil, tankal, šraufal, kupoval, popravljal, predvsem pa veroval, v kar smo bili in kar smo se mulci nadejali postati.
V svetu, kjer so vsi grebli zase in je vsak preračunljivo dilal naklonjenost za protiusluge, potrditev in zmago, je Cene kar tako dajal od sebe. OK, štekam, mi smo imeli v ekipi vendarle njegovega sina, ampak tip je bil tako podporen do vseh. Še Roglič pravi, da je bil prav Cene tisti, ki ga je brcnil v rit in postavil s skakalnih dil na kolo, ker je v njem videl asa, ko so še vsi ostali zavijali z očmi.
Cene je bil tudi predan stari rocker in Youngov fan. Še posebej ljuba mu je bila Heart of Gold. Avtor v njej opisuje, kako išče zlato srce, da hrepeni po nesebičnosti in da v iskanju potuje po vsem svetu, da vneto rudari za bistvom. Predvsem pa izreče strah, da mu bo na poti zmanjkalo časa. Med vrsticami se vpraša, ali zlato srce morda nosi v lastnih prsih, ali sam dovolj prispeva k plemenitosti človeštva.
Kako se je z leti izšlo Youngu v izmeri srčne žlahtnosti, ne vem. Mi je pa brez kančka dvoma jasno, da bi v inventuri lastne človečnosti moralo prav Cenetu prisluhniti vsaj toliko človeštva, kolikor nas je za svoj kompas vzelo pesem Heart of Gold: »I want to live, I want to give.«
