No, nečesa pa ji ni uspelo dokončati letos, čeprav si je to želela – Sirene pt. 2. A vsaj prvo pesem z albuma, ki bo luč sveta predvidoma ugledal v prvi polovici prihodnjega leta, je že poslala v svet. Pri pesmi Mama je bila gostja srbska raperka Micka Lifa, posvečena pa je njeni evrovizijski družini. Prihodnje leto jo čaka turneja po Evropi, še prej pa pripravlja zanimiv koncert čez dober teden v Kinu Šiška.
Leto se zaključuje in za tabo je zelo zanimivo leto. Kako bi ga povzela?
To je bilo najboljše, a hkrati najslabše leto v mojem življenju … oboje. Daleč najboljše, a se je zgodilo tudi nekaj stvari, ki se mi še nikoli niso. Zato je bilo tudi stresno leto. Evrovizija je bila vrhunec, imela sem tudi glavno vlogo v operi. Te predstave si bom zapomnila za vse življenje. Letos sem imela tudi zdravstvene težave. Seveda vsi veliki dogodki prinesejo cel kup stresorjev, ampak mislim, da se še nobeno leto nisem toliko naučila o sebi, glasbi in industriji kot letos.
Kaj te je najbolj zaznamovalo?
Nedvomno Evrovizija in to, da sem prvič dosegla občinstvo tudi zunaj Slovenije. Nekakšen okenček se mi je odprl, da lahko zdaj začnem prihajati ven iz tega slovenskega okvirčka. Evrovizija je super priložnost, odpre ti ogromno vrat, ampak ti moraš potem stopiti skozi ta vrata in kaj prinesti ter pokazati. Mogoče sem najbolj hvaležna za to, da sem spoznala veliko ljudi, glasbenikov, umetnikov na splošno, z različnih področij, s katerimi lahko zdaj sodelujem in razvijam svojo glasbo še naprej. Mislim, da je to ena izmed stvari, po katerih si bom najbolj zapomnila Evrovizijo – po ljudeh, ki sem jih na tej poti spoznala.
No, rekla si, da je treba potem res stopiti skozi vrata. Koliko ti je to uspelo in ali si to izkoristila?
Da, sem izkoristila. Nedvomno bi se sicer zdaj drugače lotila vsega skupaj. Ko sem se pripravljala na Emo, sem vedela, da moram razmišljati o tem, kaj bom delala na Evroviziji, in ne kaj bom delala na Emi. Vendar nisem razmišljala, da moram, ko grem na Evrovizijo, razmišljati, kaj bom delala po Evroviziji. In tudi o tem, koliko dela še čaka izvajalca. Ogromno, ogromno, ogromno dela je, ne samo za tem nastopom, ampak z načrtovanjem vseh stvari okoli, ki se dogajajo. Še vedno ves čas tudi ustvarjaš svojo glasbo, zato da ne rečeš, ko stopiš z evrovizijskega odra: 'Nimam vam kaj pokazati.' Zagotovo sem to priložnost izkoristila. Odpirajo se mi nove smeri in zelo trdo delam, a ne morem reči, da sem jo izkoristila, kolikor sem lahko. Nedvomno bi lahko še iz kakšnih drugih smeri, ampak v tistem času, ko so se mi priložnosti pokazale, sem jih pač izkoristila, kakor sem jih takrat najbolj znala.
Tvoja evrovizijska družina ti je dala vzdevek Mama, še pesem imaš s tem naslovom. Zakaj Mama?
To je bilo kar malo interno, je nekakšen sleng evrovizijskih oboževalcev. Menda so vsakič, ko so me videli z mojimi plesalci, bili ti kot nekakšna bitja zraven mene. Zato sem jaz »Mother and they're my children« (Mama in oni so moji otroci, op. p.) in potem so oboževalci še sebe poimenovali »Children« (otroci, op. p.). Mislim, da je to sleng skupnosti LGBTQ. Zelo sem hvaležna za podporo te skupnosti in temu primerno sem potem napisala pesem z naslovom Mama.
In to pesem si predstavila na zanimivem prostoru, če mu lahko tako rečemo – na paradi ponosa v Beogradu, ki ne velja za najbolj odprto mesto.
Beograd je zdaj postalo mesto, ki ga velikokrat obiščem. Nekako sem se tam povezala z veliko glasbeniki, in čeprav mogoče Beograd glede tega ne velja za najbolj odprto mesto, je bila izkušnja parade ponosa v Beogradu neverjetna. In navsezadnje tudi v Zagrebu, kjer sem prav tako pela, in Ljubljani. Tam sem res čutila ljubezen in podporo, ne glede na to, kako drugače mogoče mesto deluje. Jaz sem se vedno tam počutila zelo varno, zelo sprejeto. Mislim, da so ljudje tam še vedno veliko bolj odprti, kar zadeva žanre in glasbo na splošno, kot pri nas.
V bistvu zaključuješ ne samo evrovizijsko leto, ampak tudi 10. obletnico kariere. Si akademsko izobražena, ustvarjaš glasbo, ki si jo želiš … Kako gledaš na to desetletje?
Zelo mi je čudno, da je minilo že deset let. Stara sem 28 let, kar pomeni, da sem pri osemnajstih izdala prvo pesem. Tako mlada sem bila. Zelo sem se iskala in res rastla, odraščala skozi glasbo. To mi je zelo zanimivo, ker mislim, da se veliko ljudi niti ne zaveda, kako mlada sem bila, ko sem izdala Jadra, mojo prvo pesem. Mislim pa, da sem se bila letos tudi zaradi Evrovizije prisiljena še pospešeno razvijati – v glasbenem smislu, in da sem zdaj res našla svojo smer. Veliko bolj jasno sem začrtala, kaj hočem in kako se želim izražati.
In za pravi konec leta, te 21. decembra čaka poseben koncert v Kinu Šiška.
To je zame eden najpomembnejših koncertov do zdaj, zato ker bom stala na odru tudi z malo drugačno zasedbo – z zasedbo, za katero menim, da ima največji smisel za glasbo, ki jo trenutno ustvarjam. Rada bi naredila nekakšen spektakel, ampak bolj zvočni. Rada bi, da se prepleta filmska orkestralna glasba, ki mi je bila vedno blizu, z elektronskim zvokom, in menim, da bom s svojo zasedbo to dosegla. S tega vidika bo koncert nekaj posebnega, ker bo mogoče zvok malo drugačen, kot so ga bili vajeni moji poslušalci.
