Sedemnajstega novembra bo v Križankah znova na ogled drama 3 Sestre Remix. Režiser Ivica Buljan in DJ Jamirko, ki v živo ustvarja zvočno kuliso, sta poskrbela za drzno in sodobno reinterpretacijo drame Antona Pavloviča Čehova, pri čemer sta izpostavila ključna vprašanja, kot so možnost doseganja prave sreče v dobi instant zadovoljstva, soočanje z neizpolnjenimi življenjskimi pričakovanji in vloga umetnosti v svetu, ki je zaslepljen s površinsko srečo. V vlogah najstarejše in srednje sestre Olge in Maše nastopata Aleksandra Balmazović in Saša Pavlin Stošić, ki smo ju povabili pred mikrofon.
V predstavi ob Kaji Petrovič igrata naslovni vlogi. Ste se med študijem tudi povezale kot sestre?
Aleksandra: Med študijem je bilo bolj malo časa za intenzivnejšo povezavo in spoznavanje, a v tako intenzivnem študiju, kot smo ga imeli, se pod časovnim pritiskom igralci hitro razgalimo ter se pokažemo v več plasteh. Vklopiš vse čute in registre ter se čim bolj poskušaš odpreti, kjer je treba v dobro procesa, ter zapreti tam, kjer se hitro zabriše črta med zasebnostjo in performativno intimnostjo.
Saša: Dramaturgija Treh sester temelji na kontrastih v odnosih. Aleksandra, Kaja in jaz smo igralke različnih generacij in zato precej drugačne ter zelo samosvoje tako na odru kot v življenju. Predstava je nastala brez scenskih elementov in rekvizitov, kar pomeni, da smo se v ustvarjalnem procesu lahko naslonile in zanesle samo druga na drugo. V kratkem procesu nam je ljubezenski trikotnik treh sester, ki se zapleta ter razpleta, ki je poln trkov in sprave, vsekakor zlezel pod kožo, da smo se kot Čehovove sestre, ki so si na začetku drame tako različne in tuje druga drugi, na koncu pa se v ljubezni in skrbi povežejo v eno, tudi me na takšen način sestrsko povezale v procesu nastajanja te predstave.
Kaj najbolj občudujeta druga pri drugi?
Saša: Cenim in občudujem njuno osebno in umetniško unikatnost. Čeprav sta bili včasih za mojo unikatnost pravi »pain in the ass« (prava nadloga, op. p.), haha. Ampak to je tisto, kar cenim. Da sta me sprovocirali, premikali moje meje in svetove – na bolje!
Aleksandra: Sašo sem poznala od prej, bili sva že skupaj v študijskem procesu, Kaje pa ne. Saša je karizmatična, lepa, divja, seksi, strastna ženska z otroško radovednostjo in zagrizeno, brez rezerve se bori za svoja stališča, kar je meni blizu. Kaja pa je, se mi zdi, tudi izjemno samosvoja, v smislu, da ima neko nenavadno odrsko prezenco in svoj avtentični gledališki izraz, način, kako se giba ter kako na odru izžareva energijo lika, kako se zlije s karakterjem, mi je bil fascinanten. Ženska guma. (smeh)
Po čem bi rekli, da sta najbolj podobni in po čem najmanj podobni svojemu liku?
Aleksandra: Olgo sem v sebi iskala skozi del ženstvenosti, ki sem jo v enem delu svojega življenja izživela, tu jo čutim v nenehnem hrepenenju, vonju po ljubezni, želji, da stvari drži pod kontrolo, pa ji ne uspeva, in obupu zaradi nezmožnosti realiziranja njenega »scenarija«. Njeno togost, strogost, požrtvovalnost in zapiranje srca zaradi popolne predanosti sestram in njihovi skrbi, v njenem poosebljanju mame in očeta, pa sem iskala v drugih delih svojih zaprtih predalov.
Saša: V ustvarjalnem procesu svoje vloge poskušam lik čim bolj ponotranjiti. V tem raziskovanju vedno iščem stične točke, da lahko lik čim bolj avtentično zaživi skozi mene, in če sem v tem uspešna, je malo odstopanj med mano in likom, ki ga uprizarjam. Mašina ognjevitost je brez dvoma tudi ena mojih glavnih karakternih lastnosti, največja razlika med nama pa je, da jaz nisem poročena, hahaha.
Študij je bil zelo naporen tudi fizično. Kako sta se pripravljali nanj v tem smislu?
Saša: Ta ustvarjalni proces je bil nor vlakec smrti. Ste kdaj bili v Gardalandu in se peljali z vlakcem smrti, ampak ne s tistim navadnim, na katerem lepo priklenjen sediš z nogami, vpetimi v voziček, temveč s tistim, v katerem ti cel trup binglja v zraku, medtem ko te premetava iz prostega pada levo in desno, in zaradi popolnoma nove izkušnje adrenalina ne veš ali si evforičen ali boš bruhal? No takšen občutek je bil. Dramaturginja Manca Sevšek Majeršič nas je povabila in posedla v to norost, Ivica Buljan nas je mojstrsko peljal skozi noro kratek in njegov genialen proces, skupaj pa sta nas pripeljala do premiere 3 Sestre Remix »nahajpane« in »napaljene«, da bi vsi v ekipi takoj šli še en krog!
Aleksandra: Študij je bil res intenziven. Fizično in psihično. Vaje so bile zaradi že omenjene časovne stiske in nesinhroniziranih urnikov igralcev, ki smo bili tudi na drugih projektih, celodnevne. Ivica je z neverjetno prilagodljivostjo, umirjenostjo, da nas je včasih že plašila, in potrpljenjem vse to brezhibno vodil. Maestro, ki drži niti, in tudi če se mu zatresejo, tega nihče ne občuti. Za igralca se mi zdi zelo pomembno, da je v vsakem trenutku, obdobju oziroma življenjski fazi fizično pripravljen, v dobri formi, ravno zaradi projektov, ki ne tolerirajo časa za priprave. Treba je biti fit, da lahko zdrži tudi psiha. Vsak proces bolj zahtevne ali večje vloge je popolna čustvena in fizična angažiranost, predanost, ki te zahteva celotnega, hkrati moraš delovati v drugih sferah vsakdanjika.
Ivica Buljan in DJ Jamirko sta pri reinterpretaciji Čehovove drame izpostavila ključna vprašanja, kot so možnost doseganja prave sreče v dobi instant zadovoljstva, soočanje z neizpolnjenimi življenjskimi pričakovanji in vloga umetnosti v svetu, ki je zaslepljen s površinsko srečo. Kaj vaju osrečuje?
Aleksandra: Sreča je zame v dobrem humorju, v težavi, ki jo rešim z lahkotnostjo, v prepreki, ki jo prebrodim s humorjem in drug zagrenjen obraz obrnem v nasmeh, negativnost v pozitivnost, novo spoznanje, nov dovtip, nova razrešena filozofska enačba ... Lahko je igra z otroki, družinsko potovanje, družinsko kosilo, tek v naravi, potovanje na luno, sanjarjenje, fantaziranje ali samo pitje kave in gledanje v ljudi, gledanje sončnega vzhoda, zahoda, živali, ki skačejo in se veselijo vsega, kar smo mi v izobilju že zdavnaj pozabili. Res globoko verjamem, da izobilje ne prinaša sreče, prinaša zavist, strah, razpad v mikro in makro svetu. Današnja družba pa sili v konformizem in oportunizem. A da zaključim s srečo: sreča je, ko imaš dobre ljudi okrog sebe. Takrat si bogat. Enostavno, a tako težko. Nobelovec Ivo Andrič pa pravi: »Čudno je, kako malo potrebujemo, da bi bili srečni, še bolj čudno pa je, kako pogosto nam ravno to malo manjka.«
Saša: Kot bi rekla Maša: »Živeti in ne vedeti, zakaj žerjavi letijo, zakaj so zvezde na nebu, zakaj se rojevajo otroci. Ali veš, zakaj živiš, ali pa je vse skupaj ista prazna slama.« Najboljši občutek je, ko se premakneš z mrtve točke, ko ustvarjaš. Ko si v projektih, ki premikajo in odpirajo nove svetove, ter z ljudmi, ki te navdihujejo. Stalnica pa je moj Cigo, ki me gnjavi, dokler nisem v svojem elementu.
