Alex Volasko je eden od mladih umetnikov, ki so na domači glasbeni sceni izjemno ustvarjalni. Ne le da prepeva, pesmi (in besedila) tudi napiše ter producira – za druge in seveda zase. Te dni je še kako ponosen na svoj najnovejši projekt Zvezdogleda, ki ga je zvesti publiki predstavil na prijetnem glasbenem večeru na Ljubljanskem gradu.

Vaš predzadnji album se je imenoval Zatišje. Če se ne motim, vaše življenje ni bilo ravno zatišje, kajne?
Res je, morda je ironija ravno v naslovu. To paradoksalno nasprotje, koliko ene energije in zgodb, tenzij sem držal v sebi. Na zunaj zatišje, na znotraj vihar. In seveda, moje življenje je bilo v tistem času razburkano, kot nikoli prej. Želel sem si zatišja, nastal je album in vesel sem, da sem lahko izlil iz sebe praktično vse, kar sem takrat čutil.

Od njega sta minili dve leti. Kaj vse se je v tem času glasbeno zgodilo pri vas?
Dve leti zvenita kot veliko časa, vendar je pri meni minilo v trenutku. Veliko je bilo lepih vtisov, a zdi se mi, da je v meni zorelo veliko novih idej. Najprej sem se moral pomiriti, ustaliti, umiriti misli in nekoliko pogledati vase, svoje napake. Zapostavljal sem svoje glasbeno udejstvovanje in prav noro sem čutil potrebo, da vse te melodije in zgodbe dobijo tudi fizično obliko. V tem času je bilo posnetih kar nekaj spotov, preizkusil sem se v narodnozabavnih vižah, našel sem nekaj novih strasti in vse to je mogoče slišati na najnovejšem albumu Zvezdogleda. Lahko bi rekli, da sem kar malo zrl v vesolje – tisto zunaj in tisto znotraj nas.

Omenili ste nov album, nam lahko razkrijete kaj več?
Uf, ja. Pesmi so posnete, album pa je od 10. novembra na voljo na vseh pretočnih glasbenih in spletnih platformah. Na njem je mnogo potencialnih singlov, ki bodo dobili video obliko, a lepo korak za korakom. Ponosen sem na prehojeno pot v zadnjih dveh letih, predvsem pa sem iz srca najgloblje hvaležen svoji ekipi izjemnih glasbenikov, pravih virtuozov, ki mi pomagajo sooblikovati pesmi in jim dati tisto nekaj več.

Izbrali ste ime Zvezdogleda? To mi diši po dvojini ...
Zadal sem si težko nalogo v rodilniku, kajne? Da, zvezdogleda. Ugotovil sem, da v skladbi malce narobe naglasim drugi »e«, ampak mi je zelo všeč. Zdelo se je naravno in tudi – kdo pa ne pravi, da zvezde prav tako ne gledajo nas? Dvojina je nekaj najlepšega, kar slovenski jezik premore. Hkrati definira neki medsebojen odnos, ki zares ni omejen. Lahko sta prijatelja, zaljubljenca, naključna mimoidoča ..., a oba se znajdeta pod istimi zvezdami. Mi vsi smo rojeni pod istim nebom, a v dvojini tudi samota dobi prav poseben pomen.

Rok Deželak

Kaj vse bomo slišali na novem albumu?
Na novem albumu je 11 pesmi, ki so ... Hja, žanrsko raznolike. Vidi se, da sem bil eno leto zelo »zamorjen«, če lahko tako opišem, in nato so se začele dogajati lepše stvari. Odpirati so se začela vrata, prepustil sem se drugačnim silam, ki so mi z nečutimi dotiki ovile srce. Pesmi so nekakšen dualizem – vesolje okoli nas in vesolje v nas. Opisujejo brezsežno neskončnost zvezd in hkrati naših src, ki pa se prav pod temi zvezdami skupaj zlivajo v eno celoto.

Tudi sicer radi pogledate v nebo, med zvezde?
Obožujem gledanje v nebo. Tako majhnega se počutim, a tako brez problemov. Zvezde so tako daleč stran, a tako prelepi biseri, ki krasijo nebo. Sploh se ne zavedamo, kako srečni smo lahko, da živimo. Najsi bo nekaj let ali stoletij, začel sem ceniti vsako minuto, ki jo imam v življenju. Morda bi bilo na svetu veliko manj konfliktov, če bi namesto drug v drugega pogled usmerjali proti zvezdam. Verjamem, da se tam skriva tudi marsikateri odgovor. Zato, seveda, zrem v zvezde in se jim prepustim nositi v svoji bleščeči svetlobi.

Kaj pa ustvarjanje za druge glasbenike, namreč ogromno pesmi je podpisanih z vašim imenom?
Priznam, da zadnje pol leta delo za druge močno zapostavljam, a sem jim to tudi razložil in niso hudi name. Upam. Nekako sem se ujel v začarani krog, ko niti ne čutim pravih energij, melodij, besedil, ki bi jih lahko podaril drugim. Verjetno zdaj spet začenjam več ustvarjati, saj se besedila pišejo in melodije nastajajo, a zdaj je prioriteta moj album, moje zgodbe. Na to ne želim gledati egoistično, toda zdi se mi prav do lastne ustvarjalnosti, da jadram na tem zanosu in se nekoliko bolj posvečam sebi.

Ste kdaj prešteli vse pesmi, ki ste jih napisali?
Mislim, da je trenutna številka okoli 250, ampak zares nimam evidence. Ideje pridejo in grejo, za svoje pesmi pa lahko povem, da jih imam okoli 50 – če seveda ne štejem kakšne mladostniške »sekret« poezije. Zelo sem ponosen na vse pesmi, predvsem so mi všeč tiste, ki smo jih izvajali s simfoničnim orkestrom, pa tudi tiste, ki so dobile prav posebno mesto pri ljudeh ter jih vedno z veseljem pojejo z menoj.

Rok Deželak

Kdaj ste najbolj ustvarjalni?
Sem nočna ptica. Nekaj drugačnega je v tem, pa niti sam ne vem, kaj. Vem, da mnogi glasbeniki svoje partnerice/-je spravljajo ob živce z nočnim delom, a morda je to poklicna deformacija. Ko se svet umiri, tudi ustvarjalce prevzame neka spokojnost, ki nam daje navdih in zbistri srca ter misli. Spat hodim med 2. in 3. uro zjutraj, včasih pa me zmanjka že pred 22. uro zvečer. Redko prej. Haha, ali zdaj vidite, zakaj pišem o zvezdah? Podnevi jih namreč ni videti.

Pred vrati je najlepši čas v letu, imate že kakšne načrte?
Ne vem, ali bi temu rekel ravno najlepši čas v letu, sploh pri nas v mestih, kjer so ulice polne nekega slabega kompromisa neznosne vlage in zasoljenih pločnikov. Da, zdi se mi, da svet decembra malce ponori in se nato januarja umirja, a to je nekakšen cikel življenja, kajne? Zame je najlepši čas leta, ko sem lahko sam z naravo, tečem po travnatih poteh ali pa tistih šumečih, polnih listja. Obožujem tek in sprehode, december pa za to ni najbolj prijeten mesec. Seveda ne bom rekel ne povabilu na kuhančka in dobri merici kostanja.

Poročili se ne boste še enkrat ali pač?
Prav zabava me, da marsikdo ne more mimo tega vprašanja. Niti slučajno ne razmišljam o tem, da se na neki točki ne bi spet zagnal v zakonski stan. Rad imam rutino in mirnost v domačem okolju, čeprav lahko občasno delujem malo na raketni pogon. Narejen sem na vse ali nič ter še vedno verjamem v pravo, iskreno in ljubečo ljubezen, ki lahko ostane prisotna vse življenje. Koliko parov gre narazen, koliko se jih pobota, koliko se jih poroči in koliko jih za vselej prekine stike ... Ključno je medsebojno spoštovanje, najhujši strup pa je posesivnost. Lastiti si absolutno ne sme nihče nikogar, kar pa ne pomeni, da mu nikoli ne da občutka pripadnosti. V današnjih časih je iskreno ljubezen res težko najti. Pomislite, toliko ponudbe, pa toliko povpraševanja. Vsi hrepenimo, a storiti včasih nismo pripravljeni tistih pravih korakov v medsebojno harmonijo. Morda moj album koga vsekakor opogumi in povabi svojo ljubezen gledat zvezde. Obljubim, da je biti Zvezdogleda res enkratna izkušnja.