Tradicionalna rock postava, obogatena s harmoniko, pihali in trobili, edinstven glasbeni izraz in ubesediljena po eni strani zabava in lepi dnevi v življenju, po drugi pa težaški vsakdan zasavskega delavskega razreda – vse to so značilnosti, ki jih držijo med najbolj prepoznavnimi rock sestavi pri nas. Kaj vse pripravljajo ob obletnici, ki jo bodo uradno obeležili 5. oktobra v Kinu Šiška v Ljubljani, nam je zaupal basist Mitja Tori.
Kako se je sploh začela vaša glasbena zgodba?
Sredi osemdesetih prejšnjega stoletja smo kitarist Ivo Vidergar, harmonikar/klaviaturist Jure Tori in jaz (Mitja Tori) že imeli bend s svojimi vrstniki, vendar je počasi razpadal. Vsak je imel svoje interese, pa kakšen je šel še v vojsko ... skratka ostali smo sami trije in še bobnar Borut Peskar. Vlado Poredoš pa je nekaj let pred tem tudi že imel bend, ki se je celo imenoval Orlek, a je tudi razpadel. Pa smo mu rekli (Vladu Poredošu), če se nam pridruži, in se je. Junija 1989 smo posneli prve demo posnetke na takratnem Radiu Trbovlje. In tako se je začelo. Prvi koncert smo imeli v avli Kulturnega centra Delavski dom Zagorje, in sicer 28. novembra 1989.
Od kod pa ime?
Vlado je stanoval na Orleku, vadili smo na našem vikendu na Orleku, ime je bilo nezveneče, kar nam je bilo všeč, in smo rekli, zakaj ne bi bili Orlek.
Se je skupina v tem času, kar se članov tiče, veliko spremenila?
Vlado in midva z bratom Juretom sva ves čas v bendu, Ivo je vmes imel nekaj let pavze, pred osmimi leti pa se je vrnil in bend je dobil spet nov zagon, novo energijo. Za začetnega člana štejemo še pozavnista Ečota Matkota, ki je zraven od leta 1992, ko smo začeli igrati na koncertih s pihalci. Sicer pa je saksofonist Kristijan Adamlje v bendu že od leta 2005, kar je tudi že skoraj 20 let. Trobentač Jan Adamek pa je leta 2012 zamenjal preminulega trobentača Janeza Torija, ki je bil sicer iz prvotne zasedbe. Drugi pa so se menjali, največ bobnarji. Trenutno sta v zasedbi še kitarist, Vladov sin, Samo Poredoš ter bobnar David Slatinek iz Velenja.
Kaj pa prva uspešnica?
Mislim, da je bila to pesem Laubitch Walz. Pesem, ki je opisovala zanimivega knapa, ki je rad pripovedoval zgodbe in seveda močno pretiraval ob tem. Vlado je te njegove zgodbe in njegovo pojavo spisal v verze in je nastala ta pesem, ki se je predvsem vrtela na lokalnem radiu. Prva prava uspešnica pa je bila leta 1995 Adijo knapi, ki je še vedno eden največjih hitov na koncertih in je nekakšna oda rudarjem, ki so četrt stoletja rudarili po zasavskih rovih. Verjetno pa nas mnogi poznajo po najpopularnejši pesmi Ko so lipe cvetele.
Mimogrede, nedavno so bile tu Melodije morja in sonca, vi pa ste že pred leti ustvarili Melodije smoga in premoga. Verjetno vaša melodija ne govori lahkotne poletne zgodbe, kajne?
V bistvu smo vedno želeli biti neka protiutež mainstreamu in komercialnim zadevam. Tudi naslov te kasete, druga kaseta je to bila, je zato tak, obenem je tudi opisala tri zasavske doline, ki so bile polne smoga od kurjenja s premogom. Naša besedila so humorna, pa tudi težka včasih, saj so odraz težkega delavskega rudarskega vsakdana v naših krajih.
Kateri glasbeni žanr je sicer značilen za skupino Orlek?
Hm, težko je reči. Nekaj časa so nas opisovali kot folk punk polka rock, čeprav smo v te žanre vmes mešali še marsikaj, od jazza, dixilanda, metala ... pa še kaj verjetno. Nato se je našel Zdenko Matoz, ki je leta 2009 napisal knjigo o nas, ob naši 20-letnici, in jo naslovil kar Orlek 20 let knap'n'rolla. Ta beseda zajame vse žanre, ki jih združujemo. Bistvo našega ustvarjanja je to, da vsak, ki je v bendu, doda svoj stil skladbi, ki jo pripravljamo. Se ne omejujemo žanrsko, ampak skušamo z različnimi žanri tudi v eni skladbi le najti neko smiselno poslušljivo celoto, ki da dobri melodiji dodatno energijo in s tem veselje na koncertih. (smeh)
Kateri pa je vaš najprepoznavnejši inštrument, glede na to, da ste inštrumentalna zasedba?
Verjetno harmonika ali pa kar trobilno-pihalna sekcija. Po tem se razlikujemo od klasičnih rock bendov.
Kako pa ste se prilagodili spremembam v glasbeni industriji v zadnjih 35 letih, če sploh?
Z glasbo se vedno držimo tega, da delamo to in tako, kot nam je všeč. Seveda pa so vplivi glasbe iz prejšnjih časov in tudi zdajšnjega časa. Ves čas. Čeprav se bistveno res nismo spremenili, bolj je pomembno prilagajanje predvsem v marketinškem smislu, da se v zadnjem času vedno več promoviramo preko socialnih omrežij, ker je v tradicionalnih medijih vedno težje dobiti svoj prostor za objavo novic, na radiu novih pesmi, na TV-jih novih videov ... Medijski prostor se spreminja, in če želimo obstati na sceni, moramo nekako priti do poslušalcev. No, v začetku smo delali kasete, potem CD-je, zdaj je aktualno že spletno pretakanje glasbe. Letos smo celo naredili poizkus in videospot za pesem Moja boginja, ki je tudi na novem albumu 3.5 Polnomastno, s pomočjo umetne inteligence.
Kako pa ste vplivali na slovensko glasbeno sceno?
Ko smo v devetdesetih v rock glasbo vpletli harmoniko ter trobilce in pihalce, je bilo to na slovenski glasbeni sceni nekaj novega in po tem je bilo vedno več harmonike slišati tudi na radiih. Ker prej je veljala harmonika za narodnozabavne ansamble in je bila znak nekakšne nazadnjaškosti. Mislim, da je z nami dobila nov pomen, da smo utrli pot harmoniki tudi v druge žanre.
Kateri je bil vaš največji bodisi koncertni ali glasbeni dogodek?
Težko je izpostaviti en dogodek, en koncert ali eno turnejo. Veliko je bilo tega. Lahko kar rečemo, da smo poleg okoli tisoč koncertov skoraj sto koncertov naredili v tujini. Po Evropi (Nemčija, Poljska, Madžarska, Avstrija, BiH, Makedonija, Hrvaška, Rusija …). Morda izpostavimo koncert v Rudolstadtu leta 1998, ki nam bo za vedno ostal v spominu po hudi žurki in 10.000 prodanih vstopnicah, ZDA dve turneji (2002 in 2006), obakrat smo igrali v kultnem klubu C.B.G.B v New Yorku, koncert na Musikfestu v Betlehemu pa je TV Pensylvania predvajala v živo in je bilo več kot 600.000 gledalcev. Turneja po Avstraliji in Novi Zelandiji leta 2000, Pakistan 2005, Kitajska 2008, Južna Amerika 2012 (Brazilija, Argentina, Urugvaj) ter v istem letu še Rusija ..., leta 2013 smo celo igrali v Evropskem parlamentu v Bruslju.
Katera je bila najtežja preizkušnja, s katero se je skupina Orlek soočila?
Kako dobiti člane benda, da zmorejo vse obveznosti, od vaj, snemanj, snemanj videospotov, koncertov, medijskih obveznosti.
Kakšni pa so načrti za naprej?
Naše ustvarjanje, koncertiranje je naša pot. Želimo nadaljevati to pot, to pomeni delati nove pesmi, jih igrati na koncertih, zabavati ljudi še vrsto let. Seveda vmes izdamo tudi CD-je, snemamo videospote, mnoge takšne zabavne, vedno želimo narediti nekaj novega, drugačnega in zanimivega.
