Za vnukinjo Slavka Avsenika sta glasba in petje del družinske tradicije ter vsakdana. Začela je z očetom Gregorjem in z bratom Sašem ter njegovim ansamblom, sedaj pa je pa spremljevalna pevka pri Janu Plestenjaku in v bendu Gregorja Ravnika ter že sedmo leto članica vokalnega orkestra Perpetuum Jazzile. Na samostojni poti pa je nedavno predstavila pop pesem s pridihom countryja z naslovom Nedelja, veliko pozornosti pa je požela tudi na nedavnem festivalu Melodije morja in sonca, na katerem je s skladbo Nisem več edina osvojila četrto mesto.
Kako ste zadovoljni z uvrstitvijo na MMS? Ste kaj razočarani?
Iskreno sem zelo zadovoljna. Zavedam se namreč, da so bila zraven močna glasbena imena, tako da si zmage nisem niti predstavljala, no, ne, da si je nisem predstavljala, seveda, da si želiš in da verjameš v to možnost, ampak mislim, da je boljše manj pričakovati, pa si potem bolj pozitivno presenečen. Zelo sem zadovoljna tudi zato, ker so bili glasovi na čisto vseh področjih, se pravi tako od žirije kot od radiev, od televizijskih gledalcev in iz Avditorija. Poleg tega je bil to moj prvi takšen nastop na festivalu. Ljudje me še niso spoznali v takšni zvrsti, tudi sama v njej ne nastopam dosti, tako da je bil tudi zame to nekakšen začetek morebitne nove poti.
Kot ste že omenili, je pesem odmik od country zvokov, s katerimi ste se predstavili pri zadnjem singlu Nedelja. Ste se zdaj našli bolj v teh pop vodah ali se boste prepuščali navdihom oziroma skladbam, ki vas bodo našle?
Mislim, da veliko glasbenikov določeno obdobje išče svoj jaz. Nikoli si nisem predstavljala, da bi bila moja samostojna glasbena pot izključno v narodnozabavni glasbi. Vedno me je tudi bolj vleklo v pop. S countryjem pri pesmi Nedelja me je malo okužil moj partner Anže Langus Petrović – Dagi, ker je velik ljubitelj te glasbe, pa tudi sama sem pri tem našla neke vzporednice oziroma bom raje rekla povezovalni most med slovensko, našo folk glasbo, in popom.
Petje vam je bilo položeno v zibelko, pojete tudi z bratom Sašem, Janom Plestenjakom in v Perpetuum Jazzile, ni pa to vaš poklic, saj ste razredničarka 5. razreda v osnovni šoli v Lescah. Kako to?
V najstniških letih, ko že malo razmišljaš o prihodnosti, o tem, kaj bo tvoj poklic, se mi je zdelo, da bo pretežko živeti izključno od glasbe. Za zdaj se je izkazalo, da sem čutila prav. Je pa res, da več ko ustvarjaš, več se obrača, tako da bom videla, kaj mi bodo prinesla leta. Da se ne bi ukvarjala s petjem, pa nikoli ni bilo zares vprašanje, ker sem vedela, da je to enostavno del mene. Sem ga pa dojemala kot hobi. V srednjo šolo sem se zato vpisala na fotografijo, potem pa sem šla na Pedagoško fakulteto. Nato pa sem v neki fazi ugotovila, da je tisto, kar me najbolj veseli in v čemer bi se rada najbolj izpopolnila, petje.
Vas je dedek Slavko še slišal peti?
Ne. To se je tako čudno izšlo, oziroma je bilo tako očitno namenjeno. Leta 2015, ko se je poslovil, sem dejansko šele začela zares nastopati. Moj prvi javni nastop je bil avgusta 2015 na Festivalu Avsenik, on pa je umrl julija, se pravi en mesec prej. Tako da sem po tihem upala, ko sem vadila in se pripravljala na festival, da me bo slišal in da bo začutil tudi ponos, da še vnukinja izvaja njegovo glasbo naprej. Me pa ta izkušnja ni preveč potrla, ker sem ga ob tem čutila ob sebi, obenem pa me je tudi mirilo, da mogoče je še boljše tako, da se nisem preveč obremenjevala, kaj si bo mislil, se mi je pa zdelo, da je ponosen name, kjerkoli že je.
Po čem se dedka najbolj spominjate?
Najbolj se ga spomnim, ko je prihajal k nam v Begunje. Z mamo sta prišla vsak dan razen ob ponedeljkih, saj je bila aktivna v galeriji, on je bil pa v dnevni sobi in se je po svoje zamotil. Rad je gledal dokumentarne oddaje, sploh o živalih, to ga je zelo zanimalo. Potem je imel pa vedno običaj, da je šel na sprehod, je imel prav eno svojo pot. Spominjam se tudi raznih druženj, največ za praznike in rojstne dneve.
Se je takrat tudi pelo in igralo?
Marsikdo si predstavlja, da se v glasbeni družini ves čas igra in poje, a se to nikoli ni zgodilo, razen za en božič, ko smo otroci na pobudo staršev za ata in za mamo pripravili Sveto noč in je vsak nekaj odigral ali zapel: jaz sem pela, brat Sašo je igral na harmoniko, brat Aleš na saksofon, sestra Nataša in bratranec Blaž pa na klaviature. Najmlajša dva, brat Primož in sestrična Polona pa sta plesala.
Je bil dedek zadovoljen?
Ja, seveda. Vsi so bili zelo navdušeni.
Ste kdaj čutili pritisk svojega priimka?
Zelo različna obdobja so bila. V osnovni šoli se niti nisem zavedala, kaj ta priimek pomeni v naši državi, mogoče sem bila tudi premajhna. Skozi srednjo šolo sem malo bolj začela to čutiti, ker so profesorji temu namenili nekaj pozornosti v smislu: »O, vi ste vnukinja Slavka Avsenika!« Sem pa imela hvala bogu več pozitivnih izkušenj kot negativnih. Generacije pred mano, se pravi moj oče in bratje, pa so imeli nasprotne izkušnje, takrat to ni bilo tako lepo sprejeto. Kdaj mi je bilo seveda tudi malo nerodno, saj so se včasih kakšne sošolke tudi malo norca delale iz tega, ampak je bilo vse bolj v nekem hecu. Se pa te pozornosti sama nikoli nisem hotela zares preveč navzeti. Zato se rajši predstavim samo kot Monika, ker sem tudi kot oseba takšna, da ne maram riniti v ospredje ali se ponašati s stvarmi. Dostikrat se tudi zgodi, da ljudje zaradi priimka od mene na nastopih pričakujejo, da bom pela narodnozabavne pesmi. Zdaj sem imela recimo v Bohinju poletni večer z Moniko Avsenik, na katerem smo ponovili program s plesnih večerov iz leta 2019, na katerih smo igrali tuje in slovenske uspešnice popularne glasbe. Našlo se je kar nekaj domačinov, ki so prišli do mene in me prosili, kljub temu da sem imela za sabo bend, ne ansambla, kar je vseeno razlika, naj še kakšno Avsenikovo zapojem. In sem se samo za glavo prijela, saj sem vedela, da ti fantje tega ne znajo in da od mene žal ne bodo dobili »Avsenika«. Tako da me je to spet izučilo, da si moram dodati v svoj program vsaj dva komada tudi od dedka, da imam to vedno s sabo. Očitno je tudi to del moje vizitke in moram tudi ta del zadovoljiti pri poslušalcih.
Niste pa nikoli razmišljali, da bi si v izogib temu nadeli umetniško ime?
Prav po tem koncertu sem si rekla, da bi si očitno morala dati neko umetniško ime za te nastope. Saj razumem ljudi, ko vidiš priimek, ga avtomatsko povežeš z narodnozabavno glasbo, nekateri pa so me videli tudi peti z Ansamblom Saša Avsenika. Marsikdo zato misli, da sem njihova članica, a nisem. Nikoli nisem bila njihova pevka, vedno so imeli svojo. Sem zgolj projektna za kakšne večje koncerte. Recimo v tujini smo bili večkrat skupaj na turnejah pa v Cankarjevem domu sem bila kot gostja. Pela bom tudi na Festivalu Avsenik, ki bo 23., 24. in 25. avgusta. To je dogodek, ki zelo poveže celo družino, ker se drugače zaradi obveznosti bolj malo vidimo. V ta projekt smo namreč vpeti vsi. Brat Aleš je po očetu prevzel tudi umetniško vodstvo, pri tem pa mu veliko pomaga tudi moj partner Anže. Sašo je glavni nastopajoči, naš paradni konj, ki vleče vse skupaj naprej. Oče se sicer trudi biti vedno bolj iz ozadja, ampak je absolutno še vedno zelo pomemben člen cele verige in tudi nastopa ter pomaga pri organizaciji. Mama je v računovodstvu in ima čez tudi bilance. Sestra je za šankom, brat Primož pa streže.
Koliko pa za vaš pedigre vedo učenci, ki jih poučujete kot razredničarka 5. razreda v osnovni šoli v Lescah?
Dve leti nazaj, ko sem začela delati na šoli, sem imela enega učenca, ki je bil oboževalec Avsenikove glasbe in je bil res prisrčen, tako da mi je ostal v zelo lepem spominu, ker me je zelo presenetilo, da otrok v 5. razredu posluša narodnozabavno glasbo, letos pa jim je bilo vse skupaj malo bolj smešno. Ne dojemajo tega še tako zares. Tudi poslušajo bolj ameriški pop, rap in drugo popularno glasbo. Saj smo konec koncev to v tej starosti tudi mi največ poslušali. Je pa res, da se narodnozabavna glasba vse bolj približuje tudi mlajšim generacijam.
Se jo tudi vi otrokom trudite približati oziroma jim na splošno predstaviti več slovenske glasbe?
Seveda. Trudim se, da bi odkrili malo več slovenske glasbe, saj imajo mogoče premalokrat sploh možnost slišati slovensko glasbo, konec koncev tudi na radiih bolj ali manj slišimo tujo in potem s tem odraščajo, čeprav imamo ogromno kvalitetne slovenske glasbe različnih zvrsti.
Del nje je tudi vaš partner Anže. Sta se tudi spoznala zaradi glasbe?
Da. Spoznala sva se pred šestimi leti na dogodku Simfonična ekstaza, ki ga je organiziral Rok Golob na Kongresnem trgu v Ljubljani. On je bil zraven kot del benda, jaz pa sem pela v Perpetuum Jazzile. Potem sva si začela pisati in se postopoma tudi dobivati. Tako da naju je glasba dejansko združila in še vedno naju zelo povezuje in dopolnjuje.
Skupaj nastopata tudi pri Janu Plestenjaku …
… Res je. Oba se sicer zavedava, da prav preveč tičati skupaj tudi ne smeva in da mora vseeno imeti vsak tudi kakšen svoj projekt. Ko sva začenjala, je bil on že del benda Jana Plestenjaka, jaz pa takrat niti pomislila nisem na to, da bi bila njihova pevka, v tistem času so imeli tudi samo moško zasedbo. Po koroni pa je Jan večkrat izrazil željo, da bi imel spremljevalno pevko, ki bi z njim odpela tudi duete. Pri teh pogovorih sem bila večkrat zraven in sem ob tem razmišljala, da mi je ta glasba všeč, da se znajdem na spremljevalnih vokalih, da mi je to dobro početi. A ko sem poslušala Jana, sem si mislila, da nisem prava zanj, ker si je predstavljal malo drugačno, verjetno tudi malo bolj seksapilno žensko na odru poleg sebe. A ko kar nista našla prave osebe, sem si rekla: »Nič, če se sama zase ne bom postavila, se noben drug ne bo.« In sem prosila Anžeta za Janovo številko, saj sem se hotela sama zmeniti. Kar dolgo sva debatirala. Najbolj ga je skrbelo, da se ne bom ustrašila, ko bo treba stopiti naprej, potem pa to, da bi se z Anžetom skregala. A sem mu odvrnila, da sva oba tako profesionalna, da se zavedava, da je treba oddelati svoje in ne pokazati tega. Sva bila kdaj tudi skregana na špilu, pa sva dobro skrila.
Kakšni pa so še vaši načrti za naprej?
V čim krajšem času si želim izdati album, ker se mi zdi, da je to neki pečat oziroma nekaj, kar glasbenik želi pustiti za sabo. Dogodki in koncerti minejo, album pa ostane. Za zdaj so sicer pesmi zelo raznolike, tako da upam, da bom v kratkem ugotovila, v katero smer me najbolj vleče. Sama imam res rada glasbo, in če sta mi pesem ali pa neko sodelovanje všeč, mi je čisto vseeno, ali je to pop ali je narodnozabavna glasba, ali je malo bolj rock ali je popevka, vem pa, da je za ljudi lažje, če imajo vseeno malo bolj definirano usmeritev, da vedo, kaj pričakovati.
