Petra Marc je na Televiziji Slovenija zaposlena več kot deset let. Od začetka je usmerjena v zunanjepolitične teme. Zadnja leta predvsem v obrambne (je tudi magistrica obramboslovja) – vse od Slovenske vojske do razmerja svetovnih geopolitičnih sil in dogajanja na kriznih žariščih.
13. junija je bil na TV SLO 1 ob 21.10 premierno predvajan njen dokumentarec z naslovom Mednarodna obzorja: Panika vzhoda, za potrebe katerega sta s snemalcem Žigo Gašperinom prepotovala Finsko, Litvo in Poljsko, da bi ugotovila, kako resna je grožnja iz Rusije in kako jo dojema lokalno prebivalstvo.
Kakšni so vajini zaključki? Kdo od njih se najbolj boji in kdo je najbolj pripravljen?
Nekaj manj kot 20 dni sva s snemalcem Žigo Gašperinom preživela v omenjenih treh državah. Najbolj presenečena sem bila nad dejstvom, da ne na Finskem ne v Litvi ne na Poljskem nisem srečala niti enega človeka – govorim tako o ljudeh na ulicah kot tudi o profesorjih, analitikih, novinarjih, politikih in pripadnikih vojaških struktur –, ki Rusije ne dojema kot grožnjo. Vsi poudarjajo, da zgodovine niso pozabili in je nikoli ne bodo ter da so bolj mirni, ker spadajo v Evropsko unijo in zvezo Nato. Glede pripravljenosti pa bi lahko rekla, da so ukrepi v vseh treh državah podobni. Finska, denimo, ima zaklonišča, ki so v urejena do zadnje podrobnosti. Litva ima meji z Belorusijo in rusko eksklavo Kaliningradom popolnoma zagrajeni, Poljska pa dviga obrambne izdatke in modernizira vojsko. So pa omenjeni ukrepi do določene mere prisotni v vseh treh državah, ob njih pa posamezne države dodajajo še nekatere.
Ste želeli povprašati ali pa celo ste tudi koga na ruski strani?
V dokumentarni oddaji se sprašujem oziroma raziskujem občutke vzhodne Evrope po več kot dveh letih vojne v Ukrajini. Panika vzhoda se torej ne osredotoča na politiko Zahoda proti Rusiji in obrnjeno, ampak za občutke Evropejcev, ki živijo na tem delu stare celine. Ideja za dokumentarni film je vzklila zaradi dodobra spremenjene geostrategije na severu in vzhodu Evrope po vstopu Finske in Švedske v Nato. Želela sem ugotoviti, ali to v vzhodne članice Evrope prinaša večji občutek varnosti. Osredotočila sem se torej na tri države, ki imajo mejo bodisi z Rusijo bodisi rusko zaveznico Belorusijo bodisi Ukrajino.
Pričakujete kakšen ruski odziv po oddaji?
Ne. Kot vedno pa bo tudi tokrat odzivov zagotovo veliko. V informativnem programu RTV Slovenija to ni nobena posebnost.
Vas je kaj strah morebitnega izbruha 3. svetovne vojne?
Strah je pretežka beseda. Težko je sicer napovedati razvoj dogodkov v prihodnjih letih, veliko je odvisno od razpleta vojne v Ukrajini. Upam, da evropski politiki, odločevalci in vojaški strategi preigravajo vse možne scenarije in so pripravljeni na kakršenkoli razplet dogodkov. Upam, da bo na neki točki vendarle prevladala modrost, mir v Ukrajini je nujno doseči čim prej.
Se vam zdi Nato, kakršen je, sploh še relevanten, ga kdo sploh še jemlje resno? Kakšen bi moral biti po vašem, da bi ga?
Nato je največja obrambna zveza na svetu, ki obstaja že 75 let, nastal pa je na pogorišču druge svetovne vojne, zato bi bil težko ne relevanten. Številni so celo prepričani, da je organizacija od 24. 2. 2022, torej od začetka obsežne ruske invazije v Ukrajino, še vplivnejša. Kot vsak sistem, ki vključuje tako veliko število držav, tudi ta najverjetneje potrebuje prenovo, reorganizacijo, ampak menim, da v trenutnih razmerah v Evropi in svetu, o tem, ali je dobro, da Nato obstaja ali ne, nima smisla razglabljati.
Kako pa gledate na to, da veliko držav še vedno ni pripravljenih dati dveh odstotkov BDP za obrambo?
Leta 2023 je zahtevani cilj dveh odstotkov BDP za obrambo izpolnilo 11 držav, med njimi so vse tri države, ki jih obravnavam v dokumentarnem filmu. Za letos je dosego tega cilja napovedalo 18 držav, Poljska največ med vsemi. V splošnem torej vedno več držav to zahtevo izpolnjuje. Zadnje poročilo zavezništva pa kaže celo, da se tudi državljanke in državljani držav članic s stroški za obrambo strinjajo; kar 77 odstotkov vprašanih se strinja z višino proračuna, namenjenega za obrambo, oziroma pravijo celo, da je treba to malho povečati.
Študirali ste obramboslovje. Kako to, da ste šli potem v novinarske vode?
Pravzaprav je smer ravno obrnjena. Od otroštva sem, po pripovedovanju staršev, vedela, da bom novinarka in sem z zanimanjem gledala vsak Dnevnik, ker je bila televizija – takrat še ob 19.30 – vedno prižgana za osrednjo informativno oddajo na RTV Slovenija. Ko je prišel čas vpisa na fakulteto, na novinarstvo nisem bila sprejeta, zmanjkala mi je točka ali dve, ne spomnim se natančno. Zato sem izbrala študij politologije, smer analiza politik in javna uprava in v njem pravzaprav uživala. Za izbirne predmete sem vseskozi obiskovala predmete z novinarstva, tako da sem študija malo pokombinirala. Ko pa je prišel čas vpisa na magistrski študij, sem že dojela, da je pravzaprav dobro, če se usmerim v neko specifično temo in nato poskusim razviti novinarsko kariero z znanjem z določenega področja. V tistih letih pred odločitvijo pa je eden mojih dobrih prijateljev ravno zaključil prostovoljno služenje vojaškega roka in takrat me je vojaško področje začelo še bolj zanimati. Skupek tega je najbrž pripeljal do odločitve, da se vpišem na obramboslovje. Del študija sem opravila na FDV v Ljubljani, del pa v Lizboni na Portugalskem. V tem času sem na TV Slovenija že začela delati kot mlajša dežurna novinarka v zunanjepolitični redakciji, a je kar nekaj časa trajalo, preden sem lahko naredila svoj prvi prispevek, še dlje pa, da sem začela podrobno spremljati obrambne teme in Slovensko vojsko.
S čim se ukvarjate trenutno?
Zadnje mesece so me zaposlovali raziskovanje, dogovarjanje, snemanje, pisanje in montiranje dokumentarnega filma Panika vzhoda. Prihodnjih nekaj tednov bo gotovo namenjenih evropskim volitvam in sestavljanju novega evropskega parlamenta. Julija odhajam na olimpijske igre v Pariz in bom od tam poročala tako o uspehih naših športnikov kot tudi o vseh drugih temah, ki jih prinesejo taki dogodki. Potem pa naprej, v neznano.
Koga ali kaj pa bi si še želeli vzeti pod drobnogled?
Seznam tem, ki me zanimajo, je predolg, da bi ga lahko strnila v nekaj vrstic. Glede na dogajanje v Ukrajini in na vzhodu Evropske unije gotovo ostaja odprtih še kar nekaj vidikov, ki bi bili vredni raziskave. Ob Baltskem morju me zelo zanima tudi geostrategija Črnega morja; tam sem bila na terenu že leta 2019. Sicer teme, o katerih rada berem in pišem, presegajo vojaško in obrambno področje. Če bi imela dovolj časa, bi raziskala vse: od taljenja ledenikov do izbruhov vulkanov in dogajanja v vesolju.
