Igralec Timotej Novaković je v svoji dosedanji profesionalni karieri uspešno sodeloval z režiserji, kot so Dragan Živadinov, Vinko Möderndorfer, Matjaž Berger, Robert Waltl, Alen Jelen in drugi, že od srednje šole naprej se intenzivneje ukvarja tudi s pisanjem poezije, ki jo od zaključnih letnikov dalje objavlja v literarnih revijah, med drugim v Poetikonu, Novem zvonu (predhodniku revije Nebulae) in na portalu LUD Literatura. S svojimi pesmimi se je večkrat predstavil na različnih literarnih prireditvah in festivalih, pred kratkim pa jih je izdal v zbirki z naslovom Inokulum.
Kdaj vas je začela zanimati poezija?
Poezijo sem začel brati v osnovni šoli, v veliki meri zaradi očeta, ki je tudi pesnik in me je večkrat vzel s seboj na literarne večere. Tako sem se nad poezijo hitro navdušil in odločil, da se v pisanju preizkusim tudi sam. Ta zvrst mi je hitro prirasla k srcu in posledično sem se v srednji šoli začel že resneje ukvarjati s pisanjem ter nastopil na prvih literarnih večerih (Mlade rime) in v različnih revijah ali na portalih objavil svoje prve resnejše pesmi. V času akademije sem svoje zanimanje za poezijo še poglobil in začel iskati svoj pesniški izraz, kar se ni končalo do danes in se tudi nikoli ne bo, saj se z branjem in pisanjem sproti razvijam in izpopolnjujem. Poezija mi daje možnost, da lahko izrazim stvari, ki jih skozi svoje gledališko ustvarjanje ne morem. Zaradi svoje odprte forme se mi ponuja kot poligon neskončnih možnosti za igranje z besedami in pomeni, da lahko v besedilo prelijem svoje občutke, doživetja, mnenja, dognanja, srečo, strahove ... in vse na subtilen način predam bralcu, ki pesmi napolni s svojim življenjem.
Koga pa vi radi prebirate?
Kot otrok sem najraje prebiral Toneta Pavčka, Borisa A. Novaka, Daneta Zajca, Otona Župančiča, Srečka Kosovela … In seveda svojega očeta, ki je tudi izdal kar nekaj zbirk za otroke. S prihodom v srednjo šolo sem začel prebirati sodobno slovensko poezijo, ki jo z veseljem prebiram še danes – avtorje, kot so Tone Škrjanec, Uroš Zupan, Primož Čučnik, Gregor Podlogar, Dejan Koban, Veronika Dintinjana, Anja Golob, Aleš Debeljak, Katja Perat in moj najljubši, žal pokojni, Tomaž Šalamun ter mnogi drugi, ki jih je preveč, da bi jih vse imenoval.
Svoje pesmi ste ped kratkim izdali v zbirki z naslovom Inokulum. Kako bi jih opisali?
Gre za zbirko poezije, ki sem jo začel pisati pred približno dvema letoma. Težko bi jo opisal z enim ali dvema stavkoma, saj delno zaradi velikega časovnega razpona, v katerem sem jo pisal, vsebuje toliko različnih tem, stvari, ki so se mi dogajale v življenju in sem jih želel zajeti v poeziji, da bi zdaj vse to težko strnil v kratek opis. Lahko povem, da je pesmi 42 in so tematsko razdeljene v sklope. Prva in zadnja pesem (obe naslovljeni Inokulum) imata posebno vlogo. Tam sta – prva, da bralca uvede v zbirko, in zadnja, da po prebrani zbirki vse skupaj sklene ter doda piko na i prebranemu. Vsekakor sem zelo vesel, da je končno ugledala luč sveta, saj je bila to že dolgo moja želja, in strašno me veseli, da sem jo lahko spravil na svet v tako krasni ekipi.
Naslov zbirke je zelo intriganten. Kaj pomeni?
Inokulum (ali slovensko vcepek) je izraz, ki se pojavlja na različnih področjih. V Mikrobiološkem slovarju denimo najdemo razlago, da gre za »mikrobne celice, ki se za namene namnoževanja vnašajo v gojišče, tkiva/…/«, podobna je razlaga v pesniški zbirki, ki je citat iz Botaničnega slovarja: »biotehn. biološki material, ki se vnese v gojišče ali drug organizem, npr. mikroorganizem, substrat z mikroorganizmom, delček tkiva ali organa«. In zaradi tega me je ta beseda tudi takoj pritegnila, saj vidim poezijo kot živ organizem. Besedo inokulum, in ne vcepek, sem izbral namenoma, saj ima beseda vcepek sploh zaradi današnjih časov lahko hitro negativno konotacijo, čeprav pomeni isto: inokulum, inokulacija – vcepek, vcepitev, pa vendar je tujka in zato za večino nas nima apriori negativnega prizvoka. Kar sem tudi sam želel, saj pri meni, v moji poeziji ni poudarka na vcepitvi oziroma na tem, da bi mislil, da gre pri tem za neke ideje, ki jih hočem vcepiti ljudem v glave, definitivno ne. Gre v glavnem za idejo poezije kot živega organizma, ki se sreča z drugim živim organizmom in je edini namen njegovega delovanja ravno v tem srečanju. Se pravi: dva živa organizma, ki delujeta drug na drugega.
Prva predstavitev zbirke v Rogaški Slatini je bila zelo dobro obiskana. Vas je to presenetilo?
Moram priznati, da me je po eni strani presenetilo, saj so predstavitve knjig in pesniški večeri že v Ljubljani žal pogosto slabo obiskani, zato bi lahko sklepali, da bodo v manjšem kraju še slabše. Pa se je izkazalo ravno nasprotno – dvorana je bila zelo polna. Predstavitve sta se udeležila tudi župan Rogaške Slatine mag. Branko Kidrič in predstavnik z ministrstva za kulturo Peter Baroš. Gre pa zagotovo največja zahvala za takšen obisk super organizaciji Nanija Poljanca, ki je skupaj z Matijo Kvesićem (ki je s svojim podjetjem Podoba, d. o. o., sponzoriral natis zbirke) gonilna sila kulturne scene v Rogaški Slatini. In seveda vsem nastopajočim, ki so tudi več kot odlično opravili svoje delo.
Jo boste predstavili še kje?
Knjiga je bila poleg glavne predstavitve v Rogaški Slatini predstavljena tudi že na pesniškem festivalu Ignor v Ljubljani, sledi pa še solo predstavitev knjige, ki se bo zgodila 7. decembra ob 18. uri v Mini Teatru, kjer kot igralec največ delujem, in ogromno mi pomeni, da bom lahko knjigo predstavil prav tam. Knjigo je mogoče dobiti tudi na knjižnem sejmu v Ljubljani, prav tako je bila razstavljena na Mednarodnem knjižnem sejmu v Beogradu, kjer nas čaka predstavitev v januarju. Poleg tega je knjiga že na voljo v različnih knjižnicah in knjigarnah.
Kaj vas čaka kot igralca v bližnji prihodnosti?
V bližnji prihodnosti imam ponovitve starih predstav, z decembrom ponovitve čudovite božične pravljice Snežena sestra, z novim letom pa bom začel delati pri novih projektih. In kar lepo število gostovanj s predstavo Dnevnik Ane Frank, s katero smo prepotovali že pol Slovenije, zdaj pa sledi še ogromno krajev, ki jih še nismo obiskali (Litija, Šentjur, Medvode, Vrhnika, Škofja Loka, Tolmin, Ajdovščina … ); čaka nas tudi njena jubilejna 50. ponovitev, ki se bo zgodila marca ali aprila.
