A neverjetno uspešnega leta še ni konec, saj so se te dni odpravili še na koncertno turnejo po balkanskih državah. Da pa bi imeli njihovi oboževalci še več materiala za ogrevanje glasilk na koncertih, so 15. novembra izdali tretji studijski album z desetimi novimi skladbami, ki so ga poimenovali Souvenir Pop. Ker je album izšel v različnih časovnih pasovih ob različnih urah, so bili nekateri oboževalci celo tako neučakani, da so z malce računalniške magije na nedavnem poslušanju pred izidom že znali vse skladbe na pamet. O novem albumu in njihovem ustvarjanju smo se pogovarjali z Bojanom Cvjetićaninom in Janom Petehom.
Kaj je Souvenir Pop in kdo so Joker Out s tem novim albumom?
Bojan: Souvenir Pop je ogledalo časa, ki smo ga preživeli praktično povsod razen doma. So naši magnetki za hladilnike in večni spomini, zelo otipljivi ter oprijemljivi.
Jan: Joker Out smo isti ljudje, kot smo bili, ampak precej drugačni, kajti če se stvari ne spremenijo, ostanejo enake in stvari so se spremenile ter niso ostale enake.
In spremenilo se je veliko. Zdaj jih na turnejah pride na koncerte poslušat in pogledat na tisoče ljudi. Med evropsko turnejo se jim je na odru v Londonu pridružil Louie Starkey, vnuk legendarnega Ringa Starra iz skupine The Beatles in z njimi zaigral uspešnico Umazane misli, poleti pa so se jim izpolnile sanje, tudi eden izmed njihovih največjih ciljev od začetka kariere, saj so nastopili na madžarskem festivalu Sziget. Vmes so si vzeli tudi čas, da so ustvarjali novo glasbo. In res je bil že čas, saj je od prejšnjega albuma minilo več kot 800 dni.
Pesmi so nastajale povsod drugje kot doma, tudi v Londonu. Za dva meseca ste šli v London. Zakaj London? Zakaj ste šli ustvarjat stran od doma, od domačnosti in udobja?
Bojan: London je, kar zadeva nas, zibelka rock'n'rolla in zibelka glasbe, ob kateri smo odraščali in ob kateri so odraščale skupine iz naših prostorov, ki smo jih mi poslušali. Tako da se nam je zdela logična odločitev, da če že gremo od doma, gremo v to evropsko džunglo. Nesporno smo se prav odločili, ker smo bili prvič položaju, v katerem smo se morali malo znajti in v katerem ni bilo najbolj udobno. Zakaj smo pa šli od doma, Jan?
Jan: Da, šli smo od doma, iz cone svojega udobja. V iskanje navdiha. Mogoče tudi hkrati, da postanemo malo bolj svetovljanski v glasbenem smislu. Na koncu smo ustvarili precej ... vsaj besedilno. S prvima dvema pesmima je bil to precej nostalgičen material. Po eni strani torej moraš iti tudi kdaj od doma, da vidiš, da je doma najlepše.
Bojan: Lesi ne bi bil nikdar posnet, če ne bi šel od doma.
Na tem albumu pojete v treh jezikih – slovenščini, angleščini in srbščini. Zakaj ste se odločili, da boste ustvarjali v več jezikih?
Bojan: V ustvarjanje albuma smo šli resnično z namenom, da uživamo v glasbi, ki jo ustvarjamo. Na koncu smo hoteli imeti izdelek, ki je všeč nam, ne glede na odziv poslušalcev. Veliko časa smo preživeli govoreči tuje jezike in jaz sem veliko časa tudi razmišljal v teh treh jezikih. Tako da so se zgodbe pač zgodile, tako kot so se, in če bi šel spreminjat zgodbo, bi s tem naredil samo slabo.
Ste potem kaj zmedeni? Glede na to, da v različnih jezikih pojete in se potem pogovarjate z občinstvom?
Jan: Da, ampak jaz sem zmeden z ali brez jezikov, tako da se ni nič spremenilo.
Bojan: Malo je čuden občutek, ko govoriš v angleščini med pesmimi, potem naenkrat preklopiš na slovenščino v pesmi in občinstvo besedilo praktično popolno odpoje v slovenščini. Sicer se zavedaš, da ga čisto zares ne razumejo, čeprav vedo, kaj je, ker so ga prevedli. Potem pa pridem na Hrvaško in govorim pač hrvaško ter pridem v Srbijo in govorim srbsko – in ja, zelo je zanimivo.
Jan: Ne spomnim se, kje smo bili, ampak v neki državi, kjer pač nikakor ne govorijo slovenščine, je Bojan zato, ker je pač občinstvo pelo v slovenščini, začel res govoriti v slovenščini.
Mladi poligloti so v nekaj letih dosegli več, kot so si predstavljali še sami. Mednarodna slava pa prinese tudi zanimive trenutke z oboževalci. Najbolj zagreti so nedvomno na Finskem, kjer so dobili svojo prvo zlato ploščo za singel Carpe Diem, saj je tam dosegel dva milijona predvajanj. Finska je tudi država, kjer jih oboževalci celo pričakajo na letališču. Njihova glasba je med drugim kriva, da se oboževalci po Evropi učijo slovenščine, saj jim na podpisovanja prinašajo tudi slovarje in učbenike za slovenščino.
Do novega leta vas čaka turneja po Balkanu – razprodan Beograd, skoraj razprodan Zagreb. V bistvu so vse vaše številke in dosežki nekaj, o čemer so slovenski glasbeniki desetletja lahko samo sanjali. Podpisujete slovarje, učbenike slovenščine, Finci vas čakajo na letališčih. Kako je orati ledino?
Jan: Meni je to v bistvu ena najlepših plati našega ustvarjanja. Spomnim se, da smo bili v Kölnu in je nekdo prišel z zbirko pesmi Franceta Prešerna, da mu jo podpišemo. Dejansko širimo nekatere stvari, za katere sem imel do takrat občutek, da so rezervirane samo za Slovence in da jih samo mi razumemo. Ampak potem vidiš, ne vem, Litovce, ki se jokajo ob slovenskem besedilu, in to je nekaj zelo posebnega za nas kot Slovence.
Bojan: Res je postalo veliko večje od tega, kar smo mislili, da je sploh lahko.
Vaš meteorni vzpon se je začel pred dobrimi štirimi leti – mogoče najlepše in najslabše stvari, ki so se vam zgodile v zadnjih štirih letih?
Bojan: Jaz bi rekel, da je zagotovo najlepša stvar glasba. Pač vsa glasba, ki se nam je zgodila. Najslabše za skupino pa bi pa rekel, da mogoče, ko postane vse skupaj zelo resno in naporno, se hočeš nočeš izgubijo ta neka iskra in nedolžnost ter zagon. Tako da mogoče ta moment, da pač vse skupaj postane malo bolj resno in turobno.
Ampak to ste prebrodili? Ni več tako turobno?
Bojan: S tem se ves čas boriš. Danes si umetnik, jutri si podjetnik pač in to je to.
Jan: Ne vem, ali je še kaj za …
Bojan: Ne vem, kako ti gre s. p.?
Jan: Bi šlo bolje, če bi pred dvema tednoma vložil v bitcoin. (smeh) Mogoče … saj ne vem, če je najslabše, ker je v vsaki stvari tudi nekaj lepega, ampak spremembe – odhajanje ljudi. Pred dvema letoma je naš basist Martin rekel, da hoče drugim stvarem v življenju dati prednost. To je bilo za vse nas zelo težko, ampak potem smo spoznali Naceta, ki je tudi krasen dečko.
In z Nacetom Jordanom je četverica spet postala peterica in to, kar je danes. Ne samo da so mednarodno uspešni, trudijo se tudi pomagati, ko lahko. Odločili so se namreč, da bodo celotni izkupiček prihajajočega koncerta v Novem Sadu podarili v dobrodelne namene, družinam žrtev nedavne nesreče na železniški postaji.
