Saša Vipotnik je svojo glasbeno pot začela leta 2007, ko je svoje pesmi prvič pokazala svojima bratrancema, basistu Jerneju Kržiču in kitaristu Tadeju Koširju. V naslednjih letih so delali aranžmaje za te pesmi in snemali demoposnetke, leta 2011 pa kot zasedba Neomi (tvorila sta jo še klaviaturist Erik Marenče in bobnar Anže Žurbi ter spremljevalna vokalista Katja Sever in Urban Sever) izdali prvi album z naslovom Poglej.
Leta 2013 je Saša glasbeno ustvarjanje zaradi svojih študijskih obveznosti v tujini postavila na stranski tir, leta 2019 pa je sledil drugi album (že kot AKA Neomi) z naslovom Beautiful Disasters, ki ga je posnela v zasedbi: Mario Babojelić, Dejan Slak, Erik Marenče in Marko Grubar (kot gostje pa so sodelovali še Jernej Kržič, Dorian Granda in Igor Matković). Zdaj je luč sveta ugledala njena tretja plošča z naslovom Lepo se svetiš v temi, s katerega je že predstavila single Bakhantka, Vroča kopel, Nočna zver in Težišče. Pri slednji se ji je v ponavljanju mantre »nisem v redu« in »nisva v redu«, ki sestavlja refren, pridružil tudi Gregor Strasbergar - Štras, ki ga je pesem takoj navdušila. Tudi on namreč v današnjem svetu pogosto ne najde ravnotežja.
Kaj vas najbolj meče iz ravnotežja in kaj vas potem najhitreje spravi nazaj vanj?
Ta pesem je bila napisana v obdobju, ko je prijateljica hudo zbolela, njeno stanje se je vseskozi slabšalo, na koncu pa je zapustila ta svet. Prvenstveno zato govori o osamljenosti, v širšem kontekstu pa o tem, da se danes težko otresem misli, da svet drvi v napačno, nepopravljivo smer. Preti nam ekološka katastrofa, razlike med nami se nenehno poglabljajo, ljudje umirajo v vojnah, ki si jih ne želijo, in zdi se, da smo v časih, ko bo prej ali slej počilo. Grozen je ta občutek nemoči, kajti dokler odločevalci ne bodo imeli motiva stvari spremeniti, so naša zavzemanja za boljši svet zelo omejena in neznatna. Včasih zaradi tega težko najdem smisel v stvareh, ki jih sicer rada počnem. Seveda se trudim, da vidim tudi pozitivne stvari in ne obupam, ampak res ni lahko verjeti v svetlo prihodnost. Po drugi strani pa imam velik privilegij, da sem zdrava, da nisem eksistencialno ogrožena in da lahko počnem stvari, ki me veselijo, z ljudmi, ki jih imam rada in jih cenim. Ta vse večji kaos, v katerem živimo, odnosi, ki jih pletemo, svet, v katerem lahko istočasno najdemo veliko lepega, hkrati pa veliko grdega, nas zlahka meče iz ravnotežja in najbrž se ljudje zato s pesmijo Težišče lahko poistovetijo.
Sodeč po rečenem niste ravno optimistka ...
Haha, najbrž po tem, kar sem rekla, res delujem huda pesimistka. V resnici pa sem se v preteklosti imela za precejšnjo optimistko. Vedno sem se nekako znala potolažiti, se ne obremenjevati zaradi stvari in si reči, da se bo na koncu že dobro končalo. Danes pa se mi zdi to malce naivno. Najbrž bi me lahko označili za pesimistko, a meni se takšno mišljenje zdi realistično. Mogoče pa se tudi staram in posledično izgubljam svoj idealizem. Se mi pa zdi, da je dobro, da sami sebe ne jemljemo preveč resno. Potem je vse skupaj malce lažje. In če imaš poleg sebe še koga, s komer se lahko nasmejiš vsakodnevnim situacijam, je tudi nekoliko lažje. Prejšnji album je bil poln nekega svetobolja, saj sem vse pisala sama. Zdaj, ko se je k pisanju besedil pridružila še moja partnerica Eva Taja Cimerman, ki se veliko heca, se to tudi pozna na nekaterih pesmih, da so bolj zabavne in zato delujejo lahkotnejše, igrali pa smo se tudi z glasbo in aranžmajem.
Kaj pa vas kljub svetu, v katerem živimo, vseeno navdaja z upanjem v boljšo prihodnost?
Ljudje, ki me obdajajo, dobre iniciative in pogumni posamezniki. Predvsem mlade generacije z bojevitim duhom, ki niso dvignile rok nad svetom, ki jim je bil zapuščen, pač pa se aktivno borijo za pravičnost na različnih področjih. Pa naj bodo to študenti, ki jih spoznam v delovnem okolju, glasbeniki, Pravna mreža za varstvo demokracije, Inštitut osmi marec ali pa moji nečaki. Druženje z njimi tudi v meni prižiga iskrico.
Za mnoge je prihodnost možna po zaslugi napredka v medicini, katere del ste tudi vi. S čim se trenutno ukvarjate?
Kot nevrologinja se srečujem z bolniki z različnimi vrstami nevroloških obolenj in bolniki s sumom na nevrološka obolenja. Podrobneje se ukvarjam z epilepsijo in motnjami spanja. Moje delo obsega ambulantno dejavnost, delo v urgentni nevrološki ambulanti, diagnostično dejavnost, kot je branje EEG izvidov in polisomnografij. Delo je precej dinamično, saj gre za klinično delo, torej delo z bolniki. V letošnjem letu me čaka še evropski izpit iz spanja, kar sicer ne pomeni, da bom morala pokazati, kako dobro spim, saj se sicer pri tem ne bi najbolje odrezala, haha.
Zakaj ste izbrali ravno nevrologijo?
Nevrologija me je pritegnila v četrtem letniku študija, ko sem se z njo prvič srečala. Všeč mi je bil ta detektivski pristop, kjer lahko že s samo anamnezo in nevrološkim pregledom oceniš, v katerem delu živčevja je težava. Anatomsko in funkcijsko smo možgane že zelo dobro preučili. Vemo, kateri deli možganov so odgovorni za določeno funkcijo. Če pogledamo le nekaj deset let nazaj, je nevrologija veljala za bolj obskurno in raziskovalno vedo. Vedelo se je, kaj je narobe z bolniki, veliko možnosti zdravljenja pa ni bilo. Danes je drugače, veliko več se da narediti, zdraviti. Marsikaj sicer še vedno ostaja odprto, a vsako leto se na tem področju najde kakšno novo učinkovito zdravljenje.
Velik vpliv na človeka ima tudi glasba. Pred leti so denimo dokazali, da se je pri poslušanju Mozartove Sonate za dva klavirja v D-duru pri bolnikih z epilepsijo epileptiformna aktivnost zmanjšala tudi za 60 odstotkov. Ste vi kdaj snemali električno možgansko aktivnost z EEG ob poslušanju vaših (ali katerih drugih) pesmi?
Ja, to je res, omenjena sonata se je večkrat izkazala za terapevtsko pri bolnikih z epilepsijo in je zmanjšala pogostost napadov, tudi v primerjavi s kakšno drugo pesmijo. Takšne študije zahtevajo poleg bolnikov tudi skupino zdravih preiskovancev in ne, pri nas takšne študije nismo izvajali. Lahko pa povem, da je glasba lahko tudi škodljiva – epileptogena, to pomeni, da sproža napade. Pri eni zelo zelo redki vrsti epilepsije, ki ji rečemo muzikogena epilepsija, lahko epileptični napad sproži glasba oziroma določena vrsta glasbe. Enkrat smo na Nevrološki kliniki snemali EEG pri bolnici, ki je doživljala napade samo takrat, ko je poslušala točno določeno zvrst glasbe. Poslušati smo ji najprej dali neko pesem iz drugega glasbenega žanra, nato pa je pri pesmi iz zvrsti, ki ji je delala težave, res prišlo do takojšnega napada.
Med vašimi kolegi je sicer zelo veliko glasbenikov. Kaj menite, zakaj je tako?
Ja, res se jih veliko ukvarja z glasbo. Mislim, da je eden izmed razlogov dejstvo, da je delo v zdravstvu lahko zelo psihično naporno in zato potrebujemo nekaj, kar naše misli preusmeri, in tako lažje pozabimo na službene skrbi. Glasba pa gotovo ima to razsežnost. Pomembno je imeti neki ventil, če imaš naporno službo, pa naj bo to glasba ali kakšna druga aktivnost, sicer se stres samo nalaga, kar dolgoročno nikakor ni dobro. Je pa lahko tudi življenje glasbenikov zelo stresno, da ne bo pomote, na primer stresni hormoni, ki se sproščajo ob nastopanju na odru, pozitivna (pa tudi negativna) pozornost, težave s spanjem, ko se nastopi vlečejo pozno v noč, skrb glede zadostne napolnjenosti nastopov in stabilnega vira zaslužka ... Vse to lahko negativno vpliva na psihofizično stanje posameznika. AKA Neomi sicer nismo dovolj v ospredju, da bi doživljali opisano v večji meri, veliko glasbenih kolegov pa mi je že potarnalo o navedenih težavah.
Zagotovo pa boste v ospredju 18. aprila, ko boste nastopili v Kinu Šiška. Bodo na koncert prišli tudi vaši kolegi iz službe?
Ja, sodelavci me podpirajo in kar nekaj sester, zdravnikov in fizioterapevtov pride na koncert. Res sem zelo vesela in počaščena, da pridejo.
Kaj pripravljate?
Pripravljamo veliki koncert, na katerem bomo predstavili pesmi z novega albuma, pa tudi nekaj starih bo moč slišati. Z mano bodo poleg razširjene zasedbe, ki jo sestavljajo moja desna roka Mario Babojelić, bobnar Marko Grubar, basist Dejan Slak, trobentač Igor Matković in spremljevalna vokalistka Katja Sever Kržič, še prav posebni gostje, med katerimi bodo Aleksandra Ilijevski, Astrid, Tadej Košir in Gregor Strasbergar - Štras. Koncert bo skladno z naslovom albuma Lepo se svetiš v temi tudi vizualno doživetje. Priprave so v polnem teku, o njihovi uspešnosti pa se boste morali prepričati na lastne oči in ušesa.
Kako pogosto pa doma gostite ljudi?
Rada gostim prijatelje na večerji, zlasti rada kaj skuham po receptih z Bližnjega vzhoda. Zadnje čase se zaradi obilice dela, ki ga imava s partnerico, sicer ne morem pohvaliti, da gostiva veliko, vsekakor manj, kot bi si želeli. Nazadnje sva imeli večjo gostijo okoli božiča ... Se pa zelo veselim poletja, ko se bo tempo malo umiril in bova spet lahko pripravili kakšno pojedino za najine bližnje.
Kaj pa se takrat razlega iz zvočnikov?
Uf, vse živo. Od Nine Simone, Djanga Reinhardta do Davida Bowieja, Lane Del Rey, Due Lipa, Paula Kalkbrennerja. Tudi če se zabava razvije v ples, rada poslušam bolj melodično glasbo, monotoni ponavljajoči se beati brez melodij mi nikoli niso bili zares blizu, čeprav sem se pred nekaj leti z njimi še trudila, hehe.
