Tisti, ki bodo najdaljšo noč preživeli doma, bodo lahko od 21.00 naprej na Televiziji Slovenija že tradicionalno gledali osrednjo silvestrsko oddajo Srečno 2024! Na odru se bo zvrstilo več kot 280 priljubljenih glasbenikov, prireditev pa bodo povezovali voditeljice in voditelji TV Slovenija. Med njima bosta tudi Jasmina Jamnik in Saša Krajnc, ki sta nam na snemanju oddaje 8. decembra 2023 v Dvorani Tabor v Mariboru zaupala svoje silvestrske običaje in svoje želje za prihodnje leto.
Letos bosta z gledalci tudi na najdaljši dan v letu. Kje, kako in s kom pa bosta vidva vstopila v novo leto?
Saša: Prazniki so vedno rezervirani za moje, za bližnje, za družino in prijatelje. Če je božič čas za druženje s starši, je silvestrovo čas za zabavo s prijatelji. Že več let je tako. Posebnih načrtov v bistvu ni, le to, da bomo skupaj. Začeli bomo verjetno doma z večerjo, potem pa bomo po obiskih, kamor nas bo pač pot zanesla. Doma bomo gotovo še pred zajtrkom v novem letu. (smeh)
Jasmina: Z mojimi tremi najdražjimi in nekaj najbližjimi in ljubimi prijatelji. Najverjetneje kar doma, je pa lokacija še najmanj pomembna. Če je družba prava, je vseeno, kje se poslavljamo od starega leta.
Je oziroma bo televizija na ta večer vaša spremljevalka?
Saša: Tako kot vsak dan nas bo gotovo spremljala tudi na to noč, ko nas kar veliko nekoliko dlje bdi kot običajno. V navadi je, da odštevamo s tistimi na malih ekranih, da vemo, kdaj je treba nazdraviti, da vemo, kdaj je treba zapeti Silvestrski poljub, kdaj je čas za objem in lepe želje.
Jasmina: Otroka bosta gotovo poskrbela, da bomo gledali na več ur, da le ne bi zamudili ali zgrešili. Pa tudi zato, da bosta natančno preverjala, kdo v ulici spet prehiteva in kdo zamuja. Ker navadno v novo leto »skočimo« na vrtu, bo z nami, kot že zadnji dve leti, radio, televizija pa, vsaj kot kulisa, malo pred polnočjo in malo po polnoči.
Je sicer 31. 12. za vaju pomemben dan?
Saša: Ne bi rekel, da je pomemben, je pa poseben, prijeten. Poseben zaradi vsega, kar sem povedal, zaradi druženja z bližnjimi. Je čas, ko skušaš dati skrbi na stran, ko se veseliš teh navideznih novih začetkov, ko si lahko še enkrat na glas poveš dobre želje, ki si jih že med letom večkrat izrekel.
Jasmina: Niti ne, je pa vsak izgovor za druženje z bližnjimi in veselje pravšnji. Ker je v norem tempu leta takih priložnosti vedno premalo, sem vesela, da nas taki mejniki vse za hip ustavijo in povežejo.
Česa pa se najbolj spominjata iz otroštva?
Saša: Spominjam se zgodnjega prebujanja, hitenja do smrečice in iskanja darila z mojim imenom. Pa to je bil tudi dan, ko sem lahko dokončal vse bombone, ki so še viseli na smrečici. Prav veliko jih sicer nikoli ni ostalo. Spominjam se, da sem se na novega leta dan vedno počutil zelo mirnega. Prav nikamor se nam s starši ni mudilo. Čas do kosila je bil namenjen otroškim oddajam na televiziji, nato koncertu filharmonikov, čas po kosilu pa sprehodom, če je bil sneg, tudi sankanju.
Jasmina: Vznemirjenja, pričakovanja, obiska tete z družino, veselja ob odpiranju daril – no, če sem iskrena, kdaj tudi razočaranja, ker Dedek Mraz spet ni prinesel tistega, kar sem si najbolj želela. Pa sladkorne obrobe na kozarcih za penino, ki smo jih smeli – za brezalkoholno pijačo, seveda – na to posebno noč uporabljati tudi otroci. Tudi malo mamine nervoze ob pripravah – tradicija, ki jo v, upam, omejenem obsegu še negujem … (smeh)
Kako zelo velik pomen pa dandanes dajete darilom, ki smo se jih najbolj veselili kot otroci?
Saša: Sladkarijam ne več takega kot takrat, ko sem bil otrok. (smeh) Imam pa še zmeraj rad darila, majhne pozornosti. Predvsem pa imam rad to, da v tem času še vedno občutim mir, da se mi res nikamor ne mudi. Verjetno je to res največje darilo in sem ga tudi najbolj vesel.
Jasmina: Daril je pod smrečico za odrasle vedno manj oziroma so manjša, ravno obratno velja za najmlajše. Vsakoletno zaobljubo, da tudi za otroke zadostuje drobna pozornost, pa dobri mož - iz meni seveda povsem neznanega razloga -, vedno znova prelomi.
Imata kakšne posebne družinske običaje ali tradicije za prvi dan v novem letu?
Saša: Biti ves dan v pižami, če ne kliče služba, dan začeti z Dunajskimi filharmoniki in nato pojesti vse, kar je ostalo od večerje. (smeh)
Jasmina: Razen poležavanja na prvi dan novega leta, če ga službeni urnik dopušča, ne. No, je običaj, ki pa se začne še v prejšnjem letu – da je kosilo, ki ga pojemo na prvi dan novega leta, bolj ali manj pripravljeno še v starem. (smeh)
Po čem si bosta sicer zapomnila iztekajoče se leto?
Saša: Še eno težko leto je bilo v službi. Po lomastenju prejšnjega vodstva, ki je RTV povsem izčrpalo, nas zdaj čakajo novi začetki. Se pa čuti neki nemir, kako začeti, kaj lahko ob tej veliki finančni luknji sploh naredimo, kako spet vzpostaviti neki red, na prvo mesto spet postaviti vrednote, strokovno, dobro delo ter imeti možnost ljudi za tako delo tudi primerno plačati. Ni in ne bo lahko, a dela nas ni strah, nikoli nas ga ni bilo. Kot kolektiv, kot ekipa bomo vse zmogli.
Jasmina: Bilo je izjemno intenzivno leto, prineslo je veliko koncev, tudi novih začetkov, osebnostnih premikov in revizij. V zasebnem delu sem tudi za to še eno čudovito leto neizmerno hvaležna. Več si ne bi mogla želeti. V poslovnem življenju pa težko rečem, da si ga prav želim ohraniti v spominu, razen po pokončnih, vztrajnih in pogumnih kolegih in po izjemni podpori javnosti, ki je stala z nami v boju za neodvisen javni medijski servis. Je pa leto, ki si ga je nujno zapomniti, kot opomnik, kaj se v največjem medijskem servisu v državi ne bi smelo nikoli zgoditi.
Kaj pa si želita v naslednjem letu?
Saša: Da se v službi zadnji dve leti nikoli več ne bi ponovili.
Jasmina: Malo več časa za najbližje. V službi pa, da si opomoremo, da ne razpademo, da dobimo dostojne razmere za delo in da na tem pogorišču zgradimo nekaj, kar si naše občinstvo zasluži in na kar bomo ustvarjalci ponosni.
Si bosta zadala tudi kakšne zaobljube?
Saša: (smeh) Več zaobljub hkrati si več ne dajem. Ni šlo. Zdaj skušam doseči cilj za ciljem. To mi kar gre. (smeh) Kakšnega si bom gotovo zadal tudi to silvestrovo.
Jasmina: Ne, začetki, odločitve, cilji se pri meni postavljajo, ko je treba, ne na določen dan v letu. In za zdaj je starih povsem dovolj.
Imata v načrtu tudi kakšen pobeg v tople kraje zdaj v teh zimskih mesecih ali sta vama všeč mraz in dolge noči?
Saša: Nimam rad dolgih noči, tudi mraza ne, a to še ne pomeni, da pozimi pobegnem v tople kraje. Rad grem na naše morje ali k sosedom. To grem vedno za nekaj dni tudi pozimi. Daljša potovanja »prišparam« za poletje.
Jasmina: V načrtu so v mrzlih mesecih topli kraji vedno, tja sem pred mrazom dolga leta obvezno pobegnila. Že nekaj let ni več tako. Odkar sta otroka odkrila smučarske radosti, imajo prednost njune želje.
Katera pa je vajina najljubša zimska aktivnost?
Saša: Kuhanje čaja in peka piškotov. (smeh) Ne morem reči, da res kaj pametnega počnem pozimi na prostem. Že nekaj let ne smučam več, tako da bom izbral sprehod po sveže zapadlem snegu.
Jasmina: Ker žal ne gre ves čas poležavati, zavit v odejo s čajem v roki, in ker sem obkrožena z izjemnimi ljubitelji belih strmin, zdaj že nekaj let največ prostih koncev tedna preživim na snežni deski.
Kako pa sicer skrbita za kondicijo?
Saša: Vsak dan na kolo in tek. S kolesom se tudi pozimi vozim v službo, tečem pa v hladnih dneh manj rad, to priznam. Sem bolj priden v drugih treh letnih časih. Vedno pa pazim, kaj jem.
Jasmina: Ker vem, kako zelo je v tem pogledu, pa ne le v tem, tudi pri hrani, dosleden Saša, bom rekla samo: ko bom velika, bom na tem področju tudi jaz Saša. (smeh)
Morata kaj posebno paziti tudi na glasilke, še posebno v tem letnem času?
Saša: Niti ne. Nikoli nisem imel pretiranih težav z glasom. Pazim le, da se pozimi ne prehladim pogosto. Če pa se že, pa čaj in vitamin C vedno pomagata.
Jasmina: Ne, na srečo glasilke niso moja šibka zdravstvena točka.
