Eden najbolj znanih Slovencev v knjigi razkriva svojo življenjsko zgodbo. Bil je uspešen režiser, nadvse priljubljen igralec, s svojimi humornimi vložki pa je bil tudi zelo priljubljen v različnih televizijskih oddajah, na čelu s TV Poprom, kjer je sodeloval tudi kot avtor. Seveda ni mogel mimo afere plagiat, zaradi katere si je zaprl vsa vrata in naredil poklicni samomor.
V knjigi ne bomo izvedeli samo vaše življenjske zgodbe, pač pa veliko govorite tudi o temah, ki vas obsedajo. Nacizem je poglavje, ki ste mu posvetili veliko časa in bi zato tisti del v knjigah lahko imeli kar v šolah za obvezno branje …
To dvomim, ker se o tem ne govori več. Izkušnja, ki smo jo imeli s predstavo na to temo v MGL, je bila katastrofa. Moja tema nima zveze s tem, kdo je zmagal, ne gre za ene ali za druge in kdo ima prav, ampak za svetovni, človeški fenomen, ki mu ni para v zgodovini človeštva. Impresionirala me je tehnologija uničevanja! Ta tema me je zanimala že pred leti in sem jo preučeval, pa ji nisem prišel do dna. Preberem vse nove knjige na to temo, ki jih dobim v tujini, Italiji, ker pri nas o tem ne pišemo.
V knjigi lahko izvemo, da imate strašno radi tišino!
Ja, od nekdaj. Ne prenesem glasbe. Že dolga leta je ne prenesem! Ne bi več prepoznal popularnih izvajalcev. Prepoznal bi The Beatles, pri The Rolling Stones bi se pa že zafrknil. Od 70. let dalje ne vem, kdo kaj poje. Pop popevke me sploh nervirajo, ker sem prisiljen poslušati idiotske tekste. Stare popevke sem poslušal, ampak so že zlajnane, ker so bile tolikokrat slišane, da jih ne poslušam. Doma nimam glasbe. Če si jo zaželim, imam walkman, in ker imam veliko CD-jev, ga lahko poslušam dva dni skupaj.
Tako kot ste poslušali Mozartov Rekviem. Na koncertu ste bili z izvedbo nezadovoljni, tako da ste po prihodu domov poslušali celo šest različic!
Ja, spraševal sem se, ali je možno tako slabo odigrati! Ta skladba je moja najljubša, zato sem celo noč, do osmih zjutraj, poslušal šest različnih verzij.
Torej ste fanatični, če vas kaj zagrabi?
Kar naenkrat me zagrabi strast, ki ji moram priti do konca. Če na računalniku zagledam temo, ki me potegne, jo zelo raziščem. Tako me je recimo zanimalo, kako se delajo mozaiki, in sem si o tem ogledal vse.
Zdaj torej potrebujete samo še prakso?
Ne zanima me praksa, že znam! (smeh) Da bi mozaik sam izdelal, je pa praktično nemogoče, ker nimam zicledra.
Ste pa šli pred časom na tečaj kiparstva?
Ampak sem ga malo prej končal … Tja sem šel zaradi osamljenosti. Sicer sem si želel tudi na tečaj slikarstva, ker mi je malo bližje, ampak ni bilo tečaja v tistem času. Zanimivo je, da se pri tem ustvarjanju ustavi pri osnovni stvari - izvirnosti. Ko imaš platno ali glino, se vprašaš, kaj je tvoja osnovna potreba, kaj naj ustvariš. Takrat ugotoviš, da s katerimkoli sredstvom ustvarjaš, želiš nekaj sporočiti, pomembna je izvirnost. Lahko si sicer kupiš knjige in barvaš vzorce, a to se mi ne zdi prav izvirno.
Ena od stvari, ki ste jih tudi že davno poskusili, pa potem opustili, je bila violina!
Violina in flavta! Živeli smo v zamejstvu, kjer imamo še vedno glasbeno matico. Ker je prostor majhen in se vsi poznamo, je profesor violine, ki je poznal mojega očeta, predlagal, da me vpiše na violino. To je verjetno eno najtežjih glasbil in ga moraš vsak dan vaditi. Zame je violina postala muka, me je pa zmeraj zanimala glasba in želel sem igrati inštrument. Obžalujem, da ne znam nobenega. Tisti občutek, da znaš nekaj zaigrati, mi je všeč. Potem sem začel igrati flavto, kjer se je zgodba ponovila. Bil sem prelen! Pa strahotno tremo sem imel pred nastopi z inštrumentom, tako da sem padel na vseh izpitih v glasbeni šoli. Lahko pa sem brez problema govoril in nastopal v gledališkem smislu.
Kako to, da imate za ene stvari takšno tremo, po drugi strani pa ste kot igralec vajeni odra?
Za tisto, kar je tvoje, ne moreš imeti treme.
Ampak nekateri igralci imajo tremo ...
Vsi jo imamo prve tri sekunde, ko pridemo na oder, in kakšno uro prej. Ko pa si na odru, se trema konča. Če te ne spusti, je s teboj nekaj narobe. Pri glasbi pa ni šlo za tremo, ampak za krč. Ko odigraš veliko predstav, se na žalost tvoje delo spremeni v rutino in nimaš treme. Tudi če so predstave različne, na koncu že tako obvladuješ svoje delo, da se znajdeš. Celo pijani igralci so še zmeraj speljali predstavo.
Ste vi kdaj zafrknili kakšno predstavo?
Enkrat, ko smo igrali v Cankarjevem domu v Cafe Teatru in sem igral vodovodarja. Bila je že kaka dvestota ponovitev, tako da nisem imel več treme ali težav. Me je pa tisto popoldne strahotno bolel hrbet, tako da sem moral nekaj vzeti, da bi se v predstavi lahko normalno gibal. Vzel sem zelo močno tableto tramal s podaljšanim učinkovanjem. Vzel sem jo ob treh popoldne. Ker ob petih popoldne ni bilo še nič, ker me je še vedno bolel hrbet, sem vzel še eno in ob sedmih, pol osmih, malo pred predstavo, mi je v garderobi postalo rahlo slabo. Od rahlo slabo je nato v petih minutah nastala katastrofa: vrtoglavica in še hujše - zapletal se mi je jezik in nisem mogel govoriti. Takrat smo morali odpovedati predstavo. In verjamem, da so gledalci, ko so me videli, kako me Vita Mavrič in Andrej Stražišar peljeta iz zaodrja, da ne bi padel, mislili, da sem se hudo napil. Tramal sem vzel, ker sem alergičen na vsa druga protibolečinska sredstva, na nesteroidne antirevmatike. Je pa res, da me takrat ni več bolel hrbet ... (smeh). Tramal so mi prvič dali v bolnici, ko sem bil operiran v rami.
Zdravnik me je po nekaj urah vprašal, kako sem, in sem z nasmehom odgovoril, da super ... (smeh). Zdravnik se mi je samo smejal, ker sem ležal kot kakšen zadrogiranec.
Izvedeli smo tudi, da ste oboževalec vesp.
Ko sem dobil prvo, v mladosti, itak ni bilo drugega. Zdaj vespa ni več vespa, ker je postala zelo draga in je ena sama šminka. Takrat je bilo v Italiji drugače kot v Sloveniji. Italija je bila vsa na dveh kolesih. Vespa je bila ikonska, spomnite se na famozni film Počitnice v Rimu. Kam vse smo šli z vespo! Še januarja, ko je bil mraz in burja, sem šel z mokrimi lasmi na vespo in se nisem prehladil. Kasneje sem imel tri motorje. Ugotovil sem, da imam malo težav s hrbtom in da se moram na eno uro ustavljati. In tako sem spoznal, da to nima več smisla, pa sem si nabavil star skuter. Tudi ta mi daje občutek svobodne vožnje.
Zanimivo je tudi, da ste bili eno leto učitelj.
Končal sem učiteljišče. Bil sem v dijaškem domu, kar je bilo podobno, čeprav drugače kot šola. Dijaški dom ima danes drugo funkcijo. Takrat so bile vasi okoli Trsta sorazmerno daleč in otroci, ki so bili tam, so imeli hude probleme doma. Te otroke so parkirali v dijaškem domu, kjer so drugi skrbeli zanje, jih vozili v šolo, hodili iskat, skrbeli za njihovo prehrano, prenočišče. Popoldne so imeli popoldanski pouk in jaz sem imel osnovnošolske otroke od prvega do petega razreda. Ampak to ni bilo zame.
Zakaj ne?
V redu učitelj bi bil, če bi jim predaval nekaj, kar bi me zanimalo, nisem pa imel potrpljenja za razlage in ponavljanja. Nimam pedagoškega erosa. Tistim, ki ga imajo, samo kapo dol, ker je to res stresen poklic.
Naslov vaše knjige je 100 km, kolikor je kilometrov od Trsta do Ljubljane. Zanimivo je, da se bomo očitno zdaj peljali še dalj časa to pot, kot je trajala v vaši mladosti. Čeprav imamo avtocesto, imamo namreč take gneče, da se vsaka pot za nekajkrat podaljša …
Zadnjič sem imel nastop v Ajdovščini ob osmih zvečer. Ob petih sem šel od doma, pa sem prišel petnajst čez sedmo na cilj. V skoraj dveh urah sem torej naredil le 70 km! Zaradi vsega napredka ne živimo lepše. Tudi zaradi telefonov ne živimo boljše, čeprav so nam tako rekli.
V zadnjem času je Trst postal strašno priljubljen in se mnogi iz Ljubljane selijo tja, saj je veliko ceneje.
Še bolj zanimiv fenomen je, da je ogromno ljudi iz Nove Gorice prodalo tam stanovanja in jih zaradi nižjih cen kupilo v italijanski Gorici, v službo pa se še vedno vozijo v Novo Gorico.
Ste veseli, da je vaše mesto postalo tako priljubljeno?
Do tega sem indiferenten. Ravno zadnjič sem naredil krog po mestu, ko so snemali neki dokumentarec, pa sem se vrnil domov popolnoma depresiven. Tako se počutim v tem mestu.
