Žan, si stand up komik, nastopaš v predstavah, vodiš televizijske kvize, zdaj pa si izdal še svojo zbirko poezije. Kaj je tvoj recept za uspeh?
»Recepta ni – delam stvari, v katerih uživam, in v teh se trudim biti čim boljši. Hkrati pa se trudim, da v tem procesu nikogar ne poškodujem, tako da … če koga zelo zmoti ta pesniška zbirka, se mu opravičujem.« (smeh)
Pesniški zbirki je naslov Steklena glava. Zakaj steklena?
»Ker se skoznjo vidi, hkrati pa je steklo zelo krhko, se hitro razbije in moraš biti zelo previden. Ta glava se hitro razbije, če se preveč pretrese. Je pa super naslov, drugi pesniki celo razmišljajo o tem, da bi izdali svojo stekleno glavo, samo pod drugim imenom.«
S kakšnim namenom si jo izdal?
»Za vse, ki se čutijo osamljene. Če se ob tej pesniški zbirki ne čutijo več tako same, sem že naredil svoje. In če bo samo enemu pomagalo, je dovolj. In tudi zase, za Žana iz preteklosti, ki si je že takrat želel izdati zbirko, pa ni mogel. Zdaj mi je bilo manj do tega, ampak sem s tem pobožal tega starega Žana. Bil je v resnici neki izliv frustracije, da mi je bilo lažje. In pa da vsakogar, ki bere, spodbudi v deljenje svojih občutkov.«
Precej pogumno, da se v zbirki tako razgališ. Se imaš za pogumnega človeka?
»S svojimi občutki želim živeti čim boljše in nisem videl drugega recepta, kot da dam te občutke, misli na plan in se o tem začnem pogovarjati s strokovnjaki, da bom lažje živel. Če čustva držiš v sebi in ne znaš ravnati z njimi, potem je edino zdravo, da jih daš ven.«
Kot neke vrste terapija?
»Terapija zame in upam, da terapija tudi za bralce.«
Kako sicer skrbiš za mentalno zdravje, imaš jutranjo rutino, s katero se pripraviš na dan?
»Imam dve rutini – jutranjo in večerno. Jutro začnem z dihalnimi vajami, nadaljujem s transcendentalno meditacijo, v kateri si 20 minut ponavljam svojo mantro. To mi vse skupaj vzame približno 50 minut. In potem vse to naredim še enkrat sredi dneva. Dihalne vaje pa ponovim še enkrat zvečer. Zelo veliko tudi hodim v hribe – hoja je ena najboljših terapij.«
Veliko modrosti se skriva v tvoji knjigi. Katera življenjska izkušnja te je največ naučila?
»Zdi se mi, da me je vse, kar sem v življenju izkusil, izoblikovalo. Razen tistih reči, ki so bile preveč dobre – v tem primeru človek samo uživa in se ničesar ne nauči, ker je preplavljen s hormoni sreče in zadovoljstva. Vse najtežje izkušnje so me nekaj naučile, od otroštva naprej. Vendar sem lekcijo dojel pozneje, ne v trenutku izkušnje. Šele pozneje, ko sem ovrednotil dogodek in pogledal nazaj, sem se iz njega nekaj naučil.«
Česa te je v življenju najbolj strah?
»Bi rekel javnega nastopanja, ampak po 12 letih mi kar gre. (smeh) Smrti, ker ne vemo, kaj bo, ampak saj na splošno obstaja veliko neznank. Tega me je pravzaprav strah – neznanega.«
Si precej popularen, ljudje se zgledujejo po tebi …
»Ne vem, če bi rekel, da sem popularen. Opažam pa, da se mlajše generacije obračajo name, zanima jih, kaj berem, kaj delam, kako sem si pomagal v težkih trenutkih. Zdi se mi lepo, da sem v nekem trenutku postal svetilnik za druge ljudi, predvsem za mlajše, ki imajo mogoče podobne težave, kot sem jih imel jaz, pa se nisem znal nikamor obrniti po pomoč – niti dati ven iz sebe. Že to je ogromno, da dajo svoje misli, čustva na plan. Če se obrnejo name, pa čutim odgovornost, da jim pomagam. Seveda je na koncu še vedno vsak sam zase – a če sem lahko zraven kot neki kompas, se mi zdi to zelo lepo.«
Kako pa tvoj ego obvladuje pohvale in kritike?
»Za pohvalo se zahvalim, jo vzamem v dušo ter hkrati uporabim kot gorivo za naprej. S kritikami pa je tako – če so konstruktivne in dobronamerne, jih ovrednotim in poskušam upoštevati, da izboljšam svoje delo in zrastem. Nekatere kritike pa ljudje delijo samo zato, da si z njimi »popravljajo svojo voljo« na moj račun – teh ne jemljem več resno, jih kar preslišim in se samo nasmejem. Sem dobil že dovolj kredibilnih pozitivnih potrditev, da vem, da sem dober v tem, kar delam, tako da me potem te kritike ne ganejo. Pred leti bi jih bolj občutil.«
Kakšen je tvoj kreativni proces, od kod črpaš ideje?
»Napajam se iz negativnih situacij, ki jih ne razumem. Počutim se kot ekonomlonec, ker se v moji glavi ves čas nekaj kuha. In sta dosežena primerna temperatura in pritisk, prekipi. Znam pa se tudi usesti, in ko je treba, za naročnika obrtniško nekaj ustvariti.«
Ali svoje kreativne izdelke ustvarjaš vedno z določenim namenom?
»To je vprašanje, s katerim si tudi sam belim glavo – zakaj delam to, in ne nekaj drugega. Pri komediji vem, da moram biti najprej smešen, če še kaj povem zraven, super. Vedno se trudim, da bi bolje razumel sebe in okolico – več ko razumem, mirnejši sem.«
V tvoji zbirki je ogromno sporočil ljubezni – si imel namen z njo zdraviti družbo?
»Ne vem, ali je bil to namen, bolj sem sporočal radost – pozitiven odnos do sebe in sveta. Ker verjamem, da je življenje lahko lepo in radostno brez nepotrebnega trpljenja.«
Ljubezen vs. zaljubljenost. Kakšna je razlika?
»Zaljubljenost je faza, ko ne vidiš ničesar drugega kot človeka, ki ti je všeč. Je iluzija o človeku, na katerega nalepiš vsa svoja pričakovanja. Naj si izposodim citat: Zaljubljenost je gledati drug v drugega, ljubezen pa pomeni gledati v isto smer. Mi je pa všeč faza zaljubljenosti, to zelo rad doživljam.«
Kaj je tvoj jezik ljubezni, kako veš, da te ima nekdo rad?
»Predvsem čutim – lahko metafizično ali fizično. Ne toliko verbalno.«
Kaj se v tvojem ekonomloncu kuha za v prihodnje, kakšen nov projekt?
»Projekt Srednja bedna delam za srednješolce. To poteka tako, da jih obiščem na šoli in v interakciji z njimi izvedem stand up, v katerem jih učim objemanja in dajanja pohval drug drugemu, pa tudi sprejemanja pohval. S tem projektom se vračam v klopi, kjer sem tudi sam trpel. Tem mladim ljudem pa predajam sporočilo, da niso sami in da je vse v redu – če si odličnjak ali pa cvekar. Če si našel stvar, v kateri si dober, ali še ne.«
Imaš za konec kakšen nasvet ali sporočilo za bralce?
»Imejte se radi, ne težite, ker tega res nihče ne mara. In potrudite se biti najboljša različica sebe vsak dan. Bodite sprememba, ki jo želite videti v svetu.«
Žana si lahko gledate v živo v predstavi Ićkoti, se z njim podružite na podcastu Fejmiči, se povežete z njim na njegovi spletni strani zanpapic.si (če ste srednješolci vas morda tudi obišče v sklopu projekta Srednja bedna). Njegove življenjske dogodivščine pa lahko spremljate tudi na njegovem Instagramovem profilu @zanpapi.
