Jernej Dirnbek - Dimek je eden od dveh ustanovnih članov rock skupine Mi2, ki letos obeležuje 30-letnico obstoja. V njej deluje kot kitarist, avtor besedil in pevec, zunaj njega pa je oče in mož. S svojimi najbližjimi prebiva v Ljubljani, ob prostih vikendih pa rad obišče gorco na Kozjanskem, od koder prihaja, in se posveča skrbi za svoje sadno drevje.
Letos se vam z Mi2 obeta pestro leto, saj obeležujete 30 let delovanja. Kako boste proslavili ta jubilej?
Drži, pred nami je ne le pestro leto, ampak po vsej verjetnosti celo najbolj razburljivo leto našega tridesetletnega delovanja. Zato smo k temu pristopili izredno resno, saj v teh negotovih časih res ne moremo biti čisto prepričani, da bo sledila še kakšna okrogla obletnica. V počastitev jubileju bomo pripravili naš največji koncert do zdaj. Četrtega oktobra bomo samostojno nastopili v dvorani Stožice v Ljubljani, kjer bomo obiskovalcem ponudili koncertno retrospektivo našega delovanja skozi leta ter poskrbeli za vse tisto, kar naredi takšen dogodek res velik in drugačen od običajnih koncertov.
Ste si mislili, da bo prišlo do tega, »ko ste bili še mali pizdun«?
Kje pa! Naš bend je nastal iz gole zafrkancije in želje po malce bolj zanimivem preživljanju prostega časa. Ambicije, vsaj kar zadeva začetni duet Mi2, so bile, da bi nastopila na kakšnem lokalnem dogodku, se družila s kom od obsoteljskih glasbenikov in takole za lasten spomin izdala nek nosilec zvoka.
Kako dandanes gledate na prve skladbe?
Haha, z mešanimi, a vendarle veselimi občutki. Seveda se iz skladb sliši, da smo bili na začetku glasbene poti, marsikaj je nedodelano, preveč hrabro in na horuk. Vendarle pa imajo te skladbe precej svojevrsten glasbeni izraz, so zabavne in so takrat nedvomno delovale zelo sveže. In navsezadnje so, vsaj kar zadeva besedila in sporočilnost, tlakovale naš glasbeni slog.
Še vedno ostajate zvesti vsakdanjim temam in preprostim junakom. Kaj vas tako privlači pri njih?
Nikoli nismo skrivali, da prihajamo iz bolj ruralnega okolja, kjer se človek ne druži le s sebi podobnimi, ampak z vsemi vrstami tamkajšnjih prebivalcev. Tako tudi izveš marsikatero lokalno zgodbo, ki se je pripetila komu od tam živečih, in ker gre v pretežni meri za zelo zabavne prigode in junake, smo nekatere od njih pač upesnili v naših stvaritvah. Človek pač 30 let težko poje samo o ljubezenskih temah.
Glasbo ustvarjate v placu za vaje (in priložnostnem svetišču) benda v Belem pri Šmarju pri Jelšah. Kako običajno potekajo?
Večina naših vaj je v resnici ustvarjalnih. Bend je že skoraj 30 let nenehno v pogonu, ves čas pridno koncertiramo, zato vaj, na katerih bi preigravali dosedanje skladbe, res ne potrebujemo. Zato pa se radi dobimo, kadar je čas, da ustvarimo kakšno novo skladbo. Še vedno smo avtorsko potentni, kar pomeni, da imamo vedno na »lagerju« kakšno idejo, ki čaka, da jo skupaj pripeljemo v življenje. Nekdo predstavi osnovno izhodišče, in če je predlog večini všeč, se ga lotimo skupaj in se tako dolgo ukvarjamo z njim, da zazveni v maniri Mi2.
Verjetno se po vajah tudi družite. Kdo prinese kaj?
Družimo se po vajah, pa tudi pred in med njimi. Naš prostor za vaje ima spodoben prostor za druženje in vso potrebno podporo za nahraniti želodce, grla in dušo. Običajno se vsaj toliko časa kot z glasbenim delom ukvarjamo s tem, kaj bomo jedli in pili.
Ste članom benda že dali pokusiti vaše breskovo žganje?
Seveda, a sem pri odmerjanju previden, ker zaloga ni prav velika oziroma močno zaostaja za priljubljenostjo.
Nameravate destilirati še kaj?
Vsekakor. Sem pa omejen s pridelkom, ki malce niha glede na leto, sušo, pozebo in ostale dejavnike. Kot skrben družinski mož del sadja namenim tudi kuhanju marmelade.
Odlične so tudi vaše kuharske veščine. S čim ste nazadnje razveselili svojo družino?
Danes sem skuhal veprove zrezke na česnovi omaki. Če jih bom razveselil s tem, pa še ne vem, ker še čakajo na pokušino. Meni so bili vsekakor všeč.
Kako radi preživljate vaš skupni čas?
Doma imam dva srednješolca, ki se bližata maturi, zato je skupnega prostega časa vse manj. Še vedno se sicer uskladimo za skupen letni dopust na Jadranu, pa kakšen dan smučanja in po možnosti en kratek izlet nekam v tujino. Tudi našo gorco kdaj pa kdaj razveselimo s skupnim obiskom.
Vi svoj čas poleg že omenjenega in pisanja pesmi namenjate tudi pisanju proze. Začeli ste z vsakdanjimi življenjskimi zgodbami, ki ste jih strnili v roman Pevci pozabljenih pesmi, nadaljevali pa s kriminalkama Tramp in Ledena kraljica. Kaj je povzročilo to spremembo?
Ko sem se pred osmimi leti odločil, da pustim redno službo in se samozaposlim v kulturi, sem nenadoma prišel do dodatnega prostega časa, sploh dopoldne, ko imajo vsi ostali svoje obveznosti. Pisanje me je mikalo že od nekdaj in rekel sem si, če kdaj, je zdaj priložnost, da poskusim. Rezultat so dela, ki jih omenjate, in skok na drugačno področje ustvarjanja, ki sem ga prav z veseljem spoznaval in ki mu mislim ostati zvest tudi v prihodnje.
Japonska modrost pravi, da mora vsak moški v življenju posaditi drevo, zaploditi sina in napisati knjigo. Za dvoje vemo, da ste že odkljukali. Ste posadili tudi kakšno drevo?
Daleč največ od vseh treh stvari, o katerih govori ta modrost. Večinoma je šlo za sadno drevje: jablane, hruške, slive, kaki in podobno, poleg tega še kak borovec in domači kostanj.
Kaj bi še radi dosegli?
Povsem zadovoljen bom, če mi bo to, kar rad počnem, dano početi še denimo prihodnjih 20 let.
