V svoji drugi knjigi se je lotila bolj resne tematike – na papir je spravila svoje izkušnje iz let, ko je bila izbrisana. Čeprav je ta del svojega življenja, sploh kot novinarka, dolgo skrivala, je bil zdaj čas, da pričevanje temu burnemu času za vedno ostane zabeleženo. In tako je nastala knjiga Okupatorjeva hči.
O čem govori knjiga in zakaj Okupatorjeva hči?
Knjiga nosi naslov Okupatorjeva hči zato, ker so me v letih po osamosvojitvi Slovenije obkladali s temi žaljivkami, kajti moj oče je delal v takratni JLA (Jugoslovanski ljudski armadi, op. p.). Imel je kar visok čin, bil je oficir, in v tistem povojnem času so bili pač vsi okupatorji. Mene so klicali okupatorjeva hči, ker so vedeli, da sem hčerka oficirja. To ni bila moja izbira, tako je pač bilo, zato sem tudi dala tak naslov romanu. Ni pa to moj avtobiografski roman, kot si mogoče nekateri mislijo. Opisujem samo leta po osamosvojitvi oziroma čas svojega izbrisa. Gre za pet ali šest let, dokler si nisem državljanstva s pomočjo slovenskih politikov, ki so mi ga v začetku seveda vzeli, vrnila. Hvala bogu, ker drugače ga še danes verjetno ne bi imela.
V bistvu so vam na koncu pomagale zveze.
V Sloveniji je tako … bilo je pred 30 leti in danes je očitno še vedno enako, da se brez zvez ne da nič. Nisem ponosna na to, ampak takrat sem izkoristila vsako možnost, danes bi naredila enako, da bi preživela oziroma ohranila svoje življenje.
In takrat vam je pomagal prav določen politik.
Ironija usode. Pomagal mi je nekdo, ki je bil najbolj proti, bom tako rekla, izbrisanim, čefurjem, jugovičem oziroma vsem, ki so neslovenskega porekla. Midva sva na srečo med zasebnim pogovorom našla skupno točko, kar se z njim zgodi zelo hitro, in takrat sem ga prosila za pomoč. Meni je Zmago Jelinčič pomagal, čeprav nihče ne bi nikoli rekel, da bi Zmago pomagal nekomu, ki ni iz njegove politične stranke oziroma ne razmišlja iste politike, kakor jo živi Zmago. Jaz sem mu hvaležna za to in se mu seveda vedno zahvaljujem, čeprav se v politiki z njim nikoli nisem strinjala. Ves čas se prepirava okoli tega.
Minilo je 30 let, zakaj ste se zdaj odločili napisati to knjigo?
Jaz sem tudi kot novinarka 30 let iskreno čakala, da bo kdo od izbrisanih napisal svojo zgodbo, ker jih je vseeno bilo veliko, okoli 100 tisoč ljudi, ki se jih je ta zgodba dotaknila tako ali drugače. In v 30 letih se to pač ni zgodilo. Vmes sem na žalost zbolela za rakom in moram priznati, da sem se ustrašila, da bom umrla, in nisem hotela te zgodbe s sabo peljati na tisti svet. Hotela sem, da ostane tukaj oziroma da tudi, če jaz odidem, za mano ostane neki dokument pomembnega časa, ki ga ni še nihče popisal. Da tudi ko mene ne bo, bo Okupatorjeva hči še vedno v Narodni in univerzitetni knjižnici in bodo tudi ljudje, ki ne poznajo te zgodbe ali pa so se delali, da je ne poznajo, lahko to zgodbo vedno prebrali. Tudi ko mene ne bo več.
Ampak bili ste v edinstvenem položaju, kot novinarka, ki bi lahko prej osvetlila to plat.
Kot novinarka sem skrivala to zgodbo, ker če bi takrat javnosti povedala, da sem izbrisana oziroma da sem imela težave z dokumenti, bi s strani desnih strank imela velike težave. Že tako sem kot novinarka imela težave, ker sem imela priimek Stojanović. Z njim sem hodila v parlament na pogovore, z mano se poslanci desnih strank niso hoteli pogovarjati, brez kakršnegakoli razloga. Jaz sem to vedno povezovala s svojim poreklom, kar se je seveda pozneje pokazalo za resnično. Ko sem namreč s poroko zamenjala priimek, ko sem postala gospa Keček, nisem imela nobenih težav ne z desnimi ne z levimi politiki. Počutila sem se ogroženo, vedela sem, da bom na udaru marsikaterega nestrpneža, vedela sem, da bom imela težave v službi, ker bodo rekli, da sem pristranska. Tudi sama sem naredila veliko zgodb o izbrisanih in mi je bilo jasno, da če bom tudi jaz povedala, da sem iz te vreče, da bodo ljudje seveda drugače gledali na to zgodbo. Nisem povedala, nisem priznala, pričakovala sem, da bo to nekdo drug naredil, ampak življenje se je potem na koncu tako obrnilo. Zato sem tudi napisala to knjigo.
Se vam je zdaj odvalil kamen od srca, ko ste na glas povedali vse? Je to nekakšno olajšanje?
Olajšanje v tem smislu, da mi ni treba več odgovarjati na vprašanje, zakaj si nisem uredila papirjev. To že 30 let poslušam in to vprašanje vsi izbrisani neprestano poslušamo. Ne vprašanja, zakaj smo bili izbrisani, ali če je bilo to po pravici ali po zakonu, ampak zakaj si nismo uredili papirjev. Zdaj lahko rečem, preberi si knjigo, pa boš videl, zakaj ne. Zdaj mi ni treba več razlagati enih in istih zadev. Nisem pa si uredila papirjev zato, ker nisem vedela, da sem izbrisana, nisem vedela, da sem sovražnik tega naroda, nisem vedela, da sem protidržavni element. Takrat sem bila stara 20 let in se nisem ukvarjala s politiko.
Ob pisanju, ko ste se spominjali teh časov – kaj se vam je bilo najtežje spominjati? Glede na to, da ste bili nekaj časa brezdomka, niste mogli dobiti službe itd. Zdaj ko ste to vse zlili na papir, kaj vas je najbolj prizadelo?
Če sem čisto iskrena, mi je bilo najbolj hudo povedati vam, bralcem, da sem bila ranjena, da sem bila na tleh, da sem bila lačna, da sem bila nesrečna, da sem bila osamljena – to so stvari, ki jih nihče od nas ne želi povedati neznancem. Nikoli nisem bila človek, ki bi bil žrtev, oziroma nikoli v življenju nisem hotela biti v vlogi žrtve, tudi takrat se nisem počutila kot žrtev. Mene je pač usoda postavila v neko vlogo, jaz sem pa takšen človek, da sem iz te vloge hotela preživeti in zrasti, in na koncu mi je tudi uspelo. Mislim, da imam neko trdo voljo, da grizem do konca in da ne popustim, in to se mi je v tistem času obrestovalo. Človek se najbolj nauči o tem, kaj je in kakšen je njegov karakter, ko vsi naši zunanji sloji odpadejo. Ko izgubiš vse, kar te na neki način determinira – svoje ime, denar, poreklo, bogastvo in material, vse skupaj – ko ostaneš sam s svojo kožo, potem šele vidiš, iz kakšnega materiala si, in jaz sem očitno sama sebi dokazala, da sem zelo trdoživa.
Kaj si želite, da bi ljudje, ki bodo prebrali to knjigo, ali pa mogoče naslednje generacije, ki bodo čez deset let prejele to knjigo v roke, odnesle od knjige Okupatorjeva hči?
Želela bi si, da nas narodnost ne bi delila, da se ljudje ne bi delili na črne in bele, na drugačne. Vidimo, da Slovenija prihaja v neko evropsko civilizirano državo 21. stoletja, na ulicah Ljubljane in Slovenije vidimo različne narodnosti. Mogoče je bilo to pred 30 leti nenavadno, ampak danes je toliko pisanih narodnosti v Sloveniji, da se že zaradi tega veselim, da se ne bomo več šikanirali oziroma da se ne bomo obsojali samo po tem, kje se je kdo rodil oziroma od kod je prišel. Najbolj žalostno je to, da vse te nalepke dobimo takoj po rojstvu. Prvih pet minut po rojstvu nam prilepijo nalepke glede na narodnost, spol, vero, celo politično pripadnost tvoje družine, in potem se vse življenje borimo proti tem nalepkam. To sem se jaz naučila in upam, da sem vse te nalepke s sebe odvrgla.
Predstavitev knjige
Na predstavitvi knjige je bil tudi priznani režiser, scenarist in pisatelj Goran Vojnović, ki Katarino pozna že vrsto let in je knjigo prebral med prvimi:
»Rekel bi, da v Sloveniji ni veliko zgodb, kot je ta. Eno je, da je to seveda zelo dragocena knjiga, ker opisuje izbris in zelo nesrečno obdobje naše zgodovine, o katerem je treba govoriti. Drugo je, da je pač to veliko več kot zgodba o izbrisu, da opisuje dogodke med osamosvojitveno vojno z druge strani, kot smo je vajeni, ter v bistvu razbija neke tabuje in to na precej prepričljiv način. Velika zgodba in malo ljudi doživi tretjino tega. Ne moreš verjeti, da se vse to lahko zgodi enemu samemu človeku. Hvala bogu pa tistemu, ki zna potem to seveda napisati, in to tako, da lahko ob branju, seveda poleg tega, da nas boli, tudi uživamo. Ko sva se midva spoznala, sem jo spoznal kot novinarko in niti sanjalo se mi ni niti ona takrat ni delovala kot človek, ki bi šel čez take vrste grozljivosti. Pozneje sem seveda izvedel za njeno zgodbo, nisem je tako poznal v detajle, vedel pa sem za izbris, vedel sem tudi za brezdomstvo. So se mi pa šele tu stvari v bistvu postavile v določeno perspektivo in na neki način sem ji hvaležen, da je svojo zgodbo na ta način povedala od začetka do konca.«
